Jedro

Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.

Če tožnik po materialnem pravu ne more doseči učinka, ki ga zahteva s tožbenim zahtevkom, tega učinka ne more doseči niti s sklicevanjem na priznanje dejstev s strani toženke, ki je bila z dejanskim stanjem zadeve seznanjena. V takšnih okoliščinah bi bila tudi pripoznava zahtevka nedovoljena.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je pridobila lastninsko pravico pri nepremičninah ID znak: 0000-586/2 (ID ...), 0000-586/3 (ID ...), 0000-586/4 (ID ...) do deleža 1/3 ter da se v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik nima pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, pri čemer je spregledalo, da je med družbeniki družbe M. d.o.o. (tožnik je bil solastnik in družbenik družbe) obstajal ustni dogovor, da se po sprejemu tožnika v državljanstvo RS nanj prenese lastninska pravica, saj je kupoprodajno pogodbo sklenila družba v svojem imenu in za račun tožnika zato, ker tožnik v času nakupa ni bil državljan RS. Do uresničitve tega dogovora ni prišlo, ker je bila prej izbrisana družba, preden je bil tožnik sprejet v državljanstvo RS. Toženka je zatrjevala, da je bil dejanski posestnik in dejanski lastnik nepremičnin tožnik, saj je bila družba M. d.o.o. zgolj slamnati kupec. Ker je bilo med strankama ugotovljeno, da je bila družba M. d.o.o. slamnati kupec, to pomeni, da tožnik ima pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Toženka je na glavni obravnavi trdila, da je tožnik dejanski lastnik in da mu bo zemljiškoknjižno dovolilo tudi izstavila. Tožnik v pritožbi predlaga tudi dokaz z vpogledom v spis, zaslišanjem strank in prič ter vpogled v zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga prilaga k pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice. S tožbo je zahteval, da se ugotovi, da je pri nepremičninah 0000-586/2 (ID ...), 0000-586/3 (ID ...), 0000-586/4 (ID ...) pridobil lastninsko pravico do 1/3 ter da se v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah nanj vknjiži lastninska pravica. V trditveni podlagi tožbe je navajal, da je obravnavane nepremičnine leta 1997 kupila družba M. d.o.o., v kateri je bil solastnik in direktor zato, ker leta 1997 še ni imel državljanstva RS in kupoprodajne pogodbe zato ni mogel skleniti. Toženka je pravna naslednica družbe M. d.o.o., na katero je bila lastninska pravica na obravnavanih nepremičninah po izbrisu družbe vpisana. Tožnik je trdil, da je obstajal dogovor, da ga toženka po pridobitvi državljanstva RS pri pridobitvi lastninske pravice ne bo ovirala. Kot podlago svojega zahtevka v dopolnitvi tožbe (IV. točka na list. št. 24) je zatrjeval priposestvovanje nepremičnin, svojo dobroverno lastniško posest pa je izkazoval s kupoprodajno pogodbo iz leta 1997 in pripoznavo zahtevka s strani toženke.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je tožba neodpravljivo nesklepčna (četrti odstavek 318. člena ZPP). Glede na to, da tožnik do leta 2001, ko je pridobil državljanstvo RS, kot tujec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, priposestvovanje pred letom 2001 nikakor ni moglo teči. Vendar pa tudi v obdobju po letu 2001 zahtevek na podlagi priposestvovanja ni utemeljen. Tožnik namreč pogoja dobroverne posesti ni izkazal, saj je vedel, da ni sklenitelj kupoprodajne pogodbe iz leta 1997, torej ni mogel misliti, da je do posesti upravičen, kar je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo. Zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek na podlagi priposestvovanja zaradi neizkazanosti dobrovernosti posesti, ki je pogoj za priposestvovanje, kot neutemeljen pravilno zavrnilo (prvi in drugi odstavek 269. člena SPZ1 v zvezi s 43. členom SPZ in 27. in 28. člen ZTLR).

7. Tožnik v pritožbi še izpostavlja, da je s tožbo zatrjeval tudi, da je bila družba M. d.o.o. zgolj navidezni slamnati kupec in da to predstavlja njegov pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Pogodba z navideznim kupcem ali “slamnatim kupcem“ v OZ ni posebej urejena. Teorija govori o prikriti pogodbi. Pri takšnem dogovoru2 je najti 3 udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca (ki noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe) in navideznega kupca (ki veljavno sklene pogodbo s prodajalcem v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, ki ostane v ozadju, resničnemu kupcu pa se zaveže, da bo po preteku določenega časa ali izpolnitvi določenih pogojev nanj prenesel koristi iz sklenjene pogodbe). Sodna praksa pa je takšne primere obravnavala in izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ. Glede na to, da je tožnik v tožbi trdil zgolj to, da je bil dogovor, da ga toženka po pridobitvi državljanstva RS pri vpisu lastninske pravice ne bo ovirala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik izrecnega dogovora o navidezni prodaji ni zatrjeval, saj iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da je bil z navideznostjo prodajne pogodbe seznanjen tudi prodajalec niti ne izhaja trditev o zavezi resničnega kupca družbe M. d.o.o., da bo na tožnika tudi prenesla lastninsko pravico. Četudi pa bi tožnik obstoj takega dogovora ustrezno zatrjeval, njegova tožba (kljub pozivu sodišča prve stopnje na poravnalnem naroku dne 28. 9. 2018) še vedno ni sklepčna, saj tožnik pravilnega zahtevka, to je zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, kot bi se pravilno glasil zahtevek v primeru obstoja navidezne prodajne pogodbe, ni postavil. Zemljiškoknjižno dovolilo toženke z dne 30. 8. 2019 (z neoverjenim podpisom toženke), ki ga je tožnik priložil k pritožbi, pa na sklepčnost tožbe nima vpliva.

8. V primeru, ko je tožba nesklepčna, je razpolaganje strank, s katerim skušajo v pravdnem postopku doseči učinek, ki ga po materialnem pravu ne morejo, nedovoljeno3, saj je tako ravnanje v konkretnih okoliščinah v nasprotju z moralnimi pravili. Če tožnik po materialnem pravu ne more doseči učinka, ki ga s tožbenim zahtevkom zahteva, tega učinka ne more doseči niti s sklicevanjem na priznanje dejstev s strani toženke, ki je bila z dejanskim stanjem zadeve seznanjena. V takšnih okoliščinah bi bila tudi pripoznava zahtevka nedovoljena, saj sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 316. člena ZPP ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (kar določa tretji odstavek 3. člena ZPP), in sicer, če gre za razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, za kar gre v obravnavanem primeru. Zato pritožbeno sklicevanje na podano priznanje dejstev s strani toženke ni utemeljeno. To pa ne pomeni, da pravdni stranki, če med njima obstoji soglasje o prenosu lastninske pravice na tožnika ne moreta s sklenitvijo pravnega posla ustrezno urediti svojega pravnega razmerja.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 VS RS II Ips 323/2013: prehodna določba 269. člena SPZ je izenačila dobroverno posest ter zakonito in dobroverno posest iz ZTLR z dobroverno lastniško posestjo iz SPZ, ter unificirala rok priposestvovanja iz ZTLR na enotnih 10 let, če se do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003) priposestvovalni rok iz ZTLR še ni iztekel. 2 VSL sodba II Cp 2110/2009, VSL sklep II Cp 458/2015 3 VS RS sodba II Ips 831/2005