Jedro

Javni opomin je možno izreči za lažje in hujše kršitve delovnih obveznosti. Zakonska formulacija (56. čl. ZTPDR) o tem, da je javni opomin mogoče izreči za lažje kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, določene s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo, ne pomeni, da tega ukrepa ni mogoče izreči tudi za hujše kršitve delovnih obveznosti. Zakon takšne možnosti ni posebej izključil, obenem pa tudi ni določil, da je javni opomin mogoče izreči le za lažje kršitve. V skladu z načelom individualizacije disciplinskih sankcij je torej potrebno določbo 56. čl. ZTPDR interpretirati tako, da je tudi za hujšo kršitev delovnih obveznosti možno izreči disciplinski ukrep javnega opomina, če okoliščine posameznega primera to dopuščajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke opr. št. 16-4/97-2 z dne 22.12.1997 in sklepa upravnega odbora tožene stranke opr. št. 16-4/97-4/98 z dne 7.2.1998. V nadaljevanju iste točke izreka pa je prvostopenjsko sodišče sklep disciplinske komisije spremenilo tako, da je tožnica odgovorna za nepravilno vodenje poslovanja prodaje trgovskega blaga preko registrske blagajne, v posledici česar se izkupiček gotovine v blagajne dne 24.11.1997 ni ujemal s kontrolnim trakom, s čimer je storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. tč. 24. čl. pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti in povzročeno škodo in disciplinskem postopku, za storjeno kršitev pa se ji izreče disciplinski ukrep javnega opomina. Pod 2. tč. izreka izpodbijane sodbe pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, saj ni ugotovilo, da bi tožnica nezakonito oz. protipravno ravnala z denarjem v blagajni, prav tako tudi ni ugotovilo njenen odškodninske odgovornosti. Tako prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izrecno ugotavlja, da toženi stranki ni bila povzročena škoda ter da znesek 7.164,00 SIT ne more predstavljati večje materialne škode. Zaradi navedenega naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj je tožnica s svojim zahtevkom po vsebini uspela. Izrek sodbe naj bi bil nezakonit, saj navaja, da se tožbeni zahtevek zavrne, v nadaljevanju pa spreminja odločbo disciplinske komisije tako, da navaja popolnoma drugačni dejanski stan od tistega v disciplinski odločbi, za kar pa prvostopenjsko sodišče ni pristojno. Razen tega neujemanje kontrolnega traku z izkupičkom v blagajni ni kršitev delovnih obveznosti, določena z zakonom ali splošnim aktom, kakor to zahteva 54. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Tožnici bi morda lahko očitali le to, da je zapustila poslovalnico, ko je šla po zlato ali pa kuhati kavo. Vendar tudi tega ni mogoče kvalificirati za kršitev delovne obveznosti, saj sta tako poslovodkinja kot delavka v bifeju izpovedali, da je bilo takšno ravnanje običajno. Sodišče prve stopnje naj ne bi utemeljilo kvalifikacije storitve hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. tč. 24. čl. pravilnika in se tudi ni ukvarjalo s tem, za kakšno obliko malomarnosti naj bi šlo. Celo če bi šlo za malomarnost, je bila podana neznatna družbena vrednost (pravilno verjetno nevarnost), ki pa ne pomeni kršitve delovne obveznosti. Pritožba tudi opozarja, da je ukrep javnega opomina mogoče izreči le za lažje kršitve delovnih obveznosti. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi sklep disciplinske komisije in upravnega odbora tožene stranke ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka, kakor tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z 2. odst. 365. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92 in 19/94), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Izrek izpodbijane sodbe je pravno tehnično v resnici nepravilno oblikovan, saj je sodišče prve stopnje najprej v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih disciplinskih odločb, v nadaljevanju pa je disciplinski sklep spremenilo tako, da je tožnico spoznalo za odgovorno za nepravilno vodenje poslovanja prodaje trgovskega blaga preko registrske blagajne, zaradi česar se izkupiček gotovine v blagajni dne 24.11.1997 ni ujemal s kontrolnim blagom, s čemer je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. tč. 24. čl. pravilnika. Prvostopenjsko sodišče je sklep disciplinske komisije spremenilo tudi tako, da je tožnici namesto pogojnega prenehanja delovnega razmerja izreklo disciplinski ukrep javnega opomina. Sodišče prve stopnje bi ravnalo strokovno neoporečno, če bi izrek oblikovalo tako, da bi najprej delno spremenilo odločbo disciplinske komisije, nato pa zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, to je zahtevek za razveljavitev nespremenjenega dela disciplinske komisije in sklepa pritožbenega organa. Vendar pa navedena nepravilnost pri oblikovanju izreka izpodbijane sodbe še ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odstavka 354. čl. ZPP/77 in samo zaradi tega neskladja izpodbijane sodbe ni bilo potrebno razveljaviti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožnici očitano kršitvijo delovnih obveznosti. Namigovanje tožnice, da naj bi sporni znesek 7.021,00 SIT, kolikor tudi znaša razlika med seštevkom prometa, opravljenega preko registrske blagajne in gotovino v blagajni, vtipkal nekdo drug izven delovnega časa tožnice, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Iz blagajniškega traku je namreč razvidno, da je bil znesek 7.164,00 SIT odtipkan dne 24.11.1997 ob 7.21. uri, torej že v delovnem času tožnice, ki je tisto dopoldne bila tudi edina delavka v prodajalni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavzelo stališče, da ni možno šteti za dokazano, da bi sporni znesek, ki je manjkal v blagajni, odtipkal nekdo tretji, kar tožnica še v pritožbi uveljavlja s tem, ko navaja, da bi ji kvečjemu lahko očitali to, da je za krajši čas zapustila delovno mesto. Vendar pa bi tožnica bila odgovorna za hujšo kršitev delovnih obveznosti - malomarno opravljanje dela tudi v primeru, če bi ta znesek v blagajno res odtipkal nekdo tretji. Komisijsko ugotovljeno neujemanje izkupička gotovine v blagajni z zneski, odtipkanimi na kontrolnem traku, je lahko zgolj posledica malomarnega opravljanja dela tožnice, ne glede na to, ali je tožnica manjkajoči znesek založila kam drugam, ali pa je znesek pomotoma odtipkala, ali pa če je zaradi njenega zapuščanja delovnega mesta to storil kdo tretji. Sodišče je pri presoji zakonitosti disciplinskega ukrepa vezano na dejanski stan očitane kršitve, ne pa tudi na pravno kvalifikacijo te kršitve. S spremembo izreka sklepa disciplinske komisije v delu, ki se nanaša na opis storjene kršitve, sodišče prve stopnje ni poseglo v dejanski stan očitane kršitve, temveč je zgolj opravilo uskladitev z opisom, kakršen je bil naveden v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, pa tudi v zapisniku o posvetovanju in glasovanju disciplinske komisije, ki pa je bil nato v pisnem odpravku sklepa po nepotrebnem nekoliko predrugačen. Vendar pa je tudi v pisnem odpravku sklepa disciplinske komisije dejanski stan kršitve isti, to je odgovornost za blagajniški manjko v znesku 7.164,00 SIT, ugotovljen ob kontrolnem pregledu 24.11.1997. Torej ni res, da bi sodišče prve stopnje v spremenjenem izreku sklepa disciplinske komisije navedlo popolnoma nov dejanski stan, temveč je opis dejanskega stanu uskladilo z opisom iz zahtevka za uvedbo disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je spremenilo pravno kvalifikacijo tožnici očitanega ravnanja. Malomarnega opravljanja dela, zaradi katerega nastane blagajniški manjko v višini 7.164,00 SIT, namreč ni mogoče opredeliti za kaznivo dejanje, gospodarski prestopek ali prekršek (49. tč. 24. čl. disciplinskega pravilnika tožene stranke), niti kot vodenje poslovne dokumentacije v nasprotju z ustreznimi predpisi (50. tč. 24. čl. istega pravilnika), pač pa gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 1. tč. 24. čl. pravilnika tožene stranke o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti in povzročeno škodo in disciplinskem postopku. Ta namreč kot hujšo kršitev delovnih obveznosti opredeljuje neizpolnjevanja ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Tožnici je prav gotovo možno očitati malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, zaradi česar se izkupiček gotovine v blagajni ni ujemal s kontrolnim trakom. Glede na to, da za storitev hujše kršitve iz 1. tč. 24. čl. disciplinskega pravilnika tožene stranke zadostuje že najblažja oblika malomarnosti, ni bilo potrebno, da bi sodišče prve stopnje posebej razčiščevalo, za kakšno obliko malomarnosti je šlo. Zmotno je pritožbeno stališče, da je v skladu s 56. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) javni opomin možno izreči le za lažje kršitve delovnih obveznosti. Zakonska formulacija o tem, da je javni opomin mogoče izreči za lažje kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, določene s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo, ne pomeni, da tega ukrepa ni mogoče izreči tudi za hujše kršitve delovnih obveznosti. Zakon takšne možnosti ni posebej izključil, obenem pa tudi ni določil, da je javni opomin mogoče izreči le za lažje kršitve. V skladu z načelom individualizacije disciplinskih sankcij je torej potrebno določbo 56. čl. ZTPDR interpretirati tako, da je tudi za hujšo kršitev delovnih obveznosti možno izreči disciplinski ukrep javnega opomina, če okoliščine posameznega primera to dopuščajo. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje spremenilo pravno kvalifikacijo tožnici očitanega ravnanja in da je disciplinski ukrep pogojnega prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z najlažjo obliko disciplinskega ukrepa, to je javnim opominom, vendar to še vedno ne pomeni, da je tožnica v tem sporu uspela in da je zato upravičena do povrnitve stroškov postopka. Uspeh tožnice v tem sporu je le delen, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. čl. ZPP/77, ko je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP/77 sama trpi svoje pritožbene stroške. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur. l. RS št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP/99. Na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94), pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Sovenije.