Jedro

Tožnik ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo, zato mu je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, ker gre za obveznost, ki jo lahko izpolni samo zavezanec. Ker gre za izvršbo s prisilitvijo, se kot prisilno sredstvo uporabi denarna kazen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektor za ceste Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostora na podlagi prvega odstavka 289. člena in 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdal po uradni dolžnosti tožniku sklep o denarni kazni v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila tožniku zagrožena s sklepom Inšpektorja za ceste 06102-215/2513-09 z dne 4. 12. 2013, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh po vročitvi sklepa (točka 1. izreka). Če v predpisanem roku ne plača denarne kazni, bo denarno kazen prisilno izterjala Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Celje (točka 2. izreka). Če tožnik ne bo izpolnil naložene obveznosti v dodatnem 15 dnevnem roku od vročitve sklepa, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (točka 3. izreka). Pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (točka 4. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bila z zgoraj navedenim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 12. 2013 tožniku zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če ne bo odstranil objekt za obveščanje in oglaševanje z območja regionalne ceste R1-220, odsek 1334 Krško Brežice, v km 11,5+ 47m, levo, na Cesti svobode, v Brežicah, s parcele, s. številko 731/12, v k.o. …, ker je postavljen brez soglasja upravljalca regionalne ceste. Ob ponovnem kontrolnem pregledu 16. 1. 2014 je prvostopenjski organ ugotovil, da se ni odstranil zgoraj navedeni objekt za obveščanje in oglaševanje, zato je na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP prisilni ukrep takoj uporabil in zagrozil z novim strožjim prisilnim ukrepom. Izrek, da pritožba ne zadrži izvršbe temelji na tretjem odstavku 292. člena ZUP.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja, da je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep potem, ko je ugotovil, da tožnik ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo 0610-215/2013-07 z dne 22. 5. 2013, s katero je bilo tožniku naloženo, da odstrani objekt za obveščanje in oglaševanje kot je navedeno, kateremu tožnik ni sledil ter je bil 4. 12. 2013 izdan sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, ker gre za obveznost, ki jo lahko izpolni samo zavezanec (prvi odstavek 298. člena ZUP). Ker gre za izvršbo s prisilitvijo, se kot prisilno sredstvo uporabi denarna kazen. Pritožbene navedbe se v celoti nanašajo na odločbo 0602-291/2013-08 z dne 2. 1. 2014, ki ni predmet izpodbijanega sklepa, saj se nanaša na odstranitev objekta z območja parc. št. 659/27 k.o. …, torej na povsem drugo lokacijo.

Tožnik je vložil tožbo v kateri navaja, da mu je bilo naloženo plačilo denarne kazni, ker ni odstranil objekta za obveščanje in oglaševanje parc. št. 731/12 k.o. …. S tem se tožnik ne strinja, saj ni nobenega razloga za odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje. Tudi ni razloga za izrek denarne kazni, saj je tožnik ves čas postopka sodeloval z inšpektoratom oziroma inšpektorjem in vlagal vloge za rešitev nastale situacije. Tožnik je že v decembru 2013 vložil vlogo za pridobitev soglasja Direktive direkcije za ceste, očitno pa je zaprosil zgolj za dve nepremičnini, ne pa tudi za nepremičnino parc. št. 731/12, k.o. …. Gre za dejansko zmoto, saj se vse tri nepremičnine držijo skupaj, ena poleg druge, in so v naravi ozke parcele, na katerih so postavljeni panoji. Soglasje je izdano 28. 3. 2014 le za dve nepremičnini, v mislih pa je imel vse tri. Zaradi zmote soglasje ni bilo zaprošeno za postavitev panja na parceli 731/12 k.o. …, kar bo tožnik storil seda. O tem je obveščal tudi inšpektorja ter je z njim dogovorjeno, da odstranitev objekta ni potrebna. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odpravi (pravilno odpravi), podrejeno pa, da se zadeva razveljavi in vrne toženi stranki v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka,v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi gre za upravno izvršbo, ki jo po 289. členu ZUP opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji. Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (282. člen ZUP). Iz upravnih spisov izhaja, da je v obravnavani zadevi na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe ugotovljeno, da je odločba ( 0610/215-213-07 z dne 22. 5. 2013) postala izvršljiva. O tem izpričuje sklep o dovolitvi izvršbe 06102-215/2013-09 z dne 4. 12. 2013, v katerem je med drugim v 2. točki določeno, da bo v primeru, če zavezanec ne bo izpolnil naložene obveznosti, kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR. Slednje pomeni, da je z navedenim sklepom o dovolitvi izvršbe določen način izvršbe, to je izvršba s prisilitvijo.

Po 298. členu ZUP, če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če je izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prvi odstavek). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec med tem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo višjo denarno kaznijo (drugi odstavek). Prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev po prejšnjem odstavku tega člena ne sme presegati 1.000,00 EUR, vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev je lahko znova izrečena do tega zneska (tretji odstavek 298. člena ZUP). V obravnavanem primeru gre prav za to situacijo. Ker je bilo ob kontrolnem pregledu, glede na sklep o dovolitvi izvršbe z dne 4. 12. 2013, s katerim mu je bila zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če ne bo odstranil objekt za obveščanje in oglaševanje parc. št. 7312 k.o. …, ugotovljeno, da tožnik ni odstranil objekt za obveščanje in oglaševanje na tej parcelni številki, je organ prve stopnje oz, pristojni inšpektor za ceste zato utemeljeno postopal na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP na ta način, da je prisilni ukrep takoj uporabil in zagrozil z novim, strožjim prisilnim ukrepom.

Razlogi, ki jih navaja tožnik, iz katerih izhaja, da bo zaprosil za soglasje in pojasnjuje svojo napako, ko je v postopku zahteval soglasje zgolj za dve parceli, ne pa tudi za v tej zadevi obravnavano parcelo, na kateri je objekt za oglaševanje in obveščanje, na drugačno odločitev ne more vplivati. Tožnik je bil o tem obveščen tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa, v katerem se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na 292. člen ZUP. Po slednjem je zoper sklep v upravnem in izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek). Iz upravnih izpisov pa ni razvidno, ali so morda izpolnjeni pogoji za ustavitev upravne izvršbe v smislu 293. člena ZUP oziroma za odložitev v smislu drugega in tretjega odstavka 293. člena ZUP, kar bi eventualno lahko ustavilo oziroma odložilo navedeno izvršbo s prisilitvijo (drugi in tretji odstavek 292.člena ZUP), kar pa tožnik niti ne zatrjuje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru če tožbo zavrže, odloči o stroških tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.