Jedro

Ker je tožeča stranka z delno izpolnitvijo zamudila, bi bila tožena stranka do dogovorjene pogodbene kazni za delno izpolnitev upravičena le, če bi si pravico do uveljavljanja pogodbene kazni pridržala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0008 I 2002/09905 z dne 22.8.2002 v 1. točki izreka za znesek 963,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2001 dalje do dne plačila, vendar največ do zneska 963,45 EUR. V preostalem delu 1. in 3. točke izreka je sklep razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 963,45 EUR ne obstoji (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 618,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Pritožuje se le proti odločitvi o pobotnem ugovoru. Zaradi napačne odločitve bo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti, sprememba pa bo imela vpliv na vse točke izreka sodbe. Sodišče se na pravilo iz 5. odstavka 273. člena ZOR neutemeljeno sklicuje. Iz predhodne obrazložitve sodbe izhaja, da je med pravdnima strankama prišlo do razdrtja pogodbe. Tožena stranka je sicer vztrajala pri izpolnitvi pogodbe, vendar z nikomer pri toženi stranki ni bilo moč govoriti. Ker je tožena stranka izpolnitev prejela od tretje osebe B. V., ki je dela dokončal, in ne od tožeče stranke, pogojev za uporabo 5. odstavka 273. člena ZOR ni. Dokazni postopek je pokazal, da je tožeča stranka z izpolnitvijo zamudila, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da pogodbena kazen, do katere je tožena stranka upravičena, znaša 2.003,00 EUR. Ker tožena stranka izpolnitve od tožeče stranke ni prejela, takojšnje uveljavljanje pogodbene kazni ni pogoj za njeno veljavnost. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek napačne uporabe določila 5. odstavka 273. člena ZOR (1) ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena pogodbena kazen za primer zamude (9. člen izvajalske pogodbe v prilogi B2). Dogovorjeno je bilo, da mora tožeča stranka plačati pogodbeno kazen, če pogodbenih del ne izvede do 30.11.2000. Za primer neizpolnitve pa pogodbena kazen med pravdnima strankami ni bila dogovorjena. To pomeni, da ni pravilno stališče pritožnika, da pridržek pravice do pogodbene kazni ni pogoj za njeno uveljavitev, ker tožena stranka izpolnitve od tožeče stranke ni prejela. Tožeča stranka je izvajalsko pogodbo le delno izpolnila, in to z zamudo. V 5. odstavku 273. člena ZOR je določeno, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Ker je tožeča stranka z delno izpolnitvijo zamudila, bi bila tožena stranka do dogovorjene pogodbene kazni za delno izpolnitev upravičena, če bi si pravico do uveljavljanja pogodbene kazni pridržala, česar pa ni storila. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka s predstavniki tožeče stranke ni mogla vzpostaviti kontakta. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Sicer pa je tožena stranka sama v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da le razmišlja o tem, da bi uveljavila pogodbeno kazen. Tudi kasneje ni zatrjevala, da bi si pravico do pogodbene kazni pridržala. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi si pravico do pogodbene kazni pridržala, tega ni niti zatrjevala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do terjatve iz tega naslova ni upravičena. Posledično je tudi pravilno ugotovilo, da terjatev pobotnega ugovora do višine terjatve tožeče stranke ne obstaja. V presežku pa pravilno ni odločalo, saj je pobotni ugovor le obrambno sredstvo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP (2) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih.

(2) Zakon o pravdnem postopku.