10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C., mag. Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G., odvetniki v Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 303/2003 z dne 13. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 564/2002 z dne 29. 1. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. št. II P 935/98 z dne 24. 9. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnice (tedaj tožnice) za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino glede določenega bivalnega prostora. Odločitev sodišč vseh treh stopenj temelji na ugotovitvi, da prostori, v katere se je vselila pritožnica, ne ustrezajo pojmu stanovanja, zaradi česar na njih tudi ni mogla pridobiti stanovanjske pravice in posledično pravice do sklenitve najemne pogodbe po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – SZ

V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Meni, da sodba sodišča prve stopnje ni dovolj obrazložena. Meni, da so razlogi v tej sodbi v nasprotju z dejstvi in predlaganimi dokazi. Iz te sodbe naj bi bilo razvidno, da je sodišče povzelo oziroma upoštevalo predvsem dokaze, ki niso v prid pritožnice. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče, ki je izpovedala, da ji je bila izdana odločba o dodelitvi stanovanja v isti zgradbi, in da ni niti omenilo izpovedbe priče, ki je navedla, da so bila stanovanja drugega lastnika v isti zgradbi prodana stanovalcem. Navaja, da sodišča v obrazložitvi svojih odločb niso opredelila pojma stanovanja. Navaja, da ni res, da lastnik ni dopustil preureditve prostorov v stanovanje, saj je, kot trdi pritožnica, celo obračunaval stroške. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče se po njenem mnenju ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov, zaradi česar je posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Meni, da sodišče ni pravilno razlagalo pravnega standarda stanovanja. Meni, da bi sodišče moralo raziskati tudi okoliščine glede vprašanja, kakšne so bile stanovanjske razmere v hiši ter zasnove drugih stanovanj v ožji soseski, kjer živi pritožnica. Trdi, da je določena priča izpovedala, da je videla odločbo o dodelitvi stanovanja pritožnici, vendar pa naj bi sodišče ta dokaz ignoriralo.

B.

Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V obravnavani zadevi ne gre za to, da sodišče ni izvedlo dokazov in ugotavljalo dejstev, ki so bili po pravni oceni sodišča relevantni za odločitev v zadevi. Gre le za to, da materialnopravna stališča sodišča (zaradi katerih je sodišče posledično določena dejstva štelo za nerelevantna in zato tudi zavrnilo dokazne predloge za ugotavljanje teh dejstev) niso ugodna za pritožnico. Res je, da iz ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave med drugim izhaja, da mora sodišče načeloma izvesti predlagane dokaze, ki so za odločitev v zadevi pomembni. Vprašanje pomembnosti oziroma relevantnosti dokazov pa je treba presojati z vidika materialnopravnih stališč sodišča, ki odloča o izvedbi dokaza. Če je to materialnopravno stališče napačno, gre morda za kršitev materialnega prava, ne pa za kršitev procesnega prava in torej tudi ne za kršitev ustavnopravnih procesnih jamstev glede dokaznega postopka. Glede na dejanske ugotovitve sodišča, da sporni prostori niso bili namenjeni za stanovanja, temveč kvečjemu za začasno bivanje, in da pritožnica ni imela soglasja lastnika za njihovo preureditev, ter glede na pravno stališče, da tak prostor ni mogel dobiti narave stanovanja s samovoljno preureditvijo stanovalca, prav tako pa tudi ne zgolj na podlagi poteka določenega časa, v katerem je lastnica dovoljevala bivanje v tem prostoru, je sodišče razumno presodilo, da tožbeni zahtevek pritožnice v materialnem pravu nima podlage. Zato ne more biti podana kršitev ustavnih procesnih jamstev, če sodišče ni izvajalo dokazov glede okoliščin, ki jih v ustavni pritožbi navaja pritožnica. Prav tako ne drži očitek pritožnice, da se sodišče ni opredelilo do izvedenega dokaza glede vprašanja, ali je lastnica stanovanja pritožnici (oziroma prejšnji stanovalki) izdala odločbo o dodelitvi stanovanja, in o tem, ali je ista lastnica drugemu stanovalcu v podobnem objektu omogočila odkup. Sodišče je ta dokaz izvedlo in ga tudi ocenilo – le da dokazna ocena ni takšna, kot bi jo želela pritožnica.

Zgoraj povedano o mejah preizkusa ustavne pritožbe velja tudi glede presoje zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ne drži, da sodba sodišča prve stopnje ni dovolj obrazložena. Iz obrazložitve te sodbe dovolj jasno izhajajo vse dejanske ugotovitve in pravna stališča, ki so bila bistvena za odločitev sodišča (npr. glede vprašanj, kakšna je bila namembnost spornih prostorov, nadalje, ali ti prostori ustrezajo pojmu stanovanja, ali jih je pritožnica preuredila, ali je možna njihova naknadna legalizacija, ali je sprememba nestanovanjskega prostora v stanovanje možna že na podlagi poteka časa ter ali na rešitev v zadevi vpliva okoliščina, da je lastnica stanovanja doslej pritožnici dovoljevala bivanje). Zato ni utemeljen očitek, da sodba sodišča prve stopnje ni dovolj obrazložena in da zato pritožnica ni imela učinkovite možnosti, da se zoper to sodbo pritoži.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić