Jedro

Terjatev na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi izvira iz neposlovne obveznosti, zato že po naravi stvari same njene višine ni mogoče utemeljevati na pravnoposlovni podlagi, saj obstoj ene podlage izključuje obstoj druge.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev prvega toženca proti tožnici v višini 26.289,43 EUR (1. točka izreka). Tožencema je naložilo nerazdelno plačilo zneska 7.655,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2003 do plačila tožnici, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrnilo (2. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov drugega toženca v znesku 3.250,57 EUR, prvemu tožencu pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 2.532,47 EUR (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencema naloži plačilo celotnih pravdnih stroškov tožnice. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče glede višine tožbenega zahtevka ugotavljalo dogovor med tožnico in pokojnim T. V. o plačilu za tožničino delo. Sodišče je torej utemeljilo svojo sodbo glede višine na dogovoru o višini plačila, tožnica pa je postavila zahtevek na drugi pravni podlagi, to je iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnica je zatrjevala, da ji pokojni ni plačeval nobenega zneska za nego in oskrbo. Pokojnik je pred pričami večkrat izjavil, da bo z oporoko tožnici zapustil vse premoženje. T.V. je bil z nego in pomočjo tožnice zelo zadovoljen, zaradi česar je njuna veza, ki je bila na začetku na relaciji bolnik – negovalka, sčasoma prerasla v globljo in vsebinsko intimnejšo zvezo, tako da sta živela kot mož in žena. Tožnica je skrbela za pokojnega, čeprav ni imela take zakonske dolžnosti. Zahtevek uveljavlja iz naslova neupravičene obogatitve. Za tovrstne zahtevke je potrebno ugotoviti, koliko bi tožnica lahko zaslužila. Tožnica bi mesečno zaslužila najmanj znesek v višini povprečne plače v Republiki Sloveniji. Glede višine tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da je zahtevek po višini utemeljen. Tožnica je storila to, kar bi bila po zakonu dolžna storiti dediča. Dediča sta zato neupravičeno obogatena, tožnica pa neupravičeno prikrajšana.

Toženca v odgovoru na tožničino pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Toženca se pritožujeta zoper zanju neugodni del sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, podrejeno pa, da ugodi pobotnemu ugovoru prvega toženca in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Toženca v pritožbi navajata, da je izpodbijana sodba neobrazložena in protispisna. Tožena stranka je izkazala, da je tožnica razpolagala z denarnimi sredstvi pokojnika tako pred njegovo smrtjo kot po njej. Tožnica je glede teh sredstev zatrjevala, da jih je porabila za ogrevanje hiše in druge tekoče stroške, za kar pa ni predložila nobenega dokaza. Prvi toženec je podal pobotni ugovor iz naslova uporabe pokojnikove stanovanjske hiše, prejetega posojila za avtomobil in oskrbe, ki jo je tožnica prejemala pri T. V.. Pod to oskrbo spada tudi tožničino razpolaganje z denarnimi sredstvi T. V., saj je s temi sredstvi razpolagala zgolj v svojo korist. Sodišče se do tega ni opredelilo. Ker tožnica ni izkazala, za kaj je porabila denarna sredstva, ki jih je dvignila z računa T. V., je moč ugotoviti, da si je tožnica s temi sredstvi poplačala dogovorjeno plačilo za ves čas, ko je skrbela za T. V.. Zaključek prvega sodišča, da izvedeni dokazi ne potrjujejo dogovora med tožnico in T. V., da se bo plačilo za tožničino delo pobotalo s stroški njenega bivanja, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in izjavami prič. Iz izpovedbe B. H. izhaja, da sta se tožnica in T. V. dogovorila, da tožnica ne bo zahtevala nobenega plačila za svojo skrb, če se bo preselila k T. V. in zanj skrbela. Priča V.J. v zvezi s tem ni podal nobene relevantne izpovedbe. Tudi ni mogoče zaključiti, da tožnica za opravljeno delo od maja 1996 do 23.10.1999 ni prejela nobenega plačila. Njeno delo je bilo plačano z možnostjo bivanja v hiši T. V. in z njegovimi denarnimi sredstvi, ki jih je tožnica dvignila z njegovega računa. Protispisni so zaključki sodišča glede obstoja posojila v višini 10.000,00 DEM. Priča B. S. je jasno izpovedala, da je s podpisom uradnega zaznamka tudi potrdila njegovo vsebino. V uradnem zaznamku je jasno navedeno, da gre pri znesku 10.000,00 DEM za posojilo. Če bi pritožbeno sodišče sledilo zaključkom prvega sodišča glede narave zneska 10.000,00 DEM, pa je potrebno ta znesek šteti kot prejeto korist tožnice, ki jo je potrebno upoštevati v okviru pobotnega ugovora. Neobstoj posojila sodišče utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da naj bi se lastništvo avtomobila prepisalo na tožnico po preteku treh let, v tem času pa naj bi tožnica za T. V. skrbela kot negovalka. V tem primeru pa je tožnica tako ali tako bila plačana za svoje delo. V tem delu je sodbi prvega sodišča moč očitati tudi nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. V zvezi s posojilom tožnica ni ponudila nobenega drugega dokaza razen svoje izpovedbe, zato so zaključki prvega sodišča glede tega protispisni. Utemeljenost pobotnega dogovora prvega toženca kažejo okoliščine, da je tožnica v svojo korist razpolagala z denarnimi sredstvi pokojnega T. V., da je med njo in T. V. obstajal dogovor, po katerem lahko v zameno za oskrbo tožnica brezplačno biva pri njemu, da je tožnica od pokojnega dobila posojilo oziroma korist v višini 10.000,00 DEM in da je tožnica za nakup vozila iztržila nižjo kupnino, ker je bil kot kupec vozila prikazan pokojnik, ki je bil invalid. Vse te koristi presegajo znesek, ki naj bi ga po presoji prvega sodišča toženca dolgovala tožnici. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Drugi toženec ni uspel po nasprotni tožbi le v obsegu 50% ampak v celoti. Ker je drugi toženec uspel v pretežnem delu glede tožničinega zahtevka, mu pripadajo celotni pravdni stroški, v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Glede stroškov prvega toženca pa je prvo sodišče napačno upoštevalo stroške tožnice, saj je upoštevalo tudi tiste stroške, ki odpadejo na drugega toženca, kar pomeni, da bi bila tožnica upravičena do dvojnih stroškov. Sodišče ni upoštevalo, da imata toženca istega pooblaščenca šele v ponovljenem postopku. Če tožnica zatrjuje, da je imela pokojnega T. V. rada in da sta živela kot mož in žena, kako lahko potem zahteva plačilo za skrb za nekoga, ki naj bi ji pomenil več in je odnos z njim presegel odnos med stranko in negovalko.

Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo tožencev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 210. člena ZOR oziroma da temelji na pravilih o neupravičeni pridobitvi, v nadaljevanju pa utemelji svojo odločitev o ugoditvi delu tožbenega zahtevka po višini s sklicevanjem na drugo pravno podlago, in sicer na dogovor med tožnico in T. V. (sklenjen ob sodelovanju CSD Ljubljana - Šiška) o višini plačila za tožničino pomoč slednjemu, kar pa ne gre skupaj. Terjatev na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi izvira iz neposlovne obveznosti, zato že po naravi stvari same njene višine ni mogoče utemeljevati na pravnoposlovni podlagi, saj obstoj ene podlage izključuje obstoj druge. Navedeno pomeni, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožnice, posledično pa tudi pritožbi tožencev in razveljaviti sodbo prvega sodišča ter mu vrniti zadevo v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče te kršitve glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev. Ob upoštevanju pravilne izhodiščne ugotovitve, da je tožnica nudila T. V. pomoč zaradi pričakovanja, da bo dedovala njegovo premoženje (nepomembno je, ali v celoti ali le del), bo prvo sodišče moralo ugotoviti še višino tožničinega nadomestila za vrednost dosežene koristi tožene stranke. Tožničino zatrjevanje, da toženca nista opredeljeno ugovarjala višini tožbenega zahtevka je neutemeljeno, saj sta toženca zatrjevala, da je obstajalo med tožnico in T. V. pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je bilo dogovorjeno plačilo za tožničino pomoč T. V. v znesku 30.000,00 SIT mesečno, pozneje pa 2.000,00 SIT dnevno, zato tožnici po stališču tožencev kaj več od tega ni pripadalo. Tožnica je pravočasno, pred koncem prvega naroka 28.10.2005, predlagala kot dokaz o utemeljenosti višine svojega zahtevka tudi poizvedbe pri centru za socialno delo o vrednosti postrežbe in pomoči na domu v tovrstnih primerih, zato bo prvo sodišče moralo v ponovljenem postopku izvesti tudi ta dokaz.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvami prvega sodišča, da toženca nista dokazala obstoja pogodbenega razmerja med tožnico in T. V. v zvezi s tožničino pomočjo slednjemu v obdobju od tožničine preselitve k T. V. do njegove smrti, da T.V. v tem času tožnici ni plačeval za nudeno pomoč in da T. V. ni imel namena zadolžiti tožnice za koristi oziroma usluge, ki jih je bila deležna med bivanjem v njegovi hiši. Izpoved priče B. H. ne potrjuje s strani tožencev zatrjevanega dogovora med tožnico in T. V., da se bo njena pomoč pobotala s stroški njenega bivanja. Kvečjemu potrjuje ugotovitev sodišča, da tožnica za svojo pomoč ni prejemala plačila in da je nudila pomoč T. V. ravno zato, ker je pričakovala, da bo po njem dedovala. Zdravstveno stanje T. V. je bilo tako slabo, da je potreboval stalno pomoč druge osebe in njeno prisotnost na njegovem domu, kjer je hotel živeti še naprej, saj je zavračal domsko oskrbo. Svoje nebogljenosti se je zavedal in je ravno zaradi svoje odvisnosti od tuje pomoči predlagal tožnici, da se preseli k njemu (to je bilo v njegovem interesu), da bi mu še naprej nudila potrebno pomoč. Tožnica bi lahko živela še naprej v svojem stanovanju in hodila na dom T. V. zaradi nudenja pomoči, če njegove bolezenske težave ne bi narekovale njene nastanitve v njegovi hiši. Da T. V. ni imel namena zadolžiti tožnice z nudenimi koristmi kaže tudi okoliščina, da je večkrat izjavil, da bo tožnici zapustil premoženje. Pritožbeno sodišče nima pomislekov tudi o pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da bi bila tožnica dolžna vrniti 10.000,00 DEM T. V. le v primeru, če bi ga zapustila oziroma mu ne bi več nudila potrebne pomoči. Glede na stanje zadeve (trditveno gradivo pravdnih strank in predlagani dokazi) ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka. Toženca pri tem pravilno opozarjata, da je drugi toženec v celoti uspel z nasprotno tožbo. Pri ponovni odmeri stroškov bo prvo sodišče moralo upoštevati pravila, ki veljajo za sospornike in okoliščino, da sta imela toženca sprva vsak svojega, šele pozneje pa skupnega pooblaščenca. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).