Jedro

Sodišče je toženko obvestilo, da naj sporoči naslov za vabljenje priče v 8 dneh, sicer dokaza ne bo izvedlo. Ker toženka podatkov in naslova priče ni sporočila, sodišče ni bilo dolžno izvesti takšnega dokaza.

Prošnja za preložitev naroka, poslana dva dni pred narokom, čeprav je pooblaščenec za razloge vedel že dva meseca pred tem, predstavlja ravnanje v nasprotju z načeli ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe pravic, zato sodišče naroka ni bilo dolžno preložiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 90.246,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in toženki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka). S popravnim sklepom pa je sodbo popravilo v II. točki izreka glede višine stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožeči stranki.

2. Zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom se pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Dejanski okvir in odločitev sodišča prve stopnje**

5. Tožnica je navajala, da je s toženko sklenila tri najemne pogodbe za tri tovorna vozila za obdobje šestih mesecev (od 1. 10. 2018 do 31. 3. 2019), za najemnino 1.740,00 EUR + DDV za posamezno vozilo. Najemnina je bila določena za celotno obdobje šestih mesecev. Hkrati je bila določena tudi pogodbena kazen za primer zamude z vrnitvijo vozil v višini 250,00 EUR za dan zamude. Vtoževala je tudi stroške popravil vrnjenih tovornih vozil. V pogodbah je bilo določeno tudi, da je njihov namen v tem, da lahko toženka vozila preizkusi, preden se odloči za nakup, zato je bila določena tudi razmeroma nizka najemnina.

6. Toženka je ugovarjala, da ni sklenila predloženih najemnih pogodb, jih nima in jih ni podpisala, v spis pa je vložila dve najemni pogodbi z drugače določeno najemnino. Navajala je tudi, da je med njenim zaposlenim A. A. in tožničinim zaposlenim B. B. obstajal ustni dogovor, da lahko toženka vozila uporablja tudi po preteku roka ter da je tožnica zahtevala njihovo vrnitev šele po tem, ko se toženka ni odločila za nakup vozil. 7. Tožnica je v nadaljnji vlogi pojasnila, da sta stranki sprva res sklenili pogodbi, kot je trdila toženka, vendar sta ju še isti dan nadomestili s pogodbami, ki jih je navedla tožnica. Pogodbe so žigosane in podpisane s strani obeh strank. Zanikala je obstoj ustnega dogovora med B. B. in A. A. Navajala je, da vse pogodbe sklepa pisno, ker gre za premoženje večje vrednosti, takšne pa so tudi zahteve matične družbe v Nemčiji.

8. Sodišče prve stopnje je sledilo tožničini različici dogodkov in tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Postopanje toženke v tem postopku je iz okoliščin, razvidnih iz nadaljnje obrazložitve te sodbe, štelo kot nasprotne nekaterim temeljnim načelom pravdnega postopka – načelu vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic.

**Glede pristranskosti sodnika in zahteve za njegovo izločitev**

9. Pritožba najprej sodniku očita pristranskost in naklonjenost tožnici oziroma nenaklonjenost toženki. Slednje naj bi se odražalo v posameznih delih obrazložitve (_npr. tožnica je hčerinska družba nemške družbe, ene vodilnih svetovnih proizvajalk avtobusov ter tovornjakov …_). Tožnici je bil konkretni sodnik nenaklonjen že v drugem postopku (X Pg 6/2020), kjer je razburjeno pisal toženkinemu pooblaščencu, ker ni v roku vrnila podpisanega izvoda poravnave ter ji grozil s sankcijami (priloga B5). Drža sodnika do toženke se je odražala skozi kršitve postopkovnih pravil (zavračanje dokaznih predlogov, neugoditev preložitvi naroka, pozno vročanje pripravljalne vloge). Zaradi tega po stališču pritožbe sodnik ni več primeren za sojenje in je potrebna njegova izločitev iz nadaljnjega postopka.

10. Višje sodišče pritožnici v tem ne sledi. Pritožnica se glede izključitve smiselno sklicuje na odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP (_iudex suspectus_). Najprej je treba izpostaviti, da mora izločitev sodnika stranka zahtevati takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). Takšne zahteve toženka v postopku na prvi stopnji ni dala v nobeni vlogi niti na naroku za glavno obravnavo kot izhaja iz zapisnika (list. št. 84-85). Že iz tega razloga pritožnici v tem delu ni mogoče ugoditi.

