Jedro

Določba statuta Sklada RS za razvoj malega gospodarstva, da mandat predsednika in članom upravnega odbora tega sklada preneha z razrešitvijo s strani vlade zaradi utemeljenih razlogov, ne pomeni, da je zaradi tega potrebno vsakemu posameznemu članu upravnega odbora dokazovati njegovo subjektivno odgovornost in izpeljati postopek ugotavljanja krivde z vsemi procesnimi kavtelami, pač pa le, da vlada navede in obrazloži te razloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 10. člena Zakona o razvoju malega gospodarstva (Uradni list RS, št. 18/91-I) in 15. člena Statuta Sklada RS za razvoj malega gospodarstva dne 23.5.1996 razrešila upravni odbor navedenega sklada, in sicer dolžnosti predsednice S.B. - P., državno sekretarko Ministrstva za gospodarske dejavnosti, dolžnosti namestnice predsednice I.D. - T., generalno sekretarko v Ministrstvu za gospodarske dejavnosti; in dolžnosti članov: tožnika, V.B., E.M. P., F.B. in mag. A.R. V izpodbijanem sklepu tožena stranka navaja, da Ministrstvo za gospodarske dejavnosti ugotavlja, da so v delovanju Sklada za razvoj malega gospodarstva nastale težave, ki jih zaradi koncepcijsko različnih pristopov članov upravnega odbora ni možno uskladiti s politiko in usmeritvami razvoja malega gospodarstva, ki ga aktivno oblikuje Ministrstvo za gospodarske dejavnosti. To se je odrazilo celo na ta način, da upravni odbor ni želel obravnavati naložbene politike sklada za leto 1996 in nekaterih drugih ključnih dokumentov s tega področja. Glede na to, da gre za sklad, ki je v sto odstotni lasti države Republike Slovenije, in ki mora delovati v okviru strateških usmeritev Vlade Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije ocenjuje, da ni produktivno razreševati razlik v pogledih in konceptih z obstoječo sestavo upravnega odbora. Zato ga je sklenila razrešiti. Dosedanji upravni odbor je bil imenovan kot kompromis stare zasedbe pred menjavo vodstva Sklada in le delno obnovljene zasedbe. V času delovanja se je kompromis izkazal kot neučinkovit, kar je tudi blokiralo delovanje sklada pri izvajanju njegovih funkcij. Potrebno je omeniti tudi, da se posamezni člani upravnega odbora ne morejo distancirati od problematike vnovčevanja poroštev, ki prav v tem času dosega kritične dimenzije in ogroža normalno delovanje sklada in so posledica neodgovornega in nestrokovnega vodenja sklada, kar izhaja tudi iz ugotovitev Računskega sodišča Republike Slovenije. Zaradi zapletov pri delu upravnega odbora Sklada za razvoj malega gospodarstva sta odstopili od funkcije predsednice upravnega odbora S.B. - P., državna sekretarka in I.D. - T., generalna sekretarka, kot predstavnici Ministrstva za gospodarske dejavnosti in še posebej odgovorni za oblikovanje strategije in politike razvoja malega gospodarstva. Podrobnejši razlogi njunega odstopa so vsebovani v njunih odstopnih izjavah. Minister za gospodarske dejavnosti je predlagal Vladi Republike Slovenije, da mag. A.R. razreši dolžnosti člana upravnega odbora Sklada za razvoj malega gospodarstva, ker je bil imenovan za ministra za delo, družino in socialne zadeve.

Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka na podlagi 10. člena Zakona o razvoju malega gospodarstva in 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 in 23/96) dne 6.6.1996 imenovala za člane upravnega odbora Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva: S.B. - P., državno sekretarko v Ministrstvu za gospodarske dejavnosti; A.F., Obrtna zbornica Slovenije; S.K., Obrtna zbornica Slovenije; E.K., direktorja Republiške uprave za pospeševanje kmetijstva; J.P., Gospodarska zbornica Slovenije, Splošno združenje strojegradnje; A.Ž., samostojnega podjetnika; in V.D., svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil s sklepom tožene stranke z dne 9.6.1994 imenovan za štiri leta za člana upravnega odbora Sklada RS za razvoj malega gospodarstva in da je bil razrešen na podlagi izpodbijanega sklepa ter dne 6.6.1996 imenovan nov upravni odbor tega sklada. Po določbah statuta tega sklada je člane upravnega odbora sklada mogoče razrešiti pred potekom mandata le iz utemeljenih razlogov. Pri tem se za utemeljene razloge po njegovem mnenju štejejo krivdni razlogi slabega in dokazljivo nestrokovnega dela ter podobno. Utemeljitev v izpodbijanem sklepu, da je vlada lastnik in da gre: "za razhajanje v konceptih", ne more biti razlog za razrešitev. Prav tako so neutemeljeni razlogi vlade, češ, da sta itak že odstopili dve članici upravnega odbora sklada in da je sklad v težavah zaradi zapadlih poroštev. Ne glede na te ugotovitve, pa je bila vlada dolžna izpeljati postopek ugotavljanja njegove "krivde" in mu omogočiti razgovor, kar pa se ni zgodilo. Dejstvo je tudi, da ni prejel izpodbijanega sklepa. Zato ne more biti imenovanja novega odbora sklada, dokler ni član prejšnjega upravnega odbora vsaj seznanjen z razrešitvijo. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani sklep in izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da sodišče naloži stroške tega upravnega spora toženi stranki. Hkrati pa predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvajanje navedenega sklepa in odločbe tožene stranke do odločitve sodišča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Vlada Republike Slovenije v konkretnem primeru ne odloča o razrešitvi oziroma o imenovanju po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in odločb o imenovanjih in razrešitvah ne izdaja kot upravne akte, pač pa izdaja odločbe o imenovanjih in razrešitvah kot posamične akte, ki glede na to, da nimajo narave upravnega akta, ne vsebujejo sestavin, ki naj bi jih sicer obvezno vsebovale upravne odločbe v skladu z 206. členom ZUP. Vsi akti, ki jih Vlada Republike Slovenije izdaja na podlagi 3. odstavka 26. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 in 23/96) se izdajajo v obliki odločb, vendar to ne pomeni, da gre v vseh primerih za upravne odločbe. Tožnikove navedbe, da vlada ni upoštevala določb statuta Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva, niso točne. Določba statuta (3. alinee 1. odstavka 15. člena), da mandat predsedniku in članom upravnega odbora preneha z razrešitvijo s strani vlade zaradi utemeljenih razlogov, ne pomeni, da je zaradi tega potrebno vsakemu posameznemu članu upravnega odbora dokazovati njegovo subjektivno odgovornost in izpeljati postopek ugotavljaja krivde z vsemi procesnimi kavtelami. Zakon o razvoju malega gospodarstva daje vladi možnost, da na lastno pobudo imenuje in razrešuje člane upravnega odbora sklada, pri čemer pa postopek, po katerem naj bi se ugotavljalo dejansko stanje, ni predpisan. Izpodbijani sklep in izpodbijana odločba sta bila torej izdana v skladu z zakonom. Zakonitih pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Smiselno predlaga, da sodišče zavrne tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je najprej ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo dne 8.7.1996, ko še ni veljal in se uporabljal Zakon o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97), ki se je začel uporabljati 1.1.1998, ko se je v Republiki Sloveniji prenehal uporabljati Zakon o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Takrat je sodišče evidentiralo navedeno tožbo pod opr. št. I Uv 19/96. Sodišče je v letu 1998 posredovalo navedeno tožbo s svojim spisom Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani v njegovo pristojnost. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani se je s svojim sklepom z dne 24.2.1999, ki je postal pravnomočen dne 14.4.1999, izreklo za stvarno nepristojno za sojenje v tem upravnem sporu in je po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v nadaljnje reševanje, sklicujoč se na 2. točko 1. odstavka 10. člena ZUS.

Vrhovno sodišče je sprejelo to pristojnost, saj gre v konkretnem primeru za upravni spor, o katerem to sodišče odloča na prvi stopnji (spor, ki se nanaša na imenovanje in razrešitev oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši vlada).

Po presoji sodišča pa je tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijani sklep in izpodbijano odločbo, saj temeljita na določbah 3. odstavka 26. člena citiranega Zakona o Vladi Republike Slovenije, da vlada izdaja odločbe o imenovanjih in razrešitvah in 3. alinee 1. odstavka 15. člena Statuta Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva, da mandat predsedniku in članom tega upravnega odbora preneha z razrešitvijo s strani vlade zaradi utemeljenih razlogov. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da ta določba ne pomeni, da je zaradi tega potrebno vsakemu posameznemu članu upravnega odbora dokazovati njegovo subjektivno odgovornost in izpeljati postopek ugotavljanja krivde z vsemi procesnimi kavtelami.

