Jedro

Odločilno za sporno oceno je bilo dejstvo, da je lahko izredno napredovalo le omejeno število zaposlenih. In to ne glede na dejansko oceno po posameznih kriterijih, temveč s pavšalno določeno mejo v odstotku. Taka ureditev v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 41/94, 49/95 in 66/96) pa je bila v neskladju z Ustavo in zakonom, zaradi česar jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001 ne samo razveljavilo, temveč odpravilo. Po drugem odstavku 45. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) Ustavno sodišče izpodbijani podzakonski predpis odpravi, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena v Uradnem listu št. 19/2001 dne 16.3.2001, torej pred odločanjem sodišča druge stopnje o pritožbi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavijo sklepi tožene stranke o določitvi količnika za določitev plače tožnice, da je tožena stranka dolžna razvrstiti tožnico v plačilni razred s količnikom 4,50 ter ji o tem izdati odločbo in ji izplačati razliko v plači od 1.3.1997 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica na podlagi maksimalne ocene po večini kriterijev izpolnjevala pogoje za napredovanje. Ker pa na podlagi ocene po kriteriju dodatna funkcionalna znanja ni dobila nobene točke, ni dosegla zadostnega števila točk za izredno napredovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v neupoštevanju odločbe Ustavnega sodišča v zvezi z napredovanjem v plačilne razrede na področju vzgoje in izobraževanja (odločba št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001). Sodišči naj bi napačno uporabili tudi Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede, ker tudi v postopku prve razporeditve nista uporabili vseh njegovih določb, zlasti kriterijev za ugotavljanje dodatnih funkcionalnih znanj. Izpodbijana sodba ima bistvene pomankljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter zapisnikom o izpovedbah ravnatelja tožene stranke. Ravnatelj je izpovedal, da tožnici ni priznal točk iz naslova dodatnih funkcionalnih znanj, ker je bil pri izjemnem napredovanju omejen na 20 % zaposlenih. Sodišče pa se je spuščalo v strokovno ocenjevanje tožničinih izobraževanj.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Sklicevanje tožnice na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato razumeti kot sklicevanje na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Podana pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke o določitvi količnika za določitev plače tožnici. Tožnica je odločbo izpodbijala le v delu, s katerim je odločeno o napredovanju le za dva plačilna razreda. Odločitev o tem temelji na oceni ravnatelja o izpolnjevanju predpisanih pogojev za prvo napredovanje v plačilni razred. Po tej oceni je bila tožnica ocenjena z maksimalnim številom točk po vseh kriterijih, razen po kriteriju "dodatna funkcionalna znanja". Pisna obrazložitev te ocene (priloga B14) navaja, da tožnica v času od napredovanja v naziv svetovalka, na tem področju ni pridobivala novih, dodatnih funkcionalnih znanj.

Ravnatelj tožene stranke je na glavni obravnavi dne 4.2.1999 navedeno (ne)oceno pojasnil s tem, da je bilo število tistih, ki so lahko izredno napredovali, omejeno na največ 20 % zaposlenih. Zato tožnici ni priznal točk iz naslova dodatnih funkcionalnih znanj, pri čemer je upošteval tudi, da ni bilo materialnih dokazov, da je tožnica taka znanja pridobila v času od 1993 do 1997. Sodišče prve stopnje je oceno ravnatelja preverila tudi ob upoštevanju listin, ki jih je tožnica predložila v sodnem postopku in jo potrdilo kot pravilno in utemeljeno. Pri tem je omejitev na kvoto le 20 % vseh delavcev, ki lahko napredujejo, sprejelo kot okoliščino, ki jo je ravnatelj pač upošteval in se ni spuščalo v presojo vpliva te omejitve na pravilnost ocene tožnice. Sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno potrdilo.

Pri takem dejanskem stanju (na katerega je revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 vezano) ni mogoče mimo ugotovitve, da je bilo očitno odločilno za sporno oceno dejstvo, da je lahko izredno napredovalo le omejeno število zaposlenih. In to ne glede na dejansko oceno po posameznih kriterijih, temveč s pavšalno določeno mejo v odstotku. Taka ureditev v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS. št. 41/94, 49/95 in 66/96 - Pravilnik) pa je bila v neskladju z Ustavo in zakonom, zaradi česar jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001 ne samo razveljavilo, temveč odpravilo. Po drugem odstavku 45. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) se Ustavno sodišče odloči za odpravo, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena v Uradnem listu št. 19/2001 dne 16.3.2001, torej pred odločanjem sodišča druge stopnje o pritožbi.

