Jedro

Sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja in v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven, v izreku pa tega ni upoštevalo pri navedbi določb materialnega zakona. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo, ki je s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 19718/2020 z dne 21. 4. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po pravilih o steku mu je izreklo enotno kazen štiri mesece zapora. Odločilo je, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo in da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VIII Kp 19718/2020 z dne 14. 2. 2023 ob odločanju o pritožbah obsojenca in njegovega zagovornika izpodbijano sodbo v pravni opredelitvi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se kaznivi dejanji grožnje in poškodovanja tuje stvari opredelita še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi nezakonito izvedenega kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, kršitev pravil postopka ter iz razloga po 427. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je spremenilo pravno opredelitev očitanih kaznivih dejanj s tem, ko je je v izrek sodbe vneslo še besedno zvezo "v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1", hkrati pa je ohranilo enako kazensko sankcijo. Uveljavlja še, da se obsojenec ne strinja z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, ker je bil v času storitve kaznivih dejanj neprišteven. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjan Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da vložnik z navedbo v zahtevo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker sodišče zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti storilcu lahko izreče milejšo kazen, ni pa tega dolžno storiti.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Temeljna trditev zahteve za varstvo zakonitosti je, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obsojenec po vloženi pritožbi v slabšem pravnem položaju kot če pritožbe ne bi vložil. Obsojenčev zagovornik uveljavljeno kršitev (s katero po vsebini nakazuje na kršitev prepovedi načela _reformatio in peius_ iz določbe 383. člena ZKP) utemeljuje z navedbami, da je pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbah obsojenca in njegovega zagovornika izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne opredelitve kaznivih dejanj tako, da je kaznivi dejanji opredelilo še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. S tem je spremenilo izrek izpodbijane sodbe v obsojenčevo korist, hkrati pa je ohranilo enako izrečeno kazensko sankcijo. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je bistveno zmanjšana prištevnost pomembna okoliščina, ki lahko bistveno vpliva na milejšo oziroma nižjo kazensko sankcijo.

6. Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe so razvidna naslednja pravno relevantna dejstva: - sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe navedlo okoliščine iz katerih je mogoče razbrati, da je obsojenec kaznivi dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Kaznivi dejanji je v izreku sodbe opredelilo le po prvem odstavku 135. člena in prvem odstavku 220 KZ-1, ne pa tudi v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven. Navedeno okoliščino je izrecno upoštevalo pri odmeri kazenske sankcije kot olajševalno okoliščino;1 - sodišče prve stopnje je s sklepom III K 19718/2020 z dne 21. 11. 2022 izrek sodbe sodišča prve stopnje popravilo tako, da je obe kaznivi dejanji opredelilo še "v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1";2 - zoper sodbo sodišča prve stopnje sta obsojenec in njegov zagovornik vložila pritožbi, ki ju je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo, po uradni dolžnosti pa je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari in grožnje pravno opredelilo še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. V razlogih sodbe je navedlo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v obsojenčevo škodo, ker obeh kaznivih dejanj ni pravno opredelilo še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, da te napake v izreku sodbe ni mogoče odpraviti z izdajo popravnega sklepa in da izrečeno enotno zaporno kazen ocenjuje kot ustrezno upoštevaje težo kaznivih dejanj ter olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

7. Upoštevaje navedena pravna relevantna dejstva je neutemeljena trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče po vložitvi pritožb v obsojenčevo korist s spremembo sodbe po uradni dolžnosti ravnalo v obsojenčevo škodo. Sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja in v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven, v izreku pa tega ni upoštevalo pri navedbi določb materialnega zakona. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo, ki je s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti.

8. Glede na navedeno je bilo utemeljeno ravnanje pritožbenega sodišča, ki je obe obsojencu očitani kaznivi dejanji v izreku sodbe pravno opredelilo še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče prav tako ni kršilo zakona v obsojenčevo škodo, ker ob upoštevanj enakih olajševalnih in obteževalnih okoliščin kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, obsojencu ni znižalo izrečene zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč obsojenčevo bistveno zmanjšano prištevnost, kot že rečeno, izrecno upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri izreku kazenske sankcije.

9. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi3 pojasnilo zakaj v celoti sprejema izvedensko mnenje psihiatra Dragana Terziča, dr. med., iz katerega je razvidno, da sta bili obsojenčeva zmožnost razumevanja dejanj in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivih dejanj prizadeti v bistveni meri. Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da se obsojenec ne strinja z mnenjem sodnega izvedenca, da ga odklanja, ker med njima ni zaupanja in da je bil obsojenec v kritičnem času neprišteven, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

10. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitev niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 14. in 16. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 2 List. št. od 335 do 337. 3 9. in 14. točka sodbe sodišča prve stopnje, 6. točka sodbe pritožbenega sodišča.