Jedro

Po že ustaljeni upravno sodni praksi ima mnenje strokovne komisije naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje številka 181-5/2011/4 z dne 8.4.2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR povečane za 20% DDV v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Ministrstvo za zdravje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se pri mld. A.A. cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali Priorix; hepatitisu B s cepivom Engerix pediatric; in davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Boostrix ali cepivom Adacel ne opusti. V obrazložitvi odločbe upravni organ povzema predlog tožnikov za opustitev cepljenja njunega sina v katerem se sklicujejo na avtizem, do katerega naj bi pri sinu prišlo zaradi dne 29.10.2002 opravljenega cepljenja in na možnost, da bi pri vnovičnem cepljenju prišlo do dodatnega poslabšanja sistematike avtističnih motenj. Iz obrazložitve izhaja, da sta bila predlog in zdravstvena dokumentacija posredovana komisiji za cepljenje (v nadaljevanju: komisija), da posreduje strokovno mnenje o obstoju morebitnih razlogov za opustitev cepljenja. Ta je v svojem strokovnem mnenju navedla, da starša odklanjata cepljenje zaradi otekline na nogi po zadnjem cepljenju (oktober 2002) in zaradi avtizma. Komisija na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije ni našla razlogov (med katere štejejo: alergije na sestavine cepiva; resen neželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva; bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem) za opustitev cepljenja proti v izreku navedenim nalezljivim boleznim. Meni, da se lokalna oteklina na mestu cepljenja pričakovano pogosteje pojavi ob tretjem in četrtem odmerku cepiva zaradi pristnosti zaščitnih protiteles, ki so se razvila po prejšnjem cepljenju in da avtizem ni kontraindikacija za cepljenje po programu, saj z dosedanjimi strokovnimi raziskavami ni bila dokazana povezava avtizma s cepljenji. Ob upoštevanju navedenega strokovnega mnenja komisije je minister za zdravje v skladu z 22.č členom Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – ur. preč. bes.) odločil, da se pri mld. A.A. cepljenje proti že navedenim nalezljivim boleznim ne opusti.

Tožniki v tožbi, ki jo vlagajo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, zatrjujejo, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepopolno in napačno ugotovljeno in da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s tem navajajo, da iz zdravstvene dokumentacije mld. sina izhaja, da so se znaki (kasneje diagnosticiranega) avtizma pri prvemu tožniku pojavili kmalu po dne 29.10.2002 izvršenem cepljenju proti obravnavanim nalezljivim boleznim in da so strokovne raziskave, ki sta jih tožnika že navedla v predlogu za opustitev cepljenja, potrdile vzročno posledično povezavo avtizma s cepljenji proti nalezljivim boleznim. Nasprotna ugotovitev v izpodbijani odločbi, ki ni z ničemer obrazložena je zato po prepričanju tožnikov napačna. V nadaljevanju toženi stranki očitajo bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Z razlago določb 22.a do 22.č člena Zakona o nalezljivih boleznih in s sklicevanjem na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 326/2009 z dne 16.9.2010 in na stališča Upravnega sodišča RS v sodbah U 482/2008 z dne 24.8.2010 in U 52/2011 z dne 16.2.2011, tožniki zatrjujejo, da jim zato, ker so bili z mnenjem komisije seznanjeni šele s prejemom izpodbijane odločbe, ni bila dana možnost, da opozorijo na nejasnosti in pomanjkljivosti mnenja. V njihovo škodo pa je bila s tem opuščena tudi pojasnilna dolžnost iz 20. člena Zakona o pacientovih pravicah. Sodišču zato predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa da: 1) tožbenemu zahtevku ugodi tako, da se prvemu tožniku cepljenje proti nalezljivim boleznim iz izreka izpodbijane odločbe opusti, 2. izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevajo tudi povrnitev plačila stroškov postopka.

Tožena stranka, ki na tožbi ni odgovorila, je sodišču predložila upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Postopek in pravice oseb prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja ureja Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno preč. bes., v nadaljevanju ZNB) v členih 22.a do 22.č. Po 2. odstavku 22.a člena ZNB se med razloge za opustitev cepljenja štejejo: alergija na sestavine cepiva; resen nezaželen učinek cepiva pri predhodnem odmerku istega cepiva; in bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja proučiti predlog za opustitev cepljenja. Po opravljenem postopku mora dati strokovno mnenje o tem ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja. Razlogi za opustitev ali neopustitev cepljenja, ki jih po 4. odstavku 22.c člena mora vsebovati strokovno mnenje, pa morajo biti obrazloženi (2. alinea 4. odstavka 22. c člena ZNB). Na podlagi strokovnega mnenja komisije izda minister za zdravje odločbo v upravnem postopku.

Po že ustavljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sklep VSRS X Ips 326/2009) in Upravnega sodišča RS (sodba UPRS U 482/2008, sodba in sklep II U 55/2011) ima mnenje komisije naravo izvedenskega mnenja. Ker ZNB nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidiarno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 105/06 – ur. preč. bes. in nasl. - v nadaljevanju ZUP). V skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) morajo imeti stranke možnost, da se pred izdajo odločbe izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Učinkovito varstvo pravic pa mora biti zagotovljeno stranki v skladu z 3. odstavkom 146. člena ZUP tako, da se jim omogoči zastavljanje vprašanj izvedencem, da se jih seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem izrečejo. Po 4. odstavku 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Obrazložitev odločbe pa mora obsegati tudi razloge odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je v obravnavanem primeru komisija v svojem mnenju glede cepljenja mld. otroka navedla le, da se oteklina na mestu cepljenja pričakovano pogosteje pojavi in da avtizem ni kontraindikacija za cepljenje po programu, saj z dosedanjimi strokovnimi raziskavami ni bila dokazana povezava avtizma s cepljenji. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja tudi, da sta se drugi in tretji tožnik že v predlogu za opustitev cepljenja sklicevala na strokovne raziskave, ki naj bi potrdile vzročno povezavo avtizma s cepljeni proti nalezljivim boleznim in da so bili tožniki s strokovnim mnenjem seznanjeni šele s prejemom izpodbijane odločbe.

Na podlagi navedenih podatkov sodišče ugotavlja, da tožnikom v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno učinkovito varstvo pravic na način kot ga zagotavljata tretji odstavek 146. člena in 194. člen ZUP. Ker se v svojem mnenju komisija ni opredelila do strokovnih mnenj, s katerimi so tožniki že v predlogu za opustitev cepljenja dokazovali povezavo avtizma s cepljenjem je utemeljen tožbeni ugovor, da je mnenje pomanjkljivo. Takega mnenja zato tudi ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča v upravno pravnem smislu pomanjkljivo strokovno mnenje ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se mora upravni organ opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjena bistvena kršitev pravil postopka, zaradi česar je tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo upravni organ pred izdajo nove odločbe moral dati tožnikom možnost, da se izjavijo o vsebini mnenja komisije, obravnavati njune pripombe in zahtevati dopolnitev mnenja. Sodišče tožbenemu predlogu, da sodišče s sodbo odloči o predlogu tožnikov za opustitev cepljenja, ni sledilo, ker v obravnavanem primeru pogoji za odločanje o stvari predpisani v 65. členu ZUS-1 niso izpolnjeni.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 – Pravilnik). Višina stroškov je bila tožnikom, ki jih je zastopal odvetnik odmerjena po 2. odstavku 3. člena Pravilnika.