Jedro

Zamudne obresti se plačajo od obveznosti, to je od glavnice, in sicer od dneva zapadlosti do plačila. V izpodbijanem sklepu je v 1. točki izreka višina glavnice natančno navedena, zato je tudi obveznost glede plačila zamudnih obresti, kot izhaja iz 2. točke izreka, določljiva in ne zavezuje tožeče stranke k plačilu zamudnih obresti od že nateklih obresti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanec za zaposlovanje invalidov zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) plačati prispevek za mesec oktober 2013 v višini 682,50 EUR. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe ZZRZI, v skladu s katerimi so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS. Navedeni predpis je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju: Uredba). Kvota je glede na dejavnost lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih pri delodajalcu. V kvoto se vštevajo vsi invalidi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec pa lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov, s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali pa s plačilom prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Na podlagi uradnih evidenc je Sklad ugotovil, da ima tožeča stranka skupno zaposlenih 86 delavcev, od tega enega invalida. Kvota invalidov za tožečo stranko po Uredbi znaša 6 %, kar pomeni 5 zaposlenih invalidov. Ker tožeča stranka zaposluje le enega invalida, je za manjkajoče 4 invalide do predpisane kvote dolžna za mesec oktober 2013 plačati prispevek v višini 682,50 EUR.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke, saj je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 20. 2. 2009 ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. S tem, ko je zakonodajalec določil, da mora vlada pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, iz katerega tudi izhaja, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. Pritožbeni očitki glede višine kvote so zato neutemeljeni. Delodajalci so z ozirom na dejavnost, ki jo opravljajo, razvrščeni v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Pri tem Uredba kvote določa na prvem nivoju področja dejavnosti navedene standardne klasifikacije. Do sedaj se način določanja kvote ni spremenil, saj socialni partnerji o tem niso dosegli soglasja. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je tožeča stranka prispevek v višini 548,56 EUR za mesec oktober plačala dne 8. 11. 2013, glede na to, da zatrjuje, da zanjo velja 2 % kvota. Navedeno plačilo je Sklad upošteval kot plačilo dela obveznosti za mesec oktober 2013. 3. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da drugostopni organ ni vsebinsko odgovoril na pritožbene očitke glede napačne uporabe materialnega prava, ter da se neutemeljeno zahteva plačilo zamudnih obresti od že nateklih obresti. Ustavno sodišče se v odločbi, na katero se sklicuje tožena stranka, sploh ni ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti in ustavnosti Uredbe. Da je Uredba v nasprotju z 62. členom ZZRZI, pa se je že izreklo Upravno sodišče v zadevi II U 21/2013. Pri določanju kvotnega sistema je treba izhajati iz dejstva, da različne poslovne dejavnosti glede na njihovo različno naravo omogočajo različne možnosti za zaposlovanje invalidov, zato je v tretjem odstavku 62. člena ZZRZI izrecno določeno, da se kvote določajo glede na dejavnost delodajalca. V tožbi nato obširno pojasnjuje statistične podatke za različne dejavnosti, ki za dejavnost potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti pokažejo, da je v tej dejavnosti zaposlenih okoli 1 % invalidov. Že to kaže, da določanje kvote za to dejavnost ni mogoče na nivoju področja dejavnosti N, kamor je uvrščena dejavnost potovalnih agencij, saj gre za izjemno večkratno odstopanje od povprečja tega področja. Podatki za september 2011 kažejo velika odstopanja med posameznimi oddelki dejavnosti razreda N. Razlika znotraj razreda N je kar 30-kratna, med tem ko je v ostalih dejavnostih bistveno manjša. Tudi v letu 2013 podatki niso drugačni, saj je v okviru dejavnosti potovalnih agencij in s potovanji povezanih dejavnosti od skupno 1784 zaposlenih le 28 invalidov, kar predstavlja 1,57 %. Ureditev po Uredbi, na podlagi katere odloča prvostopni organ, nevzdržno posega v položaj tožeče stranke, saj ves čas presega povprečno število zaposlenih invalidov v njeni dejavnosti in je svojo obveznost, v primeru, če bi bila predpisana kvota 2 %, za mesec oktober 2013 s plačilom 548,56 EUR v celoti izpolnila. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi, odločbo Sklada pa spremeni tako, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov. Prav tako zahteva, da ji tožena stranka plača 685,39 EUR, kakor tudi stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Poudarja, da je že Ustavno sodišče ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. O načinu določitve kvote je bil dosežen dogovor socialnih partnerjev v okviru Ekonomsko socialnega sveta leta 2005 ob pripravi prve uredbe. Do sedaj se način določitve kvot ni spremenil, saj o tem ni bilo doseženo soglasje. Vlada torej ne more določiti brez predloga Ekonomsko socialnega sveta drugačnih kriterijev za določanje kvot za zaposlovanje invalidov. Delodajalec je dolžan svojo obveznost izpolniti mesečno do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, zato je v primeru zamude dolžan plačati zamudne obresti. Sklad v odločbi obračuna zamudne obresti do dne navedenega v odločbi, zavezanec pa je poleg navedenih obresti dolžan poravnati tudi zamudne obresti od glavnice od datuma v odločbi do dejanskega plačila. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj se je ta zanjo končal neugodno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je to sodišče že odločilo s sodbo opr. št. II U 222/2014-10 z dne 21. 1. 2015 in sicer je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter odpravilo izpodbijano odločbo Sklada, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prispevka za manjkajoče število zaposlenih invalidov do kvote v višini 6%. Pri tem se je sklicevalo na pravno stališče, ki ga je zavzelo v enakih zadevah, kjer je bilo sporno vprašanje ali je kriterij na nivoju dejavnosti, ki ga za določitev višine kvote za zaposlovanje invalidov določa Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba) skladen s tretjim odstavkom 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI). Glede navedenega pravnega vprašanja je sprejelo stališče, da je Uredba v 3. členu v nasprotju z namenom zakonske določbe, zato je toženi stranki naložilo, da je dolžna v nadaljnjih postopkih, ki se nanašajo na tožečo stranko, upoštevati 2 % kvoto.

7. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 69/2015 z dne 24. 2. 2016 navedeno sodbo sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče, da je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, upoštevaje različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Menilo je, da okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote, tako kot je to zatrjevalo prvostopno sodišče v sodbi. Zakonodajalec je kot temeljni razlikovalni znak določil dejavnost delodajalca ter naložil Vladi, da na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade, določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na določen zakonski okvir od 2% do 6% je tako v prosti presoji Vlade, ki pa je omejena z mnenjem Ekonomsko socialnega sveta. Tako je po stališču Vrhovnega sodišča ustreznost oziroma primernost višine kvot po posameznih dejavnostih strokovno in ne pravno vprašanje. Na podlagi navedenega zaključuje, da ureditev v 3. členu Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 62. člena ZZRZI in ne presega zakonsko določenega okvira višine kvot. Sodišču prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava naložilo, da v novem sojenju glede na pojasnjeno stališče ponovno odloči o utemeljenosti tožbe.

8. V obravnavani zadevi dejanske okoliščine, ki se nanašajo na število zaposlenih invalidov pri tožeči stranki v relevantnem obdobju, niso sporne. Prav tako ni sporen sam izračun višine dolgovanega mesečnega prispevka glede na število zaposlenih invalidov (en zaposlen invalid) ter manjkajočim številom invalidov (štirje manjkajoči invalidi) do doseganja 6 % kvote, ki je po Uredbi določena za dejavnost pod oznako: N) Druge raznovrstne poslovne dejavnosti, kamor spada tudi dejavnost potovalnih agencij, ki jo opravlja tožeča stranka. V zadevi je tako sporno le pravno vprašanje glede skladnosti Uredbe z ZZRZI. Glede navedenega pa je Vrhovno sodišče v že citiranem sklepu sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi to sodišče in se nanjo sklicuje. Tako je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna kvota 6%, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 5 invalidov. Ker je tožeča stranka v mesecu oktobru 2013, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, imela enega zaposlenega invalida (kar ni sporno), ji je Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevka do izpolnitve kvote na podlagi ZZRZI.

9. Tožeča stranka je v tožbi ugovarjala tudi odločitvi glede teka zamudnih obresti od dolgovanega zneska. Iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je Sklad od dolgovanega zneska (glavnice) obračunal zamudne obresti za čas od datuma zapadlosti do dneva izdaje odločbe. V 2. točki izreka pa je odločil, da je zavezanec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zneska iz 1. točke izreka po obrestmi meri, določeni z Zakonom o davčnem postopku, od 19. 3. 2014 do plačila. Zamudne obresti se plačajo od obveznosti, to je od glavnice, in sicer od dneva zapadlosti do plačila. V izpodbijanem sklepu je v 1. točki izreka višina glavnice natančno navedena, zato je tudi obveznost glede plačila zamudnih obresti, kot izhaja iz 2. točke izreka in se nanaša na čas od 19. 3. 2014 do plačila, določljiva in ne zavezuje tožeče stranke k plačilu zamudnih obresti od že nateklih obresti, zato je tudi v tem delu tožba neutemeljena. Prav tako je neutemeljen ugovor glede stroškov pritožbenega postopka, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni bila upravičena do povrnitve stroškov upravnega postopka.

10. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.