11. Tudi sicer višje sodišče dodaja, da razlogi za izločitev iz pritožbenih navedb niso podani. Za presojo nepristranskosti sodišča se uporabljata subjektivni in objektivni test. Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika (pri čemer se do nasprotnega dokaza domneva, da je sodnik nepristranski), gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o njegovi nepristranskosti. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Določen pomen ima torej tudi tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Vendar vtis, ki si ga ustvari stranka, ni odločilen. Dvom o nepristranskosti sodišča mora biti upravičen v objektivnem smislu.1 Navedeni pogoji v konkretni zadevi niso podani. Dogajanje v postopku X Pg 6/2020, kjer je sodnik toženki 24. 11. 2020 poslal dopis, da bi morala toženka vrniti podpisan izvod poravnave že do 18. 11. 2020, in _da sicer razmišlja o ponovnem razpisu naroka, pri čemer bo hkrati izdal tudi sklep o kaznovanju pooblaščenca_, po presoji višjega sodišča ne pomeni okoliščine, ki bi kazala, da bi konkretni sodnik postal neprimeren za sojenje v zadevi in zato ni relevantno. Prav tako se naklonjenost tožnici ne odraža skozi stavek „_je hčerinska družba nemške družbe, ene vodilnih svetovnih proizvajalk avtobusov in tovornjakov ..._“, saj gre pri tem bolj ali manj za dejstvo. Prav tako odklonitvenega razloga ne predstavljajo očitane procesne kršitve, ki jih pritožba v nadaljevanju navaja. Vsaka očitana procesna kršitev namreč ne pomeni tudi odklonitvnega razloga, po katerem bi moral biti sodnik izločen. Očitane procesne kršitve lahko stranka uveljavlja preko zagotovljenih pravnih sredstev, do česar so bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

**Glede očitanih procesnih napak sodišča prve stopnje**

12. Najprej višje sodišče kot neutemeljene šteje pritožbene navedbe, da je iz sodbe popolnoma nejasno, kaj so bistveni razlogi za ugoditev zahtevku in da je sodišče prve stopnje odločalo predvsem na podlagi vtisov in vnaprej izdelanih mnenj. Iz prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da so podlago za odločanje predstavljale tri najemne pogodbe za vozila, katerih vsebino je sodišče povzelo in ugotovilo dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožnica.

13. Bistvo pritožbenih očitkov je v tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo toženki glede obstoja ustnega dogovora med B. B. in A. A., po katerem naj bi toženka lahko vozila uporabljala tudi po preteku roka in ni izvedlo dokazov v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobenega od njiju. Zaključilo je, da B. B. ne obstaja, pri čemer pa iz spiska kontaktov na spletni strani tožnice izhaja, da je na prodaji zaposlena oseba C. B. Tožnica naj bi s tem zavajala sodišče, ko je trdila, da pri njej ni zaposlena oseba z imenom B. B., o tem pa bi se sodišče lahko prepričalo tudi z vpogledom v elektronsko pošto tožnice z dne 27. 6. 2019, kjer se med prejemniki nahaja tudi C. B. A. A. pa je sodišče prve stopnje odslovilo z naroka, ne da bi ga zaslišalo, čeprav se je za to pripeljal iz več kot 120 km oddaljenega kraja.

14. Glede vprašanja zaslišanja priče B. B., velja sledeče. Sodišče prve stopnje je preko tožnice na zaslišanje povabilo več oseb, med njimi tudi B. B. Tožnica (osebno) je sodišču poslala dopis (list. št. 59), da je vabila vročila, razen za B. B., ker nima zaposlene osebe s tem imenom. Sodišče je toženko obvestilo, da naj sporoči naslov za vabljenje priče B. B. v 8 dneh, sicer dokaza ne bo izvedlo (pisanje je bilo toženki puščeno v poštnem predalu 19. 3. 2021). Toženka na ta poziv ni odgovorila, čeprav ji je bil vročen skoraj en mesec pred narokom, zato so njene pritožbene navedbe, da gre v bistvu za C. B., nedovoljena pritožbena novota. Ni razumnega ali opravičljivega razloga, zakaj teh podatkov toženka ni sodišču sporočila v skladu s pozivom. V 236. členu ZPP je določeno: „_Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev_.“ Posledice opustitve posredovanja zahtevanih podatkov zato nosi stranka sama. Zaradi neaktivnosti toženke ni bilo mogoče zaslišati priče B. B. oziroma C. B., zato tudi ni bila podana očitana procesna kršitev, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. A. 15. Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi, da ji ni bila zagotovljena možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, ker ji je bila pripravljalna vloga tožnice vročena le en dan pred narokom, zaradi česar ni imela zadostne možnosti izjaviti se o navedbah v tej vlogi. Vloga tožnice je bila tudi sicer sodišču vročena prepozno, v nasprotju s četrtim odstavkom 269. člena ZPP. Nadalje, sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu toženkinega pooblaščenca za preložitev naroka, ker je imel slednji za tisti dan razpisan že narok v drugi zadevi.

16. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu toženke pripravljalno vlogo tožnice, ki jo je sodišče prejelo 7. 4. 2021, poslalo po elektronski pošti dne 13. 4. 2021 ob 12:20 (list. št. 71), po redni pošti pa jo je prejela naslednji dan. Pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je bil razpisan za dan 15. 4. 2021, pri čemer je bil razpisan že v marcu, vabilo pa je pooblaščenec prejel 17. 3. 2021. Ob upoštevanju dejstva, da je pooblaščenec za narok v drugi zadevi, ki je bil razpisan za isti dan, vedel že v februarju (list. št. 76), prošnjo za preložitev naroka pa je dal šele dva dni pred narokom, je tudi po prepričanju višjega sodišča takšno ravnanje stranke oziroma pooblaščenca v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic (9. in 11. člen ZPP). Ti načeli določata, da morajo stranke, njihovi zastopniki in pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu. Sodišče, stranke in drugi udeleženci si morajo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. Prošnja za preložitev naroka, poslana dva dni pred narokom, čeprav je pooblaščenec za razloge vedel že dva meseca pred tem, predstavlja ravnanje v nasprotju s temi načeli, zato sodišče naroka ni bilo dolžno preložiti.