Vlada Republike Slovenije je razloge predčasne razrešitve članov upravnega odbora navedenega sklada (tako tudi tožnika) v izpodbijanem sklepu navedla in je s tem zadostila citirani določbi navedenega statuta. Te razloge je tožena stranka v izpodbijanem sklepu obrazložila (upravni odbor ni želel obravnavati naložbene politike sklada za leto 1996 in nekaterih drugih ključnih dokumentov s tega področja; da se posamezni člani upravnega odbora ne morejo distancirati od problematike vnovčevanja poroštev, ki prav v tem času dosega kritične dimenzije in ogroža normalno delovanje sklada in so posledica neodgovornega in nestrokovnega vodenja sklada, kar izhaja tudi iz ugotovitev Računskega sodišča Republike Slovenije; in da sta zaradi zapletov pri delu tega upravnega odbora odstopili od funkcije predsednice in namestnice predsednice S.B. - P. in I.D.-T. kot predstavnici Ministrstva za gospodarske dejavnosti in še posebej odgovorni za oblikovanje strategije in politike malega gospodarstva s tem, da so podrobnejši razlogi njunega odstopa vsebovani v njunih odstopnih izjavah; ter da je minister za gospodarske dejavnosti predlagal toženi stranki, da mag. A.R. razreši dolžnosti člana upravnega odbora tega sklada, ker je bil imenovan za ministra za delo, družino in socialne zadeve). S tem je tožena stranka ravnala v skladu z navedeno določbo statuta sklada, ko je še pred potekom mandata tega upravnega odbora razrešila njegove člane. Po presoji sodišča so lahko to utemeljeni razlogi, kot jih s tem nedoločnim pojmom opredeljuje statut tega sklada.

Sodišče pa soglaša s stališčem tožene stranke, da Zakon o razvoju malega gospodarstva (10. člen - sklad upravlja upravni odbor. Upravni odbor ima sedem članov, ki jih za dobo štirih let imenuje in razrešuje Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije - smiselno Vlada Republike Slovenije) daje vladi oziroma toženi stranki možnost, da na lastno pobudo imenuje in razrešuje člane upravnega odbora tega sklada, pri čemer pa postopek, po katerem naj bi se ugotavljalo dejansko stanje, ni predpisan. V konkretnem primeru gre namreč za razrešitev in imenovanje članov navedenega upravnega odbora, zaradi česar tožena stranka lahko izda posamične akte in ne upravne akte (glej 2. odstavek 3. člena ZUS), za katere ni predpisan postopek po ZUP.

Ker je izpodbijani sklep po presoji sodišča zakonit, je neutemeljena tožnikova tožba zoper izpodbijano odločbo. Tožnikov tožbeni ugovor, da zaradi tega, ker sklepa o razrešitvi ni prejel, ta sklep ni postal pravnomočen in je to razlog za odpravo izpodbijane odločbe, saj po njegovem mnenju imenovanja ne more biti, dokler član prejšnjega upravnega odbora ni seznanjem z razrešitvijo, je neupošteven. Tudi če je res, da ta sklep tožniku ni bil vročen, to na odločitev sodišča ne vpliva. Tožnik namreč ta sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu, v katerem pa ni uspel. Pravnomočnost tega sklepa pa je itak vezana na sodno odločbo in njeno pravnomočnost. Sodišče ugotavlja, da zakonitih pogojev za izdajo začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, v tem upravnem sporu ni. Tožnik je vložil tožbo v času, ko še ni veljal ZUS, pač pa citirani Zakon o upravnih sporih, ki ni predvideval začasne odredbe. ZUS jo sicer predvideva v določbah 30. in 69. člena. Ker pa je sodišče razrešilo ta upravni spor meritorno, je v konkretnem primeru s to rešitvijo začasna odredba, tudi če bi se presojala po ZUS, postala nepotrebna.

Ker je sodišče presojalo le zakonitost izpodbijanega sklepa in izpodbijane odločbe (3. odstavek 23. člena ZUS), ni upošteven tožnikov predlog o stroških upravnega spora, ker v takem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, pa tudi tožnik v tem upravnem sporu ni uspel. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.