Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanjem kršitve obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist ne zadostuje le navedba dokazov, ki naj bi jih sodišče izvedlo in posplošena trditev, da bi izvedenec medicinske stroke podal strokovno mnenje o tem, ali je obsojenec bil v takšnem stanju in pod takšnim vplivom alkohola sposoben izvršiti kaznivo dejanje. S tem namreč ni izkazal verjetnosti, da bi predlagani dokazi vplivali na drugačno presojo dokazov, ki jih je izvedlo sodišče in s tem na drugačne dejanske ugotovitve, ki zadevajo odločilna dejstva.

Izrek

Zahteva obs. K.U. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 2.6.2003 spoznalo za kriva, obs. K.U. kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena in tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena ter v zvezi s 25. členom KZ, obs. J.P. pa kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena ter v zvezi s 25. členom KZ. Obs. K.U. je določilo posamezni kazni sedem in dva meseca zapora, nato pa mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Obs. J.P. je po 1. odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora ter preizkusno dobo dveh let. Oba obsojenca je po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.4.2005 pritožbo obs. K.U. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obs. K.U. je pravočasno vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da mu je bila kršena pravica do zaslišanja prič v njegovo korist, pravica do izvedeniškega mnenja in zaslišanja njegovega zdravnika "glede terapij", ki jih ima. Zahteva ne konkretizira kršitve zakona in prav tako ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da sodišče ni zagrešilo nobene izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi trdi, da mu je bila s pravnomočno sodbo kršena pravica do zaslišanja prič v njegovo korist, nadalje pravica do izvedeniškega mnenja, ker bi izvedenec podal strokovno mnenje, ali je bil sposoben v takšnem stanju in pod takšnim vplivom alkohola izvršiti kaznivo dejanje ter pravica do zaslišanja zdravnika glede izvajanih terapij. Zahtevi je priložil izjave B.P., I.K. in J.P. Vložnik zahteve kršitve zakona ni opredelil. Na podlagi navedb, ki pa niso obrazložene, je mogoče sklepati, da meri na kršitev pravice obrambe in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Na glavni obravnavi dne 2.6.2003 je bil obsojenec poučen po 320. členu ZKP, med drugim tudi, da sme navajati dejstva in dokaze v svojo obrambo. Pred zaključkom dokaznega postopka je tudi izjavil, da nima dokaznih predlogov. V končni besedi je navedel, "da bi se morale zaslišati še osebe, ki so bile takrat zraven, ko naj bi bil R. poškodovan". V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se je v zvezi s kaznivim dejanjem tatvine skliceval na opito stanje in zaužite tablete, zaradi česar ni bil sposoben storiti kaznivo dejanje. V zvezi s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe pa je navajal, da ga je storil v silobranu, ki ga je "moral uporabiti", saj mu zaradi njegove ženske oškodovanec grozi in ga preganja z nevarnimi predmeti po S.G. in mu ne pusti normalno živeti. Pri tem se je le nasplošno skliceval na priči J.U. in D.S. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, na katere dokaze je oprlo zaključek, da je obsojenec storil predmetni kaznivi dejanji ter jih v povezavi z njegovim zagovorom tudi vsestransko presodilo. Zbrani podatki, izvedeni dokazi in ugotovljena odločilna dejstva ob odsotnosti obsojenčevih dokaznih predlogov, niso narekovala sodišču še izvedbe nadaljnjih dokazov. Obsojenec namreč ni predlagal, katere konkretne dokaze in v zvezi s katerimi pravno relevantnimi dejstvi naj bi izvedlo sodišče prve stopnje. Višje sodišče je obrazložilo, da obsojenec med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanja izvedenca psihiatra ter ugotovilo, da se obsojenec ni zagovarjal, da je njegovo ravnanje (pri kaznivem dejanju tatvine) bilo posledica zaužitega alkohola in tablet in da je v primeru kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ravnal v silobranu, saj je trdil, da je oškodovanca M.R. le "potisnil vstran".

Iz obrazloženega sledi, da obsojenec pred sodiščem prve stopnje ni predlagal izvedbe dokazov, na katere se sklicuje v zahtevi. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do dokazov, predlaganih v pritožbi. V vsebinskem pogledu je dejansko presodilo, da obsojenec v pritožbi ni izkazal verjetnosti, da bi predlagani dokazi mogli vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa sploh ne obrazloži uveljavljane kršitve. Ne zadostuje namreč le navedba dokazov, ki naj bi jih sodišče izvedlo in posplošena trditev, da bi izvedenec medicinske stroke podal strokovno mnenje o tem, ali je obsojenec bil v takšnem stanju in pod takšnim vplivom alkohola sposoben izvršiti kaznivo dejanje. V tem položaju tudi ni mogoče sklepati, da je vložnik zahteve izkazal verjetnost, da bi predlagani dokazi vplivali na drugačno presojo dokazov, ki jih je izvedlo sodišče in s tem na drugačne dejanske ugotovitve, ki zadevajo odločilna dejstva. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kolikor bi bilo razlagati nadvse skope navedbe zahteve kot očitek sodišču, da dejansko stanje v zvezi z obsojenčevo vinjenostjo in v zvezi z njegovo trditvijo, da je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe storil v silobranu, uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. K.U. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenčeve premoženjske razmere, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, so tudi Vrhovnemu sodišču narekovale, da ga je oprostilo plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).