Jedro

Ker je izvedenec davčni zavezanec za DDV, se nagrada in stroški povečajo za 20% DDV.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki III izreka spremeni tako, da se za besedilom „v roku 15 dni“ postavi pika, ostalo besedilo v tej točki pa se črta.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu za opravljeno izvedensko delo z dne 21. 3. 2012 priznalo nagrado ter stroške v znesku 483,00 EUR in 20 % DDV v višini 96,60 EUR, kar skupaj znaša 579,60 EUR. Sodišče še ugotavlja, da je izvedenec zavezanec za plačilo DDV (I. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da je od zneska 483,00 EUR potrebno obračunati 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 28,98 EUR in ga plačati na račun ZPIZ, s tem, da je ZPIZ zavezanec za DDV (II. točka izreka). Nagrado in stroške določene pod točko I in prispevek, določen pod točko II sklepa je dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni od prejema fakture s strani zastopnika izvedenca (točka III izreka). Sodišče je tudi odločilo, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (točka IV izreka).

Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 53. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 88/10), ki je bil spremenjen s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 1/2012). Novela namreč ne določa več, da se nagrada in stroški povečajo za DDV, v kolikor je izvedenec davčni zavezanec za ta davek (navedeno je bilo črtano), prav tako pa ne določa več, da lahko izvedenec uveljavlja izplačilo nagrade in stroškov preko zastopnika. Skladno z določbo sedmega odstavka 53. člena se izplačilo nagrade in stroškov izvedencev opravi neposredno na njegov račun. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev predlogu izvedenca, da se mu prizna 20 % DDV in da se mu izvedenina izplača preko zastopnika. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu, ki se nanaša na plačilo izvedenine zastopniku izvedenca.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. VI Ps 1745/2009 z dne 21. 3. 2012 za izdelavo izvedenskega mnenja imenovalo stalnega sodnega izvedenca. Le ta je izvedensko mnenje podal dne 10. 4. 2012, s tem da je priložil tudi stroškovnik za opravljeno izvedensko delo ter pooblastil zastopnika za izdajo računa za stroške in nagrado. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče odmerilo ter priznalo nagrado in stroške v skupnem znesku 483,00 EUR, kar očitno glede na pritožbene navedbe niti ni sporno. Sporno je zgolj vprašanje, ali je sodišče utemeljeno izvedencu priznalo tudi 20 % DDV v višini 96,60 EUR ter nadalje, ali se nagrada in stroški izplačajo zastopniku izvedenca, ali neposredno na izvedenčev tekoči račun.

Pravilnik je v osmem odstavku 53. člena določal, da se nagrada in stroški povečajo za davek na dodano vrednost le, če je izvedenec oziroma cenilec v Republiki Sloveniji davčni zavezanec za ta davek, ne pa tudi, če izvedenec oziroma cenilec uveljavlja izplačilo po zastopniku, pri čemer je zavezanec za ta davek samo zastopnik. V devetem odstavku 53. člena je bilo določeno, da se izplačilo nagrade in stroškov vseh izvedencev oziroma cenilcev opravi neposredno na njegov račun. Če izvedenec oziroma cenilec uveljavlja izplačilo po zastopniku, ki je lahko fizična ali pravna oseba, so vsi dodatni stroški, povezani z izplačilom preko zastopnika, izplačajo v breme odmerjene nagrade in stroškov. V desetem odstavku pa je bilo določeno, kaj mora zastopnik v primeru, če izvedenec oziroma cenilec uveljavlja izplačilo po zastopniku, predložiti sodišču. Z novelo, sprejeto v letu 2012 (21. člen) pa je bil delno spremenjen 53. člen. Tako je bil črtan osmi odstavek 53. člena, nadalje drugi stavek devetega odstavka 53. člena in pa deseti odstavek. Črtane so bile torej določbe, ki se nanašajo na izplačilo nagrade in stroškov zastopniku izvedenca oziroma cenilca.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bilo izvedensko delo opravljeno 10. 4. 2012, torej že v času veljavnosti novele pravilnika, kar pomeni, da se stroški in nagrade ne odmerijo po določbah pravilnika, sprejetega v letu 2010, temveč je potrebno upoštevati novelo pravilnika sprejeto v letu 2012. V zadevi namreč ne gre za stanje, kot je določeno v 22. členu novele pravilnika na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je naložilo toženi stranki, da plačilo izvede v roku 15 dni od prejema zastopnikovega računa. Skladno z že citirano določbo 21. člena novele pravilnika v zvezi s 53. členom pravilnika, se lahko nagrada in stroški izplačujejo le na izvedenčev tekoči račun. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo III. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da je nagrado in stroške, določene pod točko I izreka in prispevek, določen pod točko II izreka, dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni. Izplačilo se opravi izvedencu na njegov račun. Ker v spisu ni podatkov o izvedenčevem tekočem računu, bo izvedenec manjkajoče podatke posredoval toženi stranki, oziroma bo le ta manjkajoče podatke pridobila od sodnega izvedenca.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na priznanje davka na dodano vrednost. Res je, da je bil z novelo črtan celoten osmi odstavek 53. člena, vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati, da je novela posegla v 53. člen pravilnika v delu, ki se je nanašalo na izplačilo po zastopniku. Torej tudi, če je bil črtan celotni osmi odstavek 53. člena, to nikakor ne pomeni, da izvedenec v primeru, če je davčni zavezanec za ta davek, ne bi bil tudi upravičen do priznanja navedenega davka. V zvezi z DDV je namreč potrebno uporabiti davčne predpise, ki se nanašajo na obveznost plačevanja davka na dodano vrednost. Če je izvedenec davčni zavezanec za DDV, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno izvedencu nagrado in stroške povečati za DDV, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in spremenilo III. točko izreka izpodbijanega sklepa, kot je bilo to že obrazloženo. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.