Jedro

Enotna sodna praksa stoji na stališču, da zaključek, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, že sam po sebi vsebuje tudi presojo, da tega ukrepa ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom, ker z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči željenega cilja, tj. preprečiti obdolžencu nadaljevanje s kriminalno dejavnostjo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 432. in 429. členom ZKP obdolženemu P. H. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki iz odvetniške družbe C. d. o. o. iz ... ter obdolženčeva zagovornica R. G., odvetnica v ... .

Zagovorniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora zoper obdolženca, podredno pa predlagajo tudi nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Zagovornica uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v predmetnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz listin, ki jih je sodišče prve stopnje naštelo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in njihovo vsebino povzelo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče pa je ob pregledu spisovnega gradiva ob obravnavanju pritožb ugotovilo še, da je obtožni predlog, ki temelji na istih dokazih, očitno uspešno prestal materialni preizkus pred sodiščem prve stopnje, saj je že določena glavna obravnava.

6. Res je sicer, da večina dokaznega gradiva temelji na izpovedi oškodovanca ter uradnih zaznamkih o zbranih obvestilih oškodovančevih staršev, kot izpostavljajo zagovorniki v svoji pritožbi, vendar to samo po sebi ne pomeni, da utemeljen sum ni izkazan. Pri presojanju obstoja utemeljenega suma sodišče namreč ugotavlja, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Pri tem se sodišče ne spušča v presojo verodostojnosti teh dokazov in njihovo ocenjevanje, saj je to stvar dokaznega postopka. Zagovorniki zato ne morejo omajati zaključkov o izkazanosti utemeljenega suma s pritožbenimi navedbami, s katerimi nakazujejo, da so obdolženčevi starši pristranske priče, da je vprašljiv seštevek denarnih zneskov, saj je obdolženec podpisal prejem le za 990,00 EUR, vsi nadaljnji zneski pa so napisani s strani oškodovanca in niso z ničemer evidentirani, ter da utemeljen sum ne more nikakor izhajati iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od obdolženčeve partnerke. S takimi navedbami se zagovorniki že spuščajo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov, kar presega obseg presoje izkazanosti utemeljenega suma. Enako velja tudi za pritožbene navedbe zagovornice, ki zgolj pavšalno izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča, da doslej zbrani dokazi potrjujejo utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornice in zagovornikov, s katerimi problematizirajo izkazanost goljufivega namena pri obdolžencu, ko navajajo da iz povzetih dokazov ni mogoče ugotoviti, ali je obdolženi imel dejansko namen od oškodovanca le izvabiti denar oz. ali je imel namen denar dejansko porabiti za zaposlitev oškodovanca, ter da se je obdolženec celo zavezal vrniti denar oškodovancu. Glede na opisano postopanje obdolženca, ko je skozi daljše časovno obdobje oškodovanca prepričeval, naj mu izroči večje vsote denarja zaradi urejanja zaposlitve v Avstriji, kar je oškodovanec dejansko storil, obdolženec pa mu obljubljenega ni izpolnil, niti mu ni vrnil izročenih vsot denarja, je nedvomno verjetnost, da je pri tem ravnal z goljufivim namenom, večja od verjetnosti, da takega namena ni imel oz. da je dejansko poskušal oškodovancu urediti zaposlitev v Avstriji in imel resničen namen vrniti oškodovancu denar, ki mu ga je oškodovanec v ta namen izročil. Ob vsem navedenem obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, po oceni pritožbenega sodišča ni vprašljiv.

8. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je izkazana resna realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

9. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje obsežno in prepričljivo obrazložilo v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (strani 6 do 9 sklepa). Kot okoliščine objektivne narave, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je pravilno izpostavilo težo kaznivega dejanja (zagrožena kazen od 3 let zapora), način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bil dejanje storjeno (najprej naj bi od oškodovanca pridobil 990,00 EUR, nato pa v krajšem časovnem obdobju od 14. 9. 2020 do konca oktobra 2020 dodatne zneske, skupno kar 26.200,00 EUR, pri tem naj bi deloval zelo prepričljivo, imel odgovor na vsako vprašanje, celo po dogovoru o vračilu je poskušal od oškodovana pridobiti dodatnih 400,00 EUR). Takih ugotovitev zagovorniki ne morejo uspešno izpodbiti z navedbami, da višina denarnega zneska, za katerega naj bi obdolženi ogoljufal oškodovanca, ni z ničemer konkretno podkrepljena in evidentirana, ker zgolj subjektivno pričevanje oškodovanca in njegovih staršev ne more biti zadosten dokaz. Kot je bilo poudarjeno zgoraj, je glede na razpoložljive dokaze in ob odsotnosti kakršnikoli navedb ali dokazov, ki bi sodišče prepričevali v nasprotno, verjetnost, da je oškodovanec obdolžencu izročil skupno 26.200,00 EUR, večja od verjetnosti, da tega ni storil, in so zaključki o obstoju objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, ki temeljijo na tej ugotovitvi, jasni, razumljivi in prepričljivi. Ni pa mogoče slediti niti pritožbenim navedbam zagovornice, da je obdolženec bil v svojih obljubah prepričljiv verjetno zato, ker je tudi sam verjel v svoje navedbe oz. mislil, da bo lahko dolg povrnil, pa tega zaradi več možnih razlogov ni mogel narediti. Gre namreč zgolj na pavšalne domneve, za katere pa v spisovnem gradivu ni mogoče najti nobene podlage.

10. V okviru subjektivnih okoliščin, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil obdolženec večkrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj s področja premoženjske kriminalitete (od 20. 7. 2016 do 17. 2. 2020 je bil obsojen kar 9 krat, od tega 7 krat obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije, enkrat zaradi kaznivega dejanja zatajitve; pri tem mu je bila 7 krat izrečena pogojna obsodba, enkrat zaporna kazen z alternativnim načinom izvršitve, ki pa je bil kasneje preklicana, enkrat pa denarna kazen, v teku pa so postopki za preklic pogojih obsodb), da naj bi tudi v tem postopku očitano kaznivo dejanje storil v času trajanja preizkusne dobe po treh sodbah in da je zoper obdolženca sproženih veliko število kazenskih postopkov pred kar 8 različnimi sodišči zaradi kar 22 kaznivih dejanj goljufije, poleg tega pa tudi zaradi drugih kaznivih dejanj, pri čemer pa podatki iz odprtih zadev kaže na podoben način ravnanja pri izvrševanju goljufij, kot je izkazano v predmetni zadevi. Res je sicer, da večina kazenskih postopkov še ni pravnomočno dokončanih in da v odprtih postopkih obdolženčeva krivda še ni dokazana, vendar je kljub temu sodišče prve stopnje na podlagi teh okoliščin utemeljeno štelo, da niti zaključeni, niti odprti kazenski postopki na obdolženca niso vplivali v smeri, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj in da se skozi navedene okoliščine kaže njegova vztrajnost in trdno odločenosti izvrševati kazniva dejanja, ker mu očitno sredstva, ki jih pridobiva iz naslova zaposlitve, ne zadoščajo za njegove potrebe in potrebe otrok, do katerih ga veže preživninska obveznost in izvrševanje kaznivih dejanj zanj predstavlja dodaten vir dohodka za zadovoljevanje lastnih potreb. Teh zaključkov pa zagovornica na more omajati s pavšalnimi navedbami, da je neutemeljen zaključek sodišča, da obdolžencu plača ne zadošča za njegove življenjske potrebe in da okolje in razmere, v katerih živi, izkazujejo resno in realno nevarnost, da bo kazniva dejanja ponavljal. 11. Izkazana predkaznovanost in izjemno veliko število odprtih postopkov zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ob nedvomno izkazanem utemeljenem sumu, da naj bi obdolženec oškodovanca iz predmetne zadeve oškodoval za kar 26.200,00 EUR, pa predstavljajo tiste izjemne okoliščine, ki morajo biti izkazane v skladu s 432. členom ZKP za odreditev pripora v postopkih zaradi kaznivih dejanj, ki se obravnavajo pred okrajnim sodiščem. Tako ne držijo pritožbeni očitki, ki izhajajo iz obeh pritožb, da niso izkazane izjemne okoliščine, ki glede konkretnega očitka enega kaznivega dejanja utemeljujejo pripor oz. da te okoliščine v izpodbijanem sklepu niso dovolj opredeljene.

12. Vse povzete okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo pri presoji ponovitvene nevarnosti, pa brez vsakega dvoma kažejo tudi na to, da je pripor v okoliščinah konkretnega primera neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep, saj teža očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve in stopnja ogrožanja premoženja dosedanjih in vseh potencialnih oškodovancev, odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, se pojem varnost ljudi ne nanaša samo na neposredno ogroženost življenja in zdravja posameznika, saj je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge kazenskopravno varovane dobrine kot je pravica do zasebne lastnine, v katero posega kaznivo dejanje, ki se ga na ravni utemeljenega suma očita v predmetnem postopku. Pavšalni pritožbeni očitki zagovornikov, da teža posledic domnevnega posega v oškodovančevo pravico do varnosti osebnega premoženja ni proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja in koristim, ker je pravica do svobode enaka pravici oškodovanca do njegove varnosti osebnega premoženja tako ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o izkazani sorazmernosti pripora. Neutemeljeni pa so tudi očitki zagovornikov, da je v tem delu izkazana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sklep ne vsebuje razlogov glede tega zakaj in proti komu naj bi obstajala ponovitvena nevarnost s strani obdolženega. Iz obrazložitve jasno izhaja, da v predmetni zadevi obravnavano dejanje obdolženca, ni bil edini primer, v katerem je na tak način oškodoval drugega in pridobil premoženjsko korist, saj je bil za tovrstna kazniva dejanja že večkrat pravnomočno obsojen in so zoper njega sproženi še številni novi postopki, zaradi česar je sklepanje o ogrožanju potencialnih novih oškodovancev povsem na mestu, ni pa jih mogoče poimensko opredeliti, kot očitno neutemeljeno pričakujejo zagovorniki.

13. Čeprav se tako zagovorniki kot tudi zagovornica zavzemajo za nadomestitev pripora s hišnim priporom, takim navedbam glede na zgoraj povzete okoliščine ni mogoče slediti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja stališče, da zaključek, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, že sam po sebi vsebuje tudi presojo, da tega ukrepa ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom, ker z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja, tj. preprečiti obdolžencu nadaljevanje s kriminalno dejavnostjo. Upoštevajoč zgoraj povzete okoliščine pritožbeno sodišče kljub pritožbenim navedbam zagovornikov, da ima obdolženec psihične težave zaradi izvrševanja pripora, da je že v preteklosti iskal pomoč v zvezi s tem v PB ..., da bo nadaljnje bivanje v priporu nanj nesorazmerno negativno vplivalo in da bi v hišnem priporu tudi lažje pomagal pri skrbi za 14 mesečnega otroka, pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je pripor edini ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj in ga zato ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Ni namreč mogoče slediti niti navedbam zagovornice, da obdolženec z izvrševanjem hišnega pripora ne bi imel možnosti priti do potencialnih oškodovancev, saj bi mu bilo omejeno gibanje, sodišče bi mu lahko prepovedalo zapuščanje prebivališča in stike z ljudmi. Glede na izkazano vztrajnost obdolženca pri izvrševanju kaznivih dejanj, ni mogoče pričakovati, da bi vse te omejitve obdolženec tudi dejansko upošteval. 14. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, ki so relevantne pri odločanju o podaljšanju pripora, svojo odločitev pa tudi prepričljivo in razumljivo obrazložilo z razlogi, ki v nasprotju s pavšalnimi pritožbenimi navedbami zagovornikov v ničemer ne nasprotujejo samim dejstvom, ki izhajajo iz listinskih in drugih dokazov, in tudi pravilno uporabilo določbe ZKP. Glede na navedeno, ko so pritožbene navedbe neutemeljene in ko tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.