Jedro

Če sta se starša ob otrokovem rojstvu štela za državljana RS, je otrok pridobil državljanstvo RS, ne glede na kraj rojstva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.3.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik zaposlen v ZR Nemčiji in dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I).

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi poudarja, da je sin slovenskih staršev. Rodil se je sicer v Srbiji, vendar se je s starši takoj po rojstvu vrnil v Slovenijo. Tožnik je s starši živel v Sloveniji vse do 5. razreda osnovne šole. Nato so se preselili v ..., kjer je končal osnovno in poklicno šolo. V letu 1972 se je poročil s Slovenko in se nato začasno zaposlil v Nemčiji. V Sloveniji je kupil stanovanjsko hišo, kjer ima z družino stalno prebivališče. V tej hiši preživi z družino ves dopust in vse praznike. Žena in oba otroka so državljani Republike Slovenije. Tožnik vse dosedaj niti ni vedel, da je samo zato, ker se je rodil v Srbiji državljan Republike Srbije. Tožnik ne želi biti tujec v Sloveniji, kjer je ves čas živel in se tudi ponašal kot državljan Republike Slovenije. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za državljanstvo Republike Slovenije. Poleg tega tožena stranka tudi ni pojasnila, katerega od pogojev za pridobitev državljanstva, tožnik ne izpolnjuje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik živi in dela v Nemčiji. Zato je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva zavrnjena, ker ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Tožba je utemeljena.

Tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva je tožena stranka obravnavala po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. O zadevi je odločila na podlagi podatkov v vlogi, ne da bi bil izveden ugotovitveni postopek. Zato tožbeni ugovori sodišču vzbujajo dvom, ali v obravnavani zadevi res gre za situacijo iz 1. odstavka 40. člena zakona ali pa morda za ugotavljanje državljanstva Republike Slovenije po rodu. Tožnik namreč z izpiskom iz rojstne matične knjige dokazuje, da je sin slovenskih staršev in zatrjuje, da se je družina takoj po njegovem rojstvu iz Srbije vrnila v Slovenijo, kjer se je šolal in si ustvaril družino ter dom in se tudi ponašal kot državljan Republike Slovenije. Iz priloženega izpiska iz rojstne matične knjige je razvidno, da se je tožnik rodil v ... v R Srbiji. Takrat je veljal zakon o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 64/45, 54/46, 104/47, 105/48, 88/48). Navedeni zakon je urejal tudi republiško državljanstvo. Tako je določal, da so z dnem 28.8.1945 državljani FLRJ postali državljani tiste republike v katerem območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico oziroma občinsko pripadnost (37. člen). Zakon je v 1. točki 1. odstavka 3. člena v poglavju pridobitev državljanstva izrecno določal, da se državljanstvo FLRJ pridobi po rodu, če sta oče in mati državljana FLRJ. V istem poglavju pod naslovom rod je v 5. členu bilo urejeno, kako se določi republiško državljanstvo otroka, če sta oče in mati državljana FLRJ in z različnim državljanstvom republike. Iz vsebine te določbe izhaja, da je že po takratni ureditvi tudi državljanstvo staršev bila tista okoliščina, od katere je bilo odvisno državljanstvo otroka. Navedeni zakon izrecno sicer ni urejel republiškega državljanstva otrok, če sta oba roditelja bila državljana iste republike. Toda, če je ob različnem republiškem drĐžavljanstvu staršev bilo njihovo državljanstvo okoliščina od katere je bilo odvisno državljanstvo otroka, potem to tembolj velja, če sta oba roditelja bila državljana iste republike. Zakon o državljanstvu Ljudske republike Slovenije (Uradni list LRS, št. 20/50) pa je izrecno določal, da otrok, katerega oba roditelja sta državljana Ljudske republike Slovenije pridobil z rojstvom državljanstvo Ljudske republike Slovenije. Pridobitev državljanstva po rodu enako ureja sedaj veljavni zakon v določbi 1. točke 1. odstavka 4. člena zakona. Rod obeh roditeljev je torej bil in je tudi sedaj tista navezna okoliščina, od katere je odvisno državljanstvo otroka. Upoštevajoč tožnikove tožbene trditve, tako obstoja možnost, da sta se starša ob njegovem rojstvu štela za državljana Republike Slovenije. Če bi se izkazalo, da je to točno, potem bi po presoji sodišča tožnik po rodu pridobil državljanstvo Republike Slovenije, ne glede na kraj rojstva.

Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi pred izdajo izpodbijane odločbe bil izveden ugotovitveni postopek, v katerem bi tožnik sodeloval. Tako so bila kršena pravila postopka (143. člen ZUP) v posledici česar odločilne dejanske okoliščine niso bile v zadostni meri razčiščene, zaradi česar je vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava. Zato naj v ponovnem postopku tožena stranka zasliši tožnika, ki se naj izjasni, ali uveljavlja pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, ali pa morda ugotavljanje državljanstva po rodu. Od tega, na kakšni pravni podlagi tožnik uveljavlja državljanstvo, bo odvisen tudi nadaljnji dokazni postopek, saj različna pravna podlaga predpostavlja tudi različno dejansko stanje. Če tožnik uveljavlja pridobitev državljanstva po rodu, bo moral ponuditi dokaze o tem, ali sta se starša ob njegovem rojstvu štela za državljana Republike Slovenije. Poleg tega je tudi oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti dolžna odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev stvari (2. odstavek 136. člena ZUP). Vsi tako zbrani dokazi morajo biti v spisu. Iz obrazložitve odločbe mora biti razvidno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi katerih dokazov je bil sprejet sklep o dejanskem stanju in na podlagi katerega pravnega predpisa je bilo odločeno o zadevi (2. odstavek 209. člena ZUP).

Če pa bi se izkazalo, da tožnik uveljavlja državljanstvo po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, bo z njegovim zaslišanjem in po potrebi še z drugimi dokazi potrebno ugotoviti ali dejansko živi v Sloveniji ali kje drugje in ugotovljeno dejansko stanje ustrezno obrazložiti, kakor tudi sprejeto odločitev.

V postopku so bila torej kršena pravila postopka v posledici česar je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba je zato nezakonita zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Pravila in ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).