Jedro

Odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu (adhezijski postopek), je glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava.

Inkriminacije kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 ni mogoče razlagati v pomenu, da je kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj zoper tistega oškodovanca, ki je upniku neposredno dolžan.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Radovljici je obsojenega P. O. s sodbo z dne 31. 1. 2011 spoznalo za krivega storitve poizkusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter ob pogoju, da oškodovancem v roku enega leta povrne nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 10. 2011 pritožbo obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 29. 2. 2012 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da sodišče ni pojasnilo uporabe milejšega zakona, da obsojencu očitano ravnanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, da se sodišče do obsojenčevega zagovora ni opredelilo in ga ocenilo, da je podana kršitev kazenskega zakona v zvezi s tem, proti komu je mogoče storiti obsojencu očitano kaznivo dejanje, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče v obrazložitvi navaja dogajanje ob rubežu izvršitelja N. leta 2009, ki ni „pod obtožbo“, da sodišče v kazenskem postopku ne more prisoditi odškodnine za nepremoženjsko škodo, da je oškodovancem prisojena odškodnina močno pretirana ter da je izrek sodbe neizvršljiv v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za sodno varstvo (očitno mišljeno zahtevi za varstvo zakonitosti) ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi sodbi obeh sodišč in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 6. 6. 2012, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da zatrjevana kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z uporabo milejšega zakona ni podana, da zahteva v vprašanju, ali je bil kršen kazenski zakon, polemizira z ugotovljenim dejanskim stanjem, enako tudi, ko ocenjuje verodostojnost izpovedb posameznih prič, da je nepravilno stališče zahteve, da ZKP govori le o povrnitvi premoženjske škode ter da z zatrjevanjem o nedokazanosti vzročne zveze med dejanjem obsojenca in škodo nastalo oškodovancem ter z nestrinjanjem z višino prisojene odškodnine, zahteva ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obsojenec je bil z odgovorom vrhovne državne tožilke seznanjen dne 13. 6. 2012, njegova zagovornica pa dne 11. 6. 2012. Slednja se je o odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva izjavila v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 18. 6. 2012. Obsojenčeva zagovornica je v izjavi izrazila nasprotovanje stališčem Vrhovnega državnega tožilstva, ponovila navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarila, da zahteva ne uveljavlja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč kršitve zakona.

B.-1

5. Glede na vsebino zahteve obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati; da gre za kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če sodba sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009 presodilo da so odločilna dejstva zgolj tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva).

B.-2

6. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče v sodbi ni navedlo, zakaj je uporabilo za obsojenca milejši KZ-1, ki v času storitve kaznivega dejanja ni veljal. 7. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje storil v času od 20. 3. 2007 do 22. 3. 2007, torej v času veljavnosti Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Iz podatkov spisa je razvidno, da je Okrožno sodišče v Kranju dne 13. 2. 2009 zoper obsojenca izdalo sklep o preiskavi zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, za katerega je bila predpisana kazen zapora do petih let. Dne 7. 5. 2009 je Okrožno državno tožilstvo v Kranju zoper obsojenca na Okrajno sodišče v Radovljici vložilo obtožni predlog zaradi utemeljenega suma storitve poizkusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do treh let. Sodišče je sledilo obtožnemu predlogu in obsojenca spoznalo za krivega storitve poizkusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. 8. V skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. V drugem odstavku tega člena je predpisana izjema od tega pravila, ki uzakonja retroaktivno veljavo zakona v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon (enkrat ali večkrat) spremeni. V tem primeru se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

9. V obravnavanem primeru je sodišče v skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 sledilo obtožnemu predlogu ter pravilno uporabilo za storilca milejši zakon, ki ni veljal v času storitve kaznivega dejanja. Pritrditi je potrebno vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov o uporabi milejšega zakona, ne pa tudi, da opisana opustitev sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, kadar sodba nima razlogov o uporabi prava, kamor sodi uporaba milejšega zakona. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim navesti kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj. Izostanek razlogov o uporabi milejšega zakona v razlogih sodbe zato predstavlja kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar je relativna bistvena kršitev določb postopka, pri kateri mora vložnik izkazati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru obsojenčeva zagovornica (upoštevaje dejstvo, da s tem v zvezi napačno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, pri kateri vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe ni potrebno izkazati) vpliva kršitve na zakonitost izpodbijane sodne niti ne zatrjuje, zato zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne more biti uspešna.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da ravnanja, ki jih je dejansko izvršil obsojenec, nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja, enako pa niso kazniva tudi očitana mu ravnanja, tudi če bi bila zares izvršena, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Vložnica očitek utemeljuje z navedbami, da je obsojenec priznal, da je opravil določene telefonske klice, jasno pa je povedal, da ni nikomur grozil, ga žalil ali ustrahoval. Sam telefonski klic, ko nekdo želi z nekom govoriti, da nikakor ni poizkus izterjave dolga.

11. Zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Obsojenčeva zagovornica sicer navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, iz vsebine zahteve pa izhaja, da se vložnica ne strinja z dokazno oceno obsojenčevega zagovora in izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker da je dolg mogoče izterjati samo od dolžnika, dolžnica pa je bila v obravnavanem primeru zgolj V. K. Obsojenec bi po stališču zagovornice očitano kaznivo dejanje lahko storil zgolj na škodo V. K., ne pa tudi proti A. L. in A. K., ki nista bila dolžnika.

13. Kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena stori kdor zase ali koga drugega z dejanjem iz drugega odstavka tega člena izterja dolg. Namen storilca pri storitvi tega kaznivega dejanja je priti do poplačila dolga po nezakoniti poti, mimo institucij, ki v pravni državi razpolagajo z sredstvi prisile, ki jih je dovoljeno uporabiti proti dolžniku zaradi poplačila dolga upniku. Inkriminacije tega kaznivega dejanja ni mogoče razlagati v pomenu, da je kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj zoper tistega oškodovanca, ki je upniku neposredno dolžan, temveč tudi proti vsem tistim osebam, katerim storilec kaznivega dejanja grozi z namenom, da bi zase ali za koga drugega na protipraven način prišel do poplačila dolga. V obravnavanem primeru je obsojenec z resno grožnjo z napadom na življenje in telo poskušal izterjati dolg od V. K., pri tem pa je grozil tudi njenim najbližjim družinskim članom, z namenom ustvarjanja pritiska na dolžnico, zato je sodišče utemeljeno presodilo, da kaznivega dejanja ni storil zgolj na škodo dolžnice, temveč tudi na škodo A. K. in A. L. Obsojenčeva zagovornica ob tem spregleda, da obsojenec ni bil spoznan za krivega storitve treh poizkusov kaznivih dejanj samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena (storjenih na škodo vsakega izmed oškodovancev), temveč enega kaznivega dejanja, v okviru katerega je z namenom izterjati dolg grozil tako dolžnici A. K. kot tudi njenima najbližjima družinskima članoma.

14. Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena, ker da se sodišče do zagovora obsojenca sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je v petem odstavku na 2. strani sodbe povzelo bistvene navedbe obsojenčevega zagovora ter ga presodilo in se do njega opredelilo na tretji strani sodbe z navedbo, da je obsojenec v zagovoru zanikal, da bi komurkoli grozil ter da je bil njegov namen le, da se pogovori o plačilu dolga, čemur pa sodišče glede na izvedene dokaze ni sledilo. Kolikor obsojenčeva zagovornica v zvezi z uveljavljano kršitvijo navaja, da se je sodišče „poslužilo vsebinsko prazne floskule“ ter da se ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki jih je obsojenec navajal v zagovoru, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP še na več drugih mestih v zahtevi, in sicer z navedbami: da se izpovedbe domnevnih oškodovancev med seboj razlikujejo glede načina, na katerega je obsojenec izrekel grožnje (glasno govorjenje, vpitje, prefinjeno izrekanje groženj); da je povsem pavšalna in vsebinsko prazna obrazložitev sodišča, zakaj verjame oškodovancem, upoštevaje, da gre za tesno povezane družinske člane, ki so zainteresirani za izid kazenskega postopka; da je v nasprotju z izpovedbami prič navedba v razlogih sodbe, da so njihove izpovedbe „neposredno in posredno“ potrdile izpovedbe oškodovancev, ker da je priča B. P. izpovedala, da konkretnih groženj na račun oškodovanke ni bilo, o čimer da sodba nima razlogov; da navedbe priče G. L., ki je potrdil, da ga je A. L. zasopla klicala, ničesar ne dokazujejo, prav tako pa da tudi izpovedbi prič J. T. in N. L. ne potrjujeta izpovedb oškodovancev. Zagovornica z vsemi temi navedbami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč ponovno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče prekoračilo obtožbo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v razlogih sodbe obsežno navajalo tudi dogajanje ob rubežu izvršitelja N. leta 2009, čeprav ravnanja obsojenca ob tem dogodku „sploh niso pod obtožbo“.

17. Kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče v izreku sodbe tako spremeni opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. V obravnavanem primeru je sodišče glede opisa kaznivega dejanja in njegove pravne kvalifikacije v celoti sledilo na glavni obravnavi dne 3. 11. 2010 s strani tožilstva spremenjenemu obtožnemu predlogu, zato zatrjevana kršitev ni podana. Kot je pravilno presodilo že pritožbeno sodišče na 6. strani sodbe dogodek, ki ga opisuje priča izvršitelj P. N., ni zajet v obtožnem predlogu, gre pa za dogodek, iz katerega je razviden način obsojenčevega delovanja.

18. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je „sodišče grobo kršilo določbe desetega poglavja ZKP o premoženjskopravnem zahtevku, ko je oškodovancem prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo“, ki jo utemeljuje s stališčem, da se zahtevki za nepremoženjsko škodo ne morejo uveljavljati v kazenskem postopku. V skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja na predlog upravičencev, obravnava v kazenskem postopku, če se s tem kazenski postopek ne bi preveč zavlekel. V skladu z drugim odstavkom istega člena se premoženjskopravni zahtevek lahko tiče povrnitve škode, vrnitve stvari ali razveljavitve določenega pravnega posla. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012 presodilo, da je odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu (adhezijski postopek), kljub temu da teče v skupnem postopku, glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. Pojem škode je v civilnem materialnem pravu opredeljen v določbi 132. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po navedeni določbi se za škodo šteje zmanjšanje premoženja (navadna škoda), kakor tudi izgubljeni dobiček in nepremoženjska škoda. Glede na takšno opredelitev pojma škode ni v skladu z določbo 100. člena ZKP nobene ovire, da sodišče v okviru premoženjskopravnega zahtevka oškodovancem ne bi priznalo tudi odškodnine za nepremoženjsko škodo, če se le s tem ne bi preveč zavlekel kazenski postopek.

19. Prav tako nima prav obsojenčeva zagovornica, da je višina odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo oškodovancem za nepremoženjsko škodo, močno pretirana, prisojena nekritično in povsem neskladno z vso sodno prakso, ki je vložnica sicer ne navede. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče je oškodovancu A. K. prisodilo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR za strah ter 500,00 EUR za poseg v osebnostne pravice, oškodovanki V. K. odškodnino za strah v znesku 1.500,00 EUR, oškodovanki A. L. pa odškodnino za strah v znesku 2.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče ustrezno upoštevalo merila iz 200. člena OZ ter jo uvrstilo v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Zneski odškodnin, ki jih je sodišče priznalo oškodovancem, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo pravično zadoščenje za nastalo jim nepremoženjsko škodo.

20. Obsojenčeva zagovornica z obsežnimi navedbami, da protipravnost ravnanja obsojenca ni podana, ker inkriminiranih besed ni izrekel, da oškodovanci niso dokazali vzročne zveze med domnevnim obsojenčevim protipravnim ravnanjem in domnevno škodo ter da ni dokazan nastanek premoženjske škode pri A. L., ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponovno izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

21. Pritrditi pa je potrebno navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče v izreku sodbe navedlo zgolj, da zakonske zamudne obresti tečejo od dne nastanka škode, ni pa navedlo, od kdaj točno je to. To pomeni, da je izrek sodbe v tem delu neizvršljiv. Vendar pa vložnica navedeno kršitev uveljavlja v obsojenčevo škodo, zato z njo ne more uspeti.

C.

22. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

23. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.