Tudi ne glede na odločbo Ustavnega sodišča, omejitev števila zaposlenih, ki so lahko izredno napredovali, ne bi smela vplivati na oceno po posameznih kriterijih za napredovanje. Na podlagi pravilne ocene po teh kriterijih, so zaposleni dobili ustrezno število točk in zadostno število točk je pomenilo izredno napredovanje. Obratna pot - torej določitev števila zaposlenih, ki bodo izredno napredovali in nato njihovo "ocenjevanje" tako, da bo to število pokrito - je v nasprotju s samim smislom oziroma namenom ocenjevanja po vnaprej določenih kriterijih. Ravnateljeva zadrega je bila zato drugje. Ne kako bo oceno prilagodil proračunskim možnostim, temveč kako bo izmed tistih zaposlenih, ki bi si po njegovi oceni zaslužili izredno napredovanje, izbral tiste, ki bodo res lahko napredovali. Odločba Ustavnega sodišča pa je odpravila še to zadrego.

Sodba sodišča druge stopnje o navedenem odločilnem dejstvu nima razlogov. Kolikor se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prva stopnje, s tem sprejema tudi razloge prvostopne sodbe glede kriterijev, ki jih je ravnatelj upošteval pri svoji oceni. Pri tem pa je pritrditi reviziji, da so razlogi sodbe o teh odločilnih dejstvih v nasprotju s tem, kar je ravnatelj izpovedal, ko je bil zaslišan in kar izhaja iz listin. Iz pisne ocene (priloga B14) izhaja, kot da tožnica sploh ni pridobivala dodatnih funkcionalnih znanj, ravnatelj je izpovedal, da jih ni upošteval, ker za to ni bilo materialnih dokazov, sodišče prve stopnje pa utemeljuje sodbo s tem, da izkazane oblike dodatnega izobraževanja ne spadajo v okvir dodatnega funkcionalnega izobraževanja v smislu Pravilnika. Ob tem pa iz izpovedi ravnatelja izhaja, da je bil poglavitni kriterij za neoceno predpisana kvota možnih izrednih napredovanj, pa tudi, da je tožnico vsaj posredno ocenjeval tudi po tem kriteriju. Izpovedal je namreč (stran 5 zapisnika obravnave z dne 4.2.1999), da je kot dokazila o dodatnem funkcionalnem znanju tožnice upošteval samo tista dokazila, za katera je štel, da sodijo v okvir dodatnih funkcionalnih znanj glede na njegovo vizijo šole.

Ker zaradi navedenega sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, je podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. V času odločanja o pritožbi je že veljala odločba Ustavnega sodišča, kar pomeni tudi, da Pravilnik ni več določal omejitev števila zaposlenih, ki lahko izredno napredujejo. Ob pravilni uporabi Pravilnika zato kvota možnih izrednih napredovanj ni več smela vplivati na ocenjevanje zaposlenih po posameznih kriterijih. Sodišče prve stopnje pa je sprejelo to okoliščino kot pravno podlago, ki je odločilno vplivala na končno oceno, ne glede na to, ali bi ob upoštevanju zgolj dejanske ocene tudi po kriteriju dodatnih funkcionalnih znanj, tožnica morda izpolnjevala pogoje za izredno napredovanje. Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo navedbe tožene stranke (ne pa dokazne ocene), da znanja, ki jih je uveljavljala tožnica, ne pomenijo takšne oblike izobraževanja, ki bi sodila v okvir dodatnega funkcionalnega znanja v smislu kriterijev po Pravilniku. Toda za presojo pravilnosti ocene je bistvena ocena ravnatelja o ocenjevanju pogojev za napredovanje (25. in 26. člen Pravilnika, Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95, v zvezi z 12. členom novele Pravilnika, Uradni list RS, št. 66/96). Na objektivnost oziroma pravilnost te ocene pa ni smela vplivati vnaprejšnja omejitev števila zaposlenih, ki bodo dejansko lahko napredovali.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo tako sodbo sodišča druge stopnje kot sodbo sodišča prve stopnje in zadevo slednjemu vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP-77). Sodišče bo moralo z dopolnitvijo dokaznega postopka oziroma oceno že predloženih dokazov presoditi o pravilnosti ravnateljeve ocene po kriteriju dodatnih funkcionalnih znanj. Če bo sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala pravilnosti take ocene, lahko odločitev tožene stranke razveljavi in ji omogoči, da oceno ponovno preveri. Če pa bo ugotovilo, da so odločilna dejstva dovolj razjasnjena, bo lahko tudi samo odločilo (24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS).

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP-77.