Jedro

Kljub v novejši judikaturi Ustavnega sodišča RS izpostavljeni načelni dolžnosti sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, določeni upravičeni razlogi sodišče razbremenjujejo te dolžnosti. Mednje vsekakor sodi tudi razlog neprimernosti predlaganega dokaza za ugotovitev določenega dejstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke v zvezi s škodo, ki je 19.10.1998 nastala tožnici pri pouku telovadbe v telovadnici Osnovne šole P. Odločitev o višini odškodnine in stroških postopka je pridržalo za končno sodbo. Ocenilo je, da šola ni poskrbela za varen pouk telovadbe, zato je krivdno odgovorna za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti tožene stranke.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo bodisi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, bodisi razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje, ne da bi to ustrezno obrazložilo, zavrnilo dokazna predloga tožene stranke s postavitvijo izvedenca za športno vzgojo in ogledom sporne telovadnice. Obstajajo bistvena razhajanja med izvedenimi dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo. Sodišči sta sledili le izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, izjave priče M. P. pa sploh nista ocenili. Nevzdržno je, da je sodišče prve stopnje verjelo le sošolkam tožnice, ne pa učitelju, ki nima interesa za izid pravde. Zaključek sodišča o mestu tožničinega padca je nepravilen, saj se je parket popravljal tam, kjer je bil poškodovan. Tožnica je v odgovoru na tožbo sama navedla, da "je padla v bližini mesta, kjer je bil zamenjan parket". Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedb prič K. S. in A. Z.. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je tožnica v sporni telovadnici telovadila vsak dan, ker je trenirala tudi košarko. Če bi bilo s parketom v objektu kaj narobe, bi padel tudi kdo drug.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, so naslednje: – takrat mladoletna tožnica se je 19.10.1998 poškodovala med ogrevalnim tekom pri pouku telovadbe; – padla je, ker se je spotaknila ob rob udrtine v parketu, v katerem je bilo zaradi podlage, ki je sprhnela, ugreznjenih nekaj deščic.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, ur. p. b., ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja ("nevzdržno je, da sodišče verjame le sošolkam tožnice, ne verjame pa učitelju", "ne more vzdržati verzija, ki jo zaključuje sodišče o mestu tožničinega padca in vzročno zvezo s poškodovanim parketom", "tožnica je v sporni telovadnici telovadila vsak dan"), so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora.

Bistvo kritike tožene stranke, ki se nanaša na sestavo odločbe v zvezi z obrazložitvijo mesta padca in vzročno zvezo med poškodovanim parketom in padcem, je v trditvah, da "imata izpodbijani sodbi bistvena razhajanja med izvedenimi dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo" in da "sodišči nista v celoti dokazno ocenili vseh izvedenih dokazov". Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravdne stranke s pomočjo procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Četudi sodišče listinske dokaze in zapisnike o zaslišanju strank in prič napačno dokazno tolmači, gre le za zmotno dokazno oceno, ne pa za "protispisnost". Ker sodbi nižjih sodišč nimata takšnih formalnih pomanjkljivosti, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je funkcionalnega značaja, ni podana.

Zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga s postavitvijo izvedenca za športno vzgojo in ogledom sporne telovadnice. Najprej velja poudariti, da je neresnična trditev o neobrazloženosti zavrnilnega dokaznega sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z ogledom telovadnice konkretizirano in s sprejemljivimi razlogi pojasnilo na 5. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s predlagano postavitvijo izvedenca za športno vzgojo korektno pojasnilo, da za presojo, ali je organiziranje ogrevalnega teka med poukom telovadbe na parketu, ki se udira, v skladu s standardi varnega pouka telovadbe, strokovno znanje izvedenca ni potrebno. Kljub v novejši judikaturi Ustavnega sodišča RS izpostavljeni načelni dolžnosti sodišč, da izvedejo predlagane dokaze,1 določeni upravičeni razlogi sodišče razbremenjujejo te dolžnosti. Mednje vsekakor sodi tudi razlog, ki je narekoval zavrnitev obeh dokaznih predlogov v obravnavani zadevi, to je razlog neprimernosti predlaganega dokaza za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče si z ogledom telovadnice ne bi moglo ustvariti neposrednega vtisa o stanju parketa v njej v času škodnega dogodka, saj je bil ta kmalu po nezgodi nesporno zamenjan. Prav tako je že na podlagi temeljnih pravil logičnega mišljenja, ne da bi bilo za to potrebno kakršnokoli strokovno znanje izvedenca, jasno, da pouk telovadbe na parketu, v katerem so udrtine, ne ustreza zahtevam varnega pouka. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP ni podana, še manj pa sta sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Potem ko je uradni preizkus pokazal, da je bilo tudi materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno in so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. 1 : Glej npr. sklep US RS z dne 29.1.2004, Up 391/02.