Jedro

Ne iz 17. člena ZG, ne iz drugih določb veljavnih predpisov, ne izhajajo izrecne omejitve za opravljanje predmetnih gojitvenih in varstvenih del. To pomeni, da skladnosti odločbe z navedeno zakonsko normo ni mogoče presoditi zgolj na podlagi primerjave vsebine te odločbe z normo, temveč je to mogoče šele na podlagi strokovne ocene ustreznosti rokov, ki so z odločbo določeni za izvedbo konkretnih opravil. Toženka je tako oceno opravila, svoje ugotovitve prepričljivo obrazložila in se pri tem sklicevala tudi na strokovno literaturo. Zato tožnik zgolj z zatrjevanjem o tem, katero obdobje je „najprimernejše“ za izvedbo predmetnih del in pavšalnim sklicevanjem na ˝javno dostopne podatke˝ po presoji sodišča ni uspel utemeljiti ne dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ne v pravilno uporabo materialnega zakona.

Vsebine gozdnogojitvenega načrta ni mogoče šteti med ˝dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi˝, kot očitno meni tožnik, temveč gre za pravni akt. Pri sprejemanju tega akta je po določbah Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih predpisana udeležba lastnikov gozdov, s tem pa tudi njihova seznanitev z vsebino tega akta, pač v obsegu, za kakršnega se odločijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. A. je z izpodbijano odločbo tožniku kot lastniku gozda naložil izvedbo potrebnih gojitvenih in varstvenih del, in sicer obžetje na odseku ..., na parceli številka 1065 k.o. ..., v obsegu 1,20 ha, prvič v roku pet dni od datuma vročitve odločbe, nato pa še trikrat, do 30. 7. 2017, do 30. 7. 2018 in do 30. 7. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na ogledu ugotovljeno, da trava in zelišča bujno odganjajo in preraščajočo sadike, zato je nujno potrebna pomoč sadikam v obliki obžetve. To potrjuje tudi vpogled v veljavni gozdnogojitveni načrt za oddelek ...

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je najprimernejši čas za izvedbo naloženega opravila sicer res poletje, vendar pa gre za odločbo, izdano v ponovljenem postopku, v optimalnem času za izvedbo del pa je bila izdana prvotna odločba. Ker pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, je bila takrat tudi opravljena izvršba po drugi osebi, toženka pa dodaja še, da ustrezni čas za izvedbo del v zakonu in po zakonskih predpisih ni opredeljen, temveč so kvečjemu določene posamezne omejitve. Sklicuje se na strokovno literaturo, po kateri tudi pozna obžetev pomaga preprečiti poleganje, dušenje in lomljenje v hujših primerih mokrega snega. Glede na dejansko stanje na terenu meni, da je obžetev potrebna predvsem zato, da bi se izognili dušenju in lomljenju sadik. Glede možnosti tožnikove seznanitve z izvedbenim delom gozdnogojitvenega načrta navaja, da je to javna listina, ki je vsem dostopna na vpogled v prostorih A. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na določbo tretjega odstavka 17. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) in navaja, da sta ˝po javno dostopnih informacijah˝ najprimernejša meseca za obžetev junij in julij, ugotovitev organa, da je treba obžetev opraviti v decembru, pa je v nasprotju z navedeno določbo ZG, saj pozna jesen ni primeren čas za opravljanje obžetve.

4. Poleg tega navaja še, da se toženka sklicuje na usmeritve iz gojitvenega načrta, s katerimi ni seznanjen, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preveriti. S takim ravnanjem organa mu je bila kršena pravica do zaslišanja iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter posebej opozarja, da se tožnik ni udeležil ustne obravnave oz. svoje odsotnosti ni opravičil, zato ni mogoče govoriti o kršitvi načela zaslišanja stranke. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 17. člena ZG, po katerem Zavod za gozdove lastniku gozda na podlagi gozdnogojitvenega načrta izda odločbo v upravnem postopku, s katero se določi (med drugim) potrebna varstvena dela (druga alineja) in usmeritve ter roke za izvedbo in ponovitev posameznih gojitvenih in varstvenih del (tretja alineja). Po tretjem odstavku istega člena, na katerega se sklicuje tožnik, morajo biti dela v gozdovih opravljena v ustreznem letnem času na način, s katerim se najmanj ogroža gozdni ekosistem in se zagotavljata varstvo gozdov ter varnost ljudi. Nastale posledice poškodb tal je treba odstraniti takoj po končanem spravilu oz. prevozu.

9. Sodišče se strinja s toženko, da ne iz navedene, ne iz drugih določb veljavnih predpisov ne izhajajo izrecne omejitve za opravljanje predmetnih gojitvenih in varstvenih del. To pomeni, da skladnosti odločbe z navedeno zakonsko normo ni mogoče presoditi zgolj na podlagi primerjave vsebine te odločbe z normo, temveč je to mogoče šele na podlagi strokovne ocene ustreznosti rokov, ki so z odločbo določeni za izvedbo konkretnih opravil. Toženka je tako oceno opravila, svoje ugotovitve prepričljivo obrazložila in se pri tem sklicevala tudi na strokovno literaturo.

10. Zato tožnik zgolj z zatrjevanjem o tem, katero obdobje je „najprimernejše“ za izvedbo predmetnih del in pavšalnim sklicevanjem na ˝javno dostopne podatke˝ po presoji sodišča ni uspel utemeljiti ne dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ne v pravilno uporabo materialnega zakona. V zvezi s tem sodišče dodaja še, da navedena zakonska določba izrecno govori zgolj o ˝ustreznem˝ in ne o ˝najprimernejšem˝ letnem času. Kot rečeno, toženka v izpodbijani odločbi navaja razloge, iz katerih meni, da je oprava odrejenih del koristna (torej smiselno tudi primerna) tudi v pozni jeseni, tožnik pa po drugi strani niti ne zatrjuje, da bi bil ta letni čas neustrezen (torej povsem neprimeren) za odpravo teh del. Sodišče zato ugotavlja, da so tožbene navedbe v zvezi z zakonitostjo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na njeno skladnost s tretjim odstavkom 17. člena ZG, neutemeljena.

11. Kot pravilno navaja toženka, je gozdnogojitveni načrt izvedbeni načrt gozdnogospodarskega načrta (prvi odstavek 14. člena ZG). Zakonodaja sicer ne določa njegovega pravnega statusa, podrobno pa ureja postopek njegovega sprejemanja, ki zagotavlja aktivno sodelovanje lastnikov gozdov in s tem tudi njihovo seznanitev z njim. Tako po drugem odstavku 65. člena Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (v nadaljevanju Pravilnik). Zavod za gozdove pisno povabi lastnikov gozdov na predstavitev osnutka gozdnogojitvenega načrta, ki jo sestavlja terenski ogled z diskusijo in razgrnitev osnutka v prostorih pristojne krajevne enote Zavoda. Po tretjem odstavku istega člena lahko lastniki gozdov na osnutek gozdnogojitvenega načrta podajajo svoje pripombe, ki jih mora Zavod za gozdove pri izdelavi načrta upoštevati, kolikor niso v nasprotju z gozdnogospodarskim načrtom enote, o morebitnih sporih med lastniki gozda in Zavodom glede gozdnogojitvenenih načrtov pa odloča ministrstvo, pristojno za gozdarstvo.

12. Vsebine gozdnogojitvenega načrta zato ni mogoče šteti med ˝dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi˝, kot očitno meni tožnik, temveč gre za pravni akt. Kot rečeno, je pri sprejemanju tega akta po prej navedenih določbah Pravilnika predpisana udeležba lastnikov gozdov, s tem pa tudi njihova seznanitev z vsebino tega akta, pač v obsegu, za kakršnega se odločijo. Toženka ima prav tudi glede tega, da je ta akt v skladu z določbami Pravilnika na voljo za vpogled, s čimer je prav tako zagotovljena ustrezna seznanitev z njegovo vsebino. Tožnik se zato po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na to, da z vsebino gozdnogojitvenega načrta ni bil seznanjen, v nobenem primeru pa ta okoliščina ne pomeni kršitve njegove pravice do seznanitve in izjasnitve glede dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev v zadevi.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi poleg sklicevanja na izpodbijano odločbo in listine v upravnem spisu (katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna) predlagal tudi dokaz z izvedencem gozdarske stroke, vendar pri tem razen povsem pavšalnih trditev o tem, da je poletje ˝najprimernejši˝ čas za opravo predmetnih del, ni navedel ne tega, katera dejstva oz. okoliščine želi s tem dokazom dokazati, ne tega, kako bi to vplivalo na odločitev v zadevi. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj tožnikova trditev o največji primernosti določenega letnega časa v nobenem primeru ne more vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Vse to po presoji sodišča pomeni, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, zato je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločali brez glavne obravnave, na seji.

14. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške.