Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo, ki je posledica poškodbe vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1,120.005,00 SIT s pripadki, v presežku za znesek 1,600.000,00 SIT s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo tako, da bo tožničin zahtevek zavrnjen še za nadaljnjih 450.000,00 SIT. Na račun premoženjske škode je sodišče prve stopnje prisodilo 20.005,00 SIT, čeprav je tožnica zahtevala le 19.005,00 SIT. Sojeno je bilo torej preko tožbenega zahtevka. Sicer pa je v sodbah nižjih sodišč nasprotje o odločilnih dejstvih, pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med izvedenimi dokazi. Odškodnina je tudi previsoko odmerjena. Znesek 400.000,00 SIT kot odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti je znatno pretiran. Tožnica je namreč sama izjavila, da je mislila, da ni poškodovana. K zdravniku je odšla šele čez 3 dni, nadaljnje terapije pa ni imela. Vmes se je zdravila zaradi drugih zdravstvenih težav. Za delo je bila nezmožna le 14 dni.

Zatrjevane težave so posledica dela pri računalniku in z njim povezane prisilne drže. Zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni, zaradi česar je odškodnina iz tega naslova neutemeljeno prisojena. V odstotku določeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni pravni standard za to obliko škode. Sicer pa tožnica uveljavlja odškodnino iz zavarovanja AO plus, v katerega obsegu odškodnina za strah ni krita.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Vložiti jo je mogoče zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1.odstavek 382. člena ZPP). O tožničini premoženjski škodi je bilo odločeno s sodbo sodišča prve stopnje, ki pa je v tem delu tožena stranka ni pritožbeno izpodbijala. V navedenem obsegu je torej postala pravnomočna že s sodbo sodišča prve stopnje; to pa pomeni, da je glede premoženjske škode ni mogoče obravnavati v revizijskem postopku. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka torej v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje ni.

Vsebinsko je sodbi sodišča druge stopnje očitana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa razen splošnega, iz zakonskega teksta navedene 13. točke prenesenega besedila, revizija ne navaja dejstev, ki bi dokazovala nasprotja med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Razlogi izpodbijane sodbe so namreč konsistentni in v skladu s sodbo sodišča prve stopnje temelje na dokaznem gradivu, ki je med pravdnim postopkom bilo upoštevano. Nasprotno, revizija sama je nejasna in nedosledna. Izpodbijani sodbi očita, da ne upošteva, "da tožnica uveljavlja odškodnino iz zavarovanja AO plus, kjer strah ni krit", čeprav tožnica odškodnine zaradi prestanega strahu ni vtoževala. Ni tudi jasno, kam meri revizija z navedbo, da je na revizijski stopnji spornih 450.000,00 SIT. Tožnici je namreč nepremoženjska škoda bila priznana iz dveh postavk. Zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti ji je prisojenih 400.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa 700.000,00 SIT. Revizija predlaga znižanje odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin, glede zatrjevanega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa obstoj škode zanika.

Ne glede na omenjene revizijske nedoslednosti pa je revizijsko sodišče v okviru splošne revizijske trditve o previsoki odškodnini in zanikanju obstoja škode, nastale zaradi tožničinega zmanjšanja življenjskih aktivnosti opravilo preizkus izpodbijane sodbe s stališča pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da so pri odmeri višine odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v pravi meri prišle do izraza ugotovitve, ki slede iz mnenj izvedencev kirurga in ortopeda. Pojasnjeno je, zakaj tožnica takoj po škodnem dogodku ni poiskala zdravniške pomoči in zakaj je bila h kirurgu poslana šele 1.4.1993. Te dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Na stopnjevanje težav z vratno hrbtenico kaže mnenje ortopeda, ki je v razmerju do kirurgovih ugotovitev v kasnejšem obdobju zaznal poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja. Obseg in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti (nošenje ovratnice in neprijetna fizikalna terapija) je zanesljivo ugotovljeno. Zanesljivo pa je ugotovljena tudi omejena gibljivost vratne hrbtenice s posledičnimi bolečinami ob zavrti drži hrbtenice ob sedenju pri pisarniškem delu in ob računalniku. Ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti z uporabo odstotkovnega prikaza pa ne pomeni v reviziji zatrjevanega tarifiranja. Navedena metoda opredelitve zmanjšanja življenjskih aktivnosti pomeni način prikazovanja obsega in vsebine tega zmanjšanja. Škoda iz navedenega naslova obstoji. Nesmiselnost revizijske trditve, da je škoda posledica tožničinega športnega udejstvovanja, je na dlani. Telesna aktivnost je namreč po mnenju izvedencev tisti element, ki pomaga lajšati težave zaradi poškodovane vratne hrbtenice.

Vse navedeno pa daje podlago za uporabo določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri opredelitvi višine odškodnine morajo priti do izraza razmerja znotraj obeh oblik škode, odškodnina pa ne sme preseči kriterijev, ki jih oblikuje sodna praksa za posamezne škode - od katastrofalnih do manjših. Škoda, ki jo je tožnica prestajala in jo bo še, ne spada med večje škode. Primerjava s podobnimi škodami in odškodninami zanje, ki jih je določala sodna praksa, pokaže (glede na različne razmere v času sojenja je upoštevan padec vrednosti denarja), da sta odškodnini, dosojeni po posameznih odškodninskih postavkah, primerni in ju ni mogoče zniževati.

Tožničino stanje, kakršno je, je stabilno, kar pomeni, da jo bo zavrtost vratne hrbtenice še ovirala pri vsakdanjem delu, ki ga opravlja sede in v položaju, ki je za hrbtenico neprimeren. Prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti pa so tudi takšne, da je odškodnina, dosojena iz tega naslova, primerna.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).