Jedro

Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V zadevi ni sporno, da tožnik ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene tovrstne listine ter da je ves čas poti od Ukrajine do Slovenije potoval ilegalno, iz pridobljenih rezultatov iz baze Eurodac pa izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Slovaške dne 18. 2. 2007, kjer je prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu ta podatek zamolčal. V kolikor bo za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Slovaška, je ukrep omejitve gibanja potreben tudi za to, da tožnik v času do njegove predaje državi članici EU, v kolikor bo odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija njegove predaje tej državi. Tožnik je očitno imel možnost vzeti uradni dokument, saj je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi sodišču sam izpovedal, da ima doma potni list, fotokopijo potne listine pa je priložil hkrati s tožbo. Poleg tega pa je imel v Ukrajini tudi upokojensko izkaznico, za katero je na zaslišanju pred sodiščem izpovedal, da mu jo je po pošti poslala njegova mama v Slovenijo, vendar jo do zaslišanja na glavni obravnavi še ni prejel. Omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto tožnika je bila glede na navedeno po presoji sodišča pravilno ugotovljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 20. 5. 2013 do 20. 8. 2013, na podlagi četrtega odstavka 51. člena, v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena in tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 20. 5. 2013 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, istega dne pa mu je bil ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac, saj ob podaji prošnje in vse do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2) lahko izkazal svojo istovetnost ter je ob podaji prošnje navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta, medtem ko iz pridobljenih rezultatov iz baze Eurodac z dne 20. 5. 2013 izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Slovaške dne 18. 2. 2007, kjer je tožnik prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito. V obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe tožnika ob vložitvi prošnje, ko je na posebno vprašanje, zakaj potuje brez osebnih dokumentov navedel, da jih le trenutno nima pri sebi, ter da jih je pustil doma pri materi in odšel od doma brez njih, zaradi slabe izkušnje leta 2002, ko se je nahajal na Madžarskem in so mu tam uradni organi odvzeli osebne dokumente, nato pa mu jih niso vrnili. Iz tega razloga se je bal osebne dokumente vzeti s seboj, povedal pa je, da ima doma svoj notranji potni list Ukrajine in listino za potovanje v tujino. V zvezi z predočenimi podatki iz uradnih evidenc glede razpisanega Schengenskega ukrepa zoper njega s strani Republike Italije, ki je zoper tožnika razpisala ukrep „Prepoved vstopa v Schengensko območje“ z veljavnostjo od 16. 9. 2002 do 18. 7. 2014 je odgovoril, da tega ni vedel ter dodal, da je leta 2002 na Madžarskem zaprosil za mednarodno zaščito in tedaj tam ostal več kot leto dni, v tem času pa je občasno odšel tudi v Republiko Italijo in Francijo in so mu verjetno takrat italijanski varnostni organi izdali ta ukrep, ker se je tam nahajal brez dokumentov. Na podlagi podatkov depeše Policijske postaje Ljubljana Vič z dne 18. 5. 2013, kot tudi iz njegove izjave pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, tožena stranka ugotavlja, da se je že v Ukrajini odločil, da ilegalno odpotuje iz države in se je tam skril v zaprti del tovornega vozila brez vednosti voznika ter tako ilegalno pripotoval do Slovenije, kjer je v nočnem času iz 17. 5. na 18. 5. 2013 zapustil tovornjak v bližini avtobusne postaje v Ljubljani in mimoidoče povpraševal za pot do Azilnega doma, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ob sklicevanju na izpostavljeane sodbe Vrhovnega sodišča tožena stranka ugotavlja, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa se mora izkazati z ustreznim dokumentom v skladu z določili ZTuj-2 in ker ga tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil, je podan dvom o njegovi zatrjevani istovetnosti, saj tožena stranka v skladu s 129. členom ZMZ ne more pridobiti podatkov o njegovi istovetnosti v izvorni državi tožnika, ki ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Zato je po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika, ki pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil razlogov, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, čeprav je doma imel notranji potni list in potno listino za potovanje v tujino, ki pa ju je zavestno pustil doma zaradi bojazni, da bi mu jo uradni organi odvzeli in mu jih ne bi več vrnili tako, kot se mu je to zgodilo leta 2002 na Madžarskem. Na podlagi preverjanja prstnih odtisov v bazi Eurodac pa je tožena stranka ugotovila, da se je tožnik že nahajal na območju Evropske unije, in sicer po njegovih navedbah naj bi leta 2002 zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem ter občasno odhajal v Italijo in Francijo, iz uradnih evidenc tožena stranke pa je razviden tudi razpisan Schengenski ukrep zoper njega, ki je veljaven še do leta 2014. Zato je po oceni tožene stranke tudi iz tega razloge ukrep omejitve gibanja nujen, dodatno pa tudi zaradi pridobitve rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, ki so bili posredovani s strani Slovaške dne 18. 2. 2007, kjer je tožnik prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je pri podaji prošnje to zamolčal. Ko je bil ob ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja soočen s tem podatkom, je na vprašanje, zakaj ga je zamolčal tožnik odgovoril, da je to zaradi časovne odmaknjenosti petih ali šestih let pozabil, ter dodal, da je bil na Slovaškem le en teden in da ni bilo smisla, da bi tam ostal. Po presoj tožene stranke je izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja nujen tudi iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ, da tožnik v času postopka ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija njegove predaje Slovaški, v kolikor se bo izkazalo, da je Slovaška odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Po mnenju tožene stranke tožnik v primeru, če mu ne bi bila izrečena omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni, ne bi počakal na izvršitev predaje, zato je po ugotovitvi tožene stranke ukrep omejitve gibanja nujen. Če bi ga nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi ga tožnik lahko brez težav zapustil in se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije in bi toženi stranki tako onemogočil izvedbo že začetega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Po ugotovitvi tožene stranke je podan razlog za omejitev gibanja tako iz razloga ugotavljanja istovetnosti, kot tudi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac, z odločitvijo o izreku omenjenega ukrepa pa tožena stranka meni, da ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, pač pa se je gibala znotraj njih ter odločila v skladu z namenom danega diskrecijskega pooblastila ter ob upoštevanju prve in druge alineje drugega odstavka 51. člena ZMZ odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce Postojna, ker bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove prave istovetnosti in dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje tožnika Slovaški, v kolikor bo to potrebno, saj z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik izkazuje izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Poleg tega pa iz policijske dokumentacije in prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je njegova ciljna država ena od evropskih držav, ne pa izključno Slovenija, kjer se je znašel po naključju, ko je tu zapustil tovornjak, s katerim je ilegalno odpotoval iz Ukrajine, zaradi česar vse je po oceni tožene stranke omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce Postojna nujna.

Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi fotokopije listin (tožbene priloge A1 do A4) meni, da izrečeni ukrep omejitve gibanja ni upravičen in sodišču predlaga, da ga odpravi ter tožnika nemudoma izpusti. Kot nepravilno označuje stališče tožene stranke, ki se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, z vidika katere tudi za tožnika ni sporno, da je istovetnost z gotovostjo ugotovljena na podlagi predložitve verodostojnega uradnega dokumenta s sliko. Vendar tožnik izpostavlja, da v azilnih postopkih ni nujno identitete prosilcev ugotavljati s stopnjo gotovosti ter zadošča nižji dokazni standard ugotavljanja identitete prosilcev. Meni tudi, da je omejitev osebne svobode dopustna le, če je predhodno ugotovljen dvom v zatrjevano identiteto prosilca, ki pa ni podan zgolj zaradi pomanjkanja dokumentov. Tožnik meni, da za uporabo strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je brez uradnega dokumenta s sliko, pri čemer se sklicuje na stališča Sodišča EU v zadeva Kadzoev in Eldridi ter na določila 19. člena Ustave in 7. člena Direktive EU št. 2003/9/ES, zlasti pa s stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Po mnenju tožnika z uporabo strogega testa sorazmernosti ni mogoče odločiti o omejitvi osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je prosilec v Sloveniji brez uradnega dokumenta s sliko, ampak je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnosti priti do uradnih dokumentov v smislu ZTuj-2 ter zakaj je prišel brez takega dokumenta in če obstaja utemeljen dvom v zatrjevano identiteto. Poleg tega pa naj bi bila dolžnost tožene stranke v izpodbijanem sklepu utemeljiti predvidevanje, kako oziroma na kakšen način bo lahko ugotovila identiteto tožnika v času omejitve osebne svobode z zaznavno večjo stopnjo zanesljivosti, kot je njegova identiteta ugotovljena v času izdaje izpodbijanega akta, česar naj tožena stranka v izpodbijanem sklepu v ničemer ne bi utemeljila . V kolikor bi držalo njeno stališče, da je za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti dovolj pomanjkanje ustreznih dokumentov, bi bilo možno gibanje omejiti skoraj vsakemu prosilcu, saj ustrezne dokumente le redko kdo poseduje. Tožnik poudarja, da je ob vložitvi prošnje toženi stranki predstavil razloge, zaradi katerih je brez dokumentov, ki jih je pustil doma pri materi in odšel od doma brez njih, saj je imel leta 2002 slabo izkušnjo s tem, ko se je nahajal na Madžarskem in mu tam organi niso vrnili nazaj osebnih dokumentov, ki so mu jih odvzeli. Po njegovem mnenju tako ostaja nejasno, kakšen standard gotovosti bi s pojasnilom moral doseči tožnik, kot ga zahteva tožena stranka v izpodbijanem sklepu, saj se do njegovega pojasnila sploh ni opredelila. Tožnik prilaga tožbi tudi fotokopijo svojega osebnega dokumenta, ki ga je pridobil po nastanitvi v Centru za tujce, tako da je posledično omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ nedopustna. Kot nepravilno pa tožnik označuje tudi omejitev gibanja na podlagi zadetka v bazi Eurodac, saj so bili tožnikovi prstni odtisi posredovani v to bazo že s strani Slovaške dne 18. 2. 2007. Po mnenju tožnika avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi Eurodac ni pravilna, saj gre po določilih ZMZ za diskrecijsko odločitev na tej podlagi, ki mora biti ustrezno utemeljena, glede na določila 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vendar po mnenju tožnika v izpodbijanem sklepu tožena stranka zgolj navaja, da je prepričana, da tožnik na morebitno predajo ne bi počakal, česar pa naj ne bi utemeljila v zadostni meri, saj je tožnik ob podaji prošnje oziroma ob ustni naznanitvi izrečenega ukrepa toženi stranki pojasnil, da je pozabil, da se je nahajal na Slovaškem, češ, da je bilo to že pred petimi ali šestimi leti in da je tam ostal zgolj en teden, do takega pojasnila tožnika pa se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne opredeli v smislu, da mu verjame ali ne, pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožnik sam navedel, da je za mednarodno zaščito že zaprosil na Madžarskem in da tega ni prikrival. Zato kot nelogično označuje stališče, da bi želel prikriti dejstva, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Slovaškem, temveč je to, kot je pojasnil, pozabil. Tožena stranka svojo odločitev opira tudi na argument ilegalnega prehajanja meja različnih držav, s čimer naj bi kazal izrazito begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite, vendar teh trditev naj po mnenju tožnika ne bi v zadostni meri obrazložila, ilegalen prehod meje pa sam po sebi ne more pomeniti begosumnosti tožnika. Poleg tega pa sam ilegalni prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv in posledično ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, zato tak zaključek tožene stranke označuje za zmoten. Meni, da je potrebno vzeti v obzir tudi dejstvo, da je tožnik sam prišel v Azilni dom in zaprosil za mednarodno zaščito. Zato meni, da je tožena stranka odločila v nasprotju z namenom tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ker da ni podanih nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ima tožnik namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Izpodbijani sklep po mnenju tožnika ni zakonit, tudi z vidika načela sorazmernosti, češ da bi morala tožena stranka, ko je ugotovila, da naj bi bil tožnik begosumen, preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventualno izvedbo Dublinskega postopka ter pri tem upoštevati, da se ta ukrep ne izvaja nad osebami, ki so storile kaznivo dejanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 30. 5. 2013 vpogledalo upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da se pravilen zapis njegovega imena z latinskimi črkami glasi A.A., rojen ... 5. 1974 v kraju Doneck, državljan Ukrajine. Posebej vprašan, ali mu je znano, da za potovanja v države Evropske unije potrebuje Schengenski vizum je to potrdil in dodatno navedel, da dobro pozna to pravilo ter da si za tokratno potovanje ni pridobil Schengenskega vizuma, vendar pa si ga je predhodno že nič kolikokrat prej pridobil, med drugim si ga je pridobil tudi za vstop na Slovaško, ko je tja vstopil z veljavnim Schengenskim vizumom in zaprosil za azil. Posebej vprašan je še navedel, da je bil v Italiji nazadnje leta 2001 ali 2002 in so ga takrat tudi deportirali iz Italije. Na posebno vprašanje, ali ima pri sebi kakšen dokument, je tožnik izpovedal, da ima le fotokopijo originalnega potnega lista, ki jo je priložil tudi tožbi – tožbena priloga A4, dodal pa je še, da v kratkem pričakuje svojo izkaznico vojaškega upokojenca, ki mu jo je njegova mama poslala po pošti. Na posebno vprašanje ali lahko po pošti priskrbi tudi druge dokumente pa je odgovoril, da le v kolikor ga sodišče izpusti za 2 do 3 dni.

V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na 1. alinejo 1. odstavka 51. člena ter 3. alinejo 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Po določbi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje med drugim tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po določbi 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilca do predaji pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 200/2725/ES. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni prekoračila prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru. Tožena stranka je pojasnila, da je podan dvom o zatrjevani istovetnosti tožnika, sodišče pa še dodaja, da pridobljeni podatki iz baze Eurodac pomenijo primerjavo prstnih odtisov osebe, nikakor pa ne, da je s tem njena identiteta že potrjena. Sodišče se, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 strinja z razlogi, ki jih je za odločitev v izpodbijanem sklepu pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, v zvezi s tožbenimi navedbami pa le še dodaja: Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed navedenih listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in da tožnik ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene tovrstne listine ter da je ves čas poti od Ukrajine do Slovenije potoval ilegalno, iz pridobljenih rezultatov iz baze Eurodac pa izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Slovaške dne 18. 2. 2007, kjer je tožnik prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu ta podatek zamolčal. Tožena stranka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da v kolikor bo za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Slovaška, je ukrep omejitve gibanja potreben tudi za to, da tožnik v času do njegove predaje državi članici EU, v kolikor bo odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija njegove predaje tej državi. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler ne bo mogoče zagotoviti njegove predaje Slovaški, v kolikor bo to potrebno, zlasti ob dejstvu, da tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi med drugim navaja, da iz iz nekaterih judikatov izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2. Sodišče se sicer strinja, da če gre zgolj za to, da je prosilec brez dokumentov, to samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja, vendar v konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak iz izpodbijanega sklepa med drugim izhaja tudi, da je na Slovaškem prav tako predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, kar je ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu zamolčal, ter da je v izvorni državi razpolagal z osebnimi dokumenti, ki jih zavestno ni vzel s seboj na pot. Nadalje v tožbi tožnik uveljavlja, da z uporabo strogega testa sorazmernosti ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil brez uradnega dokumenta s sliko, ampak da je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je imel možnost priti z uradnim dokumentom, toženi stranki pa očita, da ni v ničemer utemeljila, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. Sodišče v tej zvezi meni, da je tožnik očitno imel možnost vzeti uradni dokument, saj je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi sodišču sam izpovedal, da ima doma potni list, fotokopijo potne listine pa je priložil tudi hkrati s tožbo (tožbena priloga A4). Poleg tega pa je imel v Ukrajini tudi upokojensko izkaznico, za katero je na zaslišanju pred sodiščem izpovedal, da mu jo je po pošti poslala njegova mama v Slovenijo, vendar jo do zaslišanja na glavni obravnavi dne 30. 5. 2013 tožnik še ni prejel. Omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto tožnika je bila glede na navedeno po presoji sodišča pravilno ugotovljena.

Nadalje v zvezi s tožbeno navedbo, da zgolj dejstvo, da pri podaji prošnje tožnik ni navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Slovaškem ne kaže na to, da tožnik na morebitno predajo ne bi počakal. Po mnenju sodišča pa že to, da Slovaške ni omenil kot države, v kateri je predhodno že zaprosil za azil utemeljeno zbuja dvom, ali bi v Sloveniji počakal do izvršitve morebitnega sklepa o predaji Slovaški, v kolikor se bo izkazalo, da je Slovaška odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Sodišče se v konkretnem primeru tudi ne more strinjati s tožnikom, da ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje številnih držav od Ukrajine, vse do Slovenije in ne le do prve varne države, zato je po mnenju sodišča tožena stranka logično pravilno sklepala na možnost begosumnosti in zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v konkretnem primeru ni podanih okoliščin, ki bi kazale na morebiten namen tožnika zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred zaključkom postopka. Tožena stranka je iz opisanih razlogov pravilno utemeljila tudi zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče namreč pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da nastanitvenih prostorov, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka (Azilnega doma) ne bi zapustil samovoljno še pred realizacijo morebitne predaje odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje, v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo, pri čemer je pravilno ocenila okoliščino, da je iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot tudi iz policijske dokumentacije izhaja, da je tožnikova ciljna država ena od evropskih držav in ne izključno Slovenija, kjer se je znašel po naključju oziroma je tukaj zapustil tovornjak, s katerim je ilegalno odpotoval iz Ukrajine.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.