Jedro

Sistem poravnave denarnega primanjkljaja, za katerega so odgovorni delavci, in nadalje način ugotavljanja inkasa na blagajni (štetja denarja na blagajni v prisotnosti strank oziroma ob prisotnosti dveh zaposlenih delavcev), ni predstavljal nadlegovanja in trpinčenja tožnika na delovnem mestu, kot tudi ne kakršnekoli kršitve osebnostnih pravic, ki bi mu lahko povzročila duševne bolečine. Zato tožnik iz tega naslova ni upravičen do zahtevane odškodnine iz naslova zadostitve moralnega zadoščenja.

Tožnik ni dokazal, da je tožena stranka pregledovala garderobno omarico brez njegove prisotnosti. Zato iz teh razlogov ne more biti upravičen do zahtevane odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi kršitve zasebnosti oziroma človekovega dostojanstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne prejema sodbe dalje do plačila, pod izvršbo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 609,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča glede obstoja kršitve osebnostnih pravic, ki so podlaga za priznanje zahtevane odškodnine. Tožena stranka je v spornem času izvajala preglede delavcev ob odhodu z delovnega mesta, ki niso ustrezali normalnim standardom pregledov. Tožena stranka je z njimi kršila določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožnik je bil vesten delavec in ni nikoli odnašal domov prodajnih artiklov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo povsem legaliziralo protipravno in poniževalno ravnanje tožene stranke do tožnika, kot so ga skladno opisale zaslišane priče. Glede tega pritožba navaja konkretne izpovedbe prič. Tožnik osebnih občutkov ob vsakokratnem pregledu s strani pristojnih delavcev tožene stranke navzven ni kazal, saj je bil pripravljen marsikaj potrpeti s stisnjenimi zobmi. Ne strinja se s stališčem sodišča v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na manifestacijo duševnih bolečin in njihovi intenzivnosti. Sodišče mu je z zavrnitvijo zahtevka onemogočilo pravico do satisfakcije in v tej zvezi do reparacije zaradi duševnih bolečin in strahu, kar vse mu je tožena stranka povzročila ob pregledih, ki niso bili sorazmerni z normalnimi standardi. Tožnik je imel občutek, da se ga ob pregledih obravnava kot kriminalca. Takrat je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas 6 mesecev, zaradi česar je bil še bolj v skrbeh za svojo zaposlitev in socialni položaj. Kršitev osebnostnih in človeških pravic je trpel zgolj iz razloga, da ohrani svojo zaposlitev. Še danes se ne more znebiti žaljivih občutkov in bolečin, ki mu jih je takrat povzročila tožena stranka. Sodišče bi že na podlagi njegovega zaslišanja lahko ocenilo vrsto in stopnjo posega tožene stranke v njegove osebnostne in delavske pravice ter mu skladno s sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnih primerih, priznalo zahtevano odškodnino. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem psihološke stroke, ki ga je predlagal pravočasno. Sodišče je zmotno presodilo okoliščine glede nezakonitega pregleda omarice brez njegove vednosti, kar predstavlja kršitev zasebnosti. Ne strinja se tudi z ravnanjem tožene stranke, da je moral s sodelavci poravnati blagajniški primanjkljaj. Sodišče je po izvedenih dokazih o zavrnitvi tožbenih zahtevkov zmotno razsodilo. V tej zvezi vsebuje obrazložitev sodbe takšne pomanjkljivosti, da se jo ne more preizkusiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnik ni dokazal vseh elementov škode v zvezi z duševnimi bolečinami, nastalih zaradi domnevnih ravnanj tožene stranke pri pregledovanju omaric in pregledih ob odhodu z dela. Duševne bolečine predstavljajo obliko nepremoženjske škode, ki se ob enakem škodnem dejanju pri posameznem oškodovancu bistveno razlikujejo, zaradi česar jih ni mogoče objektivno ugotoviti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v novem postopku, ko je tožnika dodatno zaslišalo in ponovno ocenilo dokaze ter se med ostalim opredelilo tudi do stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovorja: Sodišče skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP prosto odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sicer lahko sodišče skladno z določbo 34. člena ZDSS-1 izvede dokaz tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi predlaganih dokazov ne more v celoti ugotoviti odločilnih dejstev.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu izvedlo tiste dokaze, za katere je smatralo, da so pomembni za presojo tožbenih zahtevkov, jih dokazno ocenilo ter glede zaslišanih prič in tožnika obrazložilo, katere izpovedbe je štelo za prepričljive oziroma katerim listinskim podatkom je poklonilo verodostojnost. Sodišče prve stopnje se je o prepričljivosti posameznih izpovedb prepričalo tudi z neposrednim vtisom na obravnavi, zaradi česar zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče slediti le določenim izpovedbam oziroma pričam na tožnikovi strani, ne more biti sprejemljivo. Poleg tega se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožnikovega dokaznega predloga, da se po potrebi postavi izvedenca psihologa, in v tej zvezi tudi obrazložilo razloge, zakaj takšnega dokazovanja ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila podlaga za odločitev o zavrnitvi tožnikovih zahtevkov, v celoti strinja.

Tožnik je v sporu zahteval plačilo odškodnine za škodo iz naslova kršitve dostojanstva pri delu in okrnitve osebnostnih pravic ter v tej posledici pretrpljenih duševnih bolečin, ki naj bi mu jih kot delavcu v času delovnega razmerja za določen čas od 10. 9. 2007 do 9. 3. 2008 v poslovalnici A. v B. povzročila tožena stranka. Tožnik se sklicuje na več nedopustnih ravnanj tožene stranke, ki so predstavljali nadlegovanje oziroma trpinčenje na delovnem mestu. Prvo nedopustno ravnanje se nanaša na preglede ob odhodu z dela, drugo ravnanje na pregledovanje garderobne omarice brez navzočnosti delavca, tretje ravnanje pa na blagajniško poslovanje in v tej zvezi na pokrivanje blagajniškega primanjkljaja. Sodišče prve stopnje je v sporu presojalo, če je glede tako očitanih ravnanj dejansko podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Pravna podlaga za presojo v tem sporu je v določbi 184. člena ZDR, po kateri mora delodajalec v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to delavcu povrniti po splošnih pravilih odškodninskega prava. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo škode ob izkazanih predpostavkah: 1. da je škoda povzročena z nedopustnim ravnanjem, 2. da je škoda nastala, 3. da je podana vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem, in 4. da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Vendar pri prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini kot je to mogoče pri premoženjski škodi, temveč le o moralnem zadoščenju oškodovanca. V tej zvezi je občutek takšnega oškodovančevega zadoščenja odvisen predvsem od pomena prizadete dobrine v družbi in ne od osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na vrednotenje različnih ugodij na strani oškodovanca (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 387/1998). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je potrebno takšno razlogovanje upoštevati tudi v primerih obravnavanja nadlegovanja oziroma trpinčenja delavca na delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je glede primanjkljaja v višini 20,00 EUR, nastalega v blagajni navedene poslovalnice tožene stranke dne 7. 2. 2007, ugotovilo, da so takšen primanjkljaj prostovoljno poravnavali tožnik ter sodelavki C.C. in D.D. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki uveljavljen sistem odgovornosti za stanje v blagajni, po katerem je bil dolžan prodajalec pokriti primanjkljaj, ki je bil večji od 3,00 EUR. Za presojo tega dejstva je pomembno, da tožnik ni zatrjeval, da je poravnal primanjkljaj proti svoji volji. Dejansko se ni strinjal z načinom blagajniškega poslovanja, ki ga je imela uvedena tožena stranka in posebej ne glede štetja denarja na blagajni v prisotnosti strank oziroma ob prisotnosti dveh zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšen sistem poravnave denarnega primanjkljaja, za katerega so odgovorni delavci, in nadalje način ugotavljanja inkasa na blagajni, ni predstavljal nadlegovanja in trpinčenja tožnika na delovnem mestu, kot tudi ne kakršnokoli kršitve osebnostnih pravic, ki bi mu lahko povzročile duševne bolečine. Nenazadnje je šlo v konkretnem primeru le za enkraten dogodek in za sodelovanje obeh sodelavk pri pokritju nastalega primanjkljaja, kar ne more utemeljevati upravičenosti tožnika do zahtevane odškodnine iz naslova zadostitve moralnega zadoščenja.

Sodišče prve stopnje je glede očitka tožnika, da mu je tožena stranka nezakonito pregledovala garderobno omarico v njegovi odsotnosti, pravilno ugotovilo, da temu ni bilo tako. Tožnik je zgolj pavšalno zatrjeval, da naj bi bile premaknjene stvari v njegovi omarici, pri čemer takšnega ravnanja tožene stranke ni v ničemer časovno opredelil, oziroma da bi se glede tega skliceval na konkretna dejstva. V kolikor sta priči E.E. in D.D. izpovedali drugače, je šlo pri tem za primere, ki se niso nanašali na poslovalnico, v kateri je delal tožnik, pa še to sta priči zvedeli iz govoric. Na drugi strani sta varnostnik F.F. in vodja poslovalnice G.G. izpovedala, da je tožena stranka izvajala preglede garderobnih omaric le v prisotnosti delavca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik skladno s trditvenim bremenom ni dokazal, da je tožena stranka pregledovala garderobno omarico brez njegove prisotnosti. Zato iz teh razlogov ne more biti upravičen do zahtevane odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi kršitve zasebnosti oziroma človekovega dostojanstva.

Sodišče prve stopnje je glede očitanega nedopustnega ravnanja tožene stranke pri pregledih zaposlenih ob odhodu z delovnih prostorov ugotovilo, da je tožena stranka izvajala takšne preglede po standardih tujega lastnika, ko je kontrolo nad delavci izvajal bodisi varnostnik bodisi ustrezno nadrejeni delavec. V takšni situaciji je zaposleni delavec ob odhodu na podlagi poziva varnostnika ali nadrejenega delavca prostovoljno odprl torbico, izpraznil žepe in odpel oblačila. Četudi je pristojna oseba površinsko pretipala oblačila, je bil takšen pregled še vedno v okviru dopustnega in ga je štelo za sorazmernega. Vendar je varnostnik F.F. v enem od primerov, ki se je zgodil pri tožniku, izpovedal, da je šla vodja poslovalnice G.G. predaleč, saj je sama vzela iz rok torbico in pregledala njeno vsebino. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bil tožnik v nekaterih primerih strožje pregledovan, zaradi česar je to štelo kot prekomerno poseganje tožene stranke v zasebnost delavca, ki je imelo naravo nadlegovanja tožnika.

Vendar je sodišče v ponovljenem postopku, ko je dodatno zaslišalo tožnika, ugotovilo, da tožnik skladno s trditvenim bremenom ni izkazal, kako so se njegove duševne bolečine dejansko odražala v času 6 mesečnega dela pri toženi stranki, posebno ob dejstvu, da je vložil tožbo več kot 2 leti po prenehanju delovnega razmerja. Poleg tega ne more biti sprejemljivo njegovo zavzemanje, da glede ponižanja in trpljenja pri pregledih ni takoj ukrepal zaradi izgube zaposlitve, saj je bil takrat zaposlen za določen čas. Tožnik je izpovedal zgolj to, da se je zaradi takšnih pregledov ob odhodu z dela počutil neprijetno in kot kriminalec, pri čemer ni dokazal, da bi se to stanje manifestiralo tudi navzven. Zaradi duševnih bolečin je odšel k zdravniku šele 6. 1. 2013, to je 5 let po prenehanju delovnega razmerja. V kolikor bi se občutek duševnih bolečin ali celo bolezenskega stanja kazal že v času delovnega razmerja, bi lahko iskal zdravniško pomoč že prej. Zato sedaj tako časovno odmaknjeno sklicevanje tožnika na takratne težave ne more utemeljevati nastanka duševnih bolečin za nazaj ter v tej zvezi upravičenost do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da v konkretnem primeru niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnik skladno s trditvenim, in nenazadnje tudi dokaznim bremenom, v sporu ni izkazal tudi elementa nastale škode.

Pri kršitvah osebnostnih pravic posameznika, kot so pravica do dostojanstva, zasebnosti in nedotakljivosti, gre za zlorabo osebne integritete, ki posega v pravno zavarovano sfero oškodovanca. Vendar naj bi se odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic priznala izjemoma in le v primeru takšnih kršitev, ki so pri oškodovancu utemeljeno povzročile duševne bolečine. Vendar pa je v tej zvezi pomembno, da mora biti v posameznem primeru, poleg ostalih predpostavk, izkazana tudi škoda na strani oškodovanca, kar je ključen pogoj za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca. Če torej delavcu ni nastala pravno priznana škoda, potem ne more biti podana odškodninska odgovornost delodajalca. Za pravno priznano nepremoženjsko škodo zaradi kršitev osebnostnih pravic pa se lahko šteje le tista škoda, ki je pri oškodovancu povzročila takšne telesne in duševne bolečine ali strah, ki jasno manifestirajo intenzivnost in trajanje nastalih posledic. Sodišče prve stopnje je v sporu po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da pri tožniku v času delovnega razmerja pri toženi stranki, zatrjevane posledice škode, ki bi utemeljevale plačilo zahtevane odškodnine, niso bile izkazane.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker njen odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).