Jedro

Navedeno pravilo o povrnitvi stroškov glede na uspeh v pravdi se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tudi tako postopalo in na podlagi ocene v bistvu priznalo vsaki od pravdnih strank pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z ugotovljenim deležem uspeha oziroma je določilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v deležu 55 % in torej ne v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi stroškovni sklep sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. zadeve: ..., številka dosjeja: ..., z dne 14. 6. 2018 v drugem odstavku izreka in odločbo številka zadeve: ..., številka dosjeja: ..., z dne 23. 1. 2018 v prvem odstavku izreka (I. točka izreka) in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, z omejitvami: ročno sme premeščati bremena do 5 kg teže, v vratni in ledvenokrižni hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih kotov, le z občasnim pripogibanjem, brez stalnih ali ponavljajočih fleksijskih obremenitev zapestij, le občasno v prisilni drži z možnostjo, da se med delom usede, brez izpostavljenosti splošnim