17. Glede pripravljalne vloge tožnice pa višje sodišče pojasnjuje sledeče. Pripravljalno vlogo je sodišče res prejelo 7. 4. 2021, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 269. člena ZPP, v skladu s katerim mora biti vloga poslana najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva. Upoštevanje takšne vloge predstavlja relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, zato mora biti izkazan vpliv kršitve na zakonitost sodbe. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prekluzija navajanja dejstev). Nova dejstva in dokaze lahko stranka navaja tudi na samem (prvem) naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je glede na do tedaj zbrano procesno gradivo in podane navedbe, tudi en dan zadostoval za to, da bi lahko toženka podala še dodatne trditve. Višje sodišče zavzema stališče, da je pri vprašanju, ali je zaradi zavrnitve prošnje stranke, da se ji da dodaten rok za odgovor na vlogo (kot je toženka zaprosila na naroku), podana kršitev postopka, odločilno, kaj je bilo s to vlogo zatrjevano oziroma ali so bila v njej zatrjevana nova dejstva, s katerimi se nasprotna stran še ni seznanila oziroma nanje ne more odgovoriti na samem naroku. V takšnem smislu je tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 342/2013 zavzelo stališče, da _je mogoče upoštevati tudi pripravljalno vlogo, vloženo šele tik pred ali na naroku (ki je bila sicer v smislu 286. člena ZPP vložena pravočasno), brez preložitve naroka in ne da bi bila kršena pravica do izjave nasprotne stranke, in sicer v primeru, ko gre za enostavno vlogo, v kateri se ne navajajo nova dejstva ali so ta nova dejstva enostavna in ne odpirajo novih kompleksnejših vprašanj (ko torej ne gre za obsežne nove navedbe in takšne nove navedbe, ki bi bile presenečenje tako za nasprotno stranko kot sodišče ter ki bi spor zasukale v neko povsem drugo smer)_. 18. V konkretnem primeru je bila celotna dejanska podlaga, kot jo je ponudila tožnica, že zajeta s tožbo, na katero je toženka odgovorila. Že v tožbi je tožnica navedla, da so bile sklenjene tri najemne pogodbe za tovorna vozila kot obrazloženo zgoraj, da je toženka zamudila z vračilom vozil, za kar dolguje pogodbeno kazen in da mora povrniti stroške popravil. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da sta bili sklenjeni le dve najemni pogodbi z rahlo drugačno vsebino, pri tem pa je zatrjevala tudi že omenjeni obstoj ustnega dogovora med B. B. in A. A. V pripravljalni vlogi je tožnica zgolj pojasnila, da sta bili dve najemni pogodbi še isti dan nadomeščeni s tremi najemnimi pogodbami, kot jih je tožbi priložila tožnica, zanikala pa je obstoj ustnega dogovora. Tožnica je tudi navedla, da vse pogodbe sklepa pisno (ker gre za premoženje večje vrednosti in je tudi zahteva matične družbe, da posluje pisno) in „B. B.“ ni zakoniti zastopnik, ki bi bil pooblaščen za sklepanje takšnih dogovorov. Dejanski sklop in trditvena podlaga tožnice se s pripravljalno vlogo torej ni v ničemer spremenila. Višje sodišče pri tem ugotavlja, da pritožnica ne vztraja več pri njenih verzijah glede najemnih pogodb in torej očitno drži, kot je trdila tožnica in ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da so bile sklenjene tri najemne pogodbe. Toženka tudi nikoli ni prerekala stroškov popravil za tovorna vozila. Tudi v pritožbi vztraja le pri ustnem dogovoru med A. A. in B. B. Pri tem pa višje sodišče ugotavlja, da je bila trditvena podlaga toženke v tej smeri izredno skopa, saj je v odgovoru na tožbo navedla le, da je bilo „s strani B. B. dano ustno zagotovilo, da se lahko vozila uporabljajo tudi po izteku roka, saj je bil na strani tožnice interes, da toženka tovorna vozila kasneje tudi kupi. Šele konec meseca junija 2019, potem ko je toženka tožnico obvestila, da vozil ne bo kupila, saj se je odločila za nakup druge znamke, je tožnica pričela s pozivi na vrnitev tovornih vozil in šele po tem datumu so bili izstavljeni računi tožnice ...“. Glede na pisne najemne pogodbe in domnevo o popolnosti listine (56. člen OZ), po kateri se šteje, če je pogodba sklenjena v posebni obliki, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo, bi se od stranke, ki zatrjuje ustni dogovor, ki je v nasprotju z vsebino listine, pričakovalo, da tak dogovor bolj konkretizira. Izostale so navedbe o tem, kdaj je bil dogovor sklenjen, z natančnejšo vsebino, do kaj je bil rok podaljšan ali podobno. Ob tem pa je treba upoštevati, da je toženka imela možnost to specificirati že v trenutku, ko jo je sodišče pozvalo, da posreduje podatke o priči B. B., a tega ni storila.

19. Pritožnica tudi navaja, da je sodišče po nepotrebnem in z vnaprejšnjo dokazno oceno v breme toženke, štelo odsotnost njenega zakonitega zastopnika D. D. z naroka, v njeno škodo. Trdi, da zaslišanja D. D. sploh ni predlagala, ker je v stiku z B. B. bil le A. A. Takšne navedbe ne držijo, saj je toženka v odgovoru na tožbo (list št. 41) navedla: „_Tožena stranka predlaga, da sodišče za namen presoje dejanske vsebine dogovora, ki je bil sklenjen […] zasliši zakonitega zastopnika tožene stranke D. D. in A. A., ki je zaposlen pri toženi stranki in je bil pri izvajanju pogodbe določen kot kontaktna oseba […]_.“

20. Na podlagi povedanega in ob upoštevanju, da 1.) toženka ni sporočila podatkov priče B. B., v skladu z zahtevo sodišča, 2.) da je toženka zaprosila za preložitev naroka šele dva dni pred samim narokom, pri čemer je za razlog vedela že dva meseca prej in 3.) da je dejanska in trditvena podlaga tožnice v prvi pripravljalni vlogi ostala enaka kot v dopolnitvi tožbe, so pritožbeni očitki o procesnih kršitvah neutemeljeni.

**Glede zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja**

21. Pritožnica v okviru teh, medsebojno povezanih pritožbenih razlogov navaja, da zaradi ustnega dogovora med B. B. in A. A., ni mogla priti v zamudo, zaradi česar je zahtevek za plačilo pogodbene kazni neutemeljen. Na to kažejo tudi okoliščine, da je tožnica zahtevala vračilo vozil šele konec junija in v juliju izstavila račune, čeprav se je najemna pogodba iztekla konec marca 2019. Sklicuje se tudi na 615. člen OZ, češ da je prišlo do molče obnovljenega zakupa. Navaja tudi, da bi moralo sodišče glede B. B. uporabiti 80. člen OZ (institut pooblaščenca po zaposlitvi) in je napačno sklicevanje na 69. člen OZ, saj ni sporno, da ta ni bil zakoniti zastopnik tožnice.

22. Višje sodišče je na večino pritožbenih razlogov, ki se tičejo zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odgovorilo že v sklopu obrazložitve glede procesnih kršitev. Zaradi pasivnosti toženke v tej smeri, slednja ni zmogla dokaznega bremena glede samega obstoja dogovora, zato z enakimi pritožbenimi navedbami v okviru izpodbijanja dejanskega stanja ne more uspeti.

23. Pogodbeno določilo v zvezi s trajanjem najemnih pogodb in vrnitvijo vozil je bilo jasno. Vozila je bilo treba vrniti na dan prenehanja najemne pogodbe (31. 3. 2019). Toženka je bila glede na povedano v zamudi od 1. 4. 2019 in dolguje zahtevano pogodbeno kazen, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

24. Glede pooblastila po zaposlitvi višje sodišče odgovarja sledeče. Pravila o pooblaščencih po zaposlitvi so določena zaradi varstva pravnega prometa in varstva tretjih oseb, ki prihajajo v stik z določenimi poklici. Če je določeno osebo mogoče podrediti pravilom o pooblaščencih po zaposlitvi, potem ni relevantno, kakšna upravičenja ji je zaupal njen pooblastitelj. Pooblastilo in obseg nista odvisna od volje pooblastitelja, ampak od tega, kaj je običajno ali pričakovano v poslovnem prometu.2 Iz pritožbi predloženega izpiska spletne strani tožnice, na kateri je med kontakti naveden C. B. (oddelek prodaje), ne izhaja, da bi bil ta pooblaščen tudi za sklepanje dogovorov o podaljšanju najemnih pogodb, na katerih je podpisan direktor toženke, in ne C. B. Na uporabo instituta pooblaščenca po zaposlitvi se pritožnica zato ne more uspešno sklicevati.

25. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 615. člen OZ, ki določa: „_Če zakupnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje, se šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja._“ Najprej velja izpostaviti, da toženka takšnega ugovora v postopku na prvi stopnji ni podala. Poleg tega po presoji višjega sodišča uporabe te določbe ni avtomatična, ampak je potrebno presojati voljo in ravnanje strank. Iz pogodbe izhaja, da je bil skupni namen (causa) pogodbe v tem, da toženka vozila preizkusi, preden se odloči za nakup. Že iz te dikcije ni mogoče sklepati, da sta stranki imeli namen kadarkoli najem podaljševati, saj je bil časovno omejen iz točno določenega namena.

26. Višje sodišče tudi ne sledi pritožnici glede navedb, da se o ustnem dogovoru da sklepati že iz indicev, da je tožnica pisni poziv za vrnitev dala v juniju, šele julija pa je izstavila račune, torej vse po tem, ko se toženka ni odločila za nakup. Postopanje tožnice ne nasprotuje najemnim pogodbam in kasnejša izstavitev računov ali poziv za vračilo, še ne pomeni, da je soglašala z nadaljnjo uporabo vozil. Pogodbeno kazen bi bila tožnica upravičena zaračunati tudi v primeru, da bi se kasneje toženka odločila za nakup vozil, vendar bi bila to njena prosta presoja. Trdila je, da bi se v takem primeru nemara odrekla zahtevi za plačilo pogodbene kazni, kar višje sodišče šteje kot življenjsko logično in sprejemljivo.

**Sklepno**

27. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom potrdilo (353. člen ZPP).

28. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT).

Tožnica je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) – 1.375 točk, materialnih izdatkov (11. člen OT) – 23,75 točk in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 1.023,89 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Tako npr. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-562/14. 2 V. Kranjc v N. Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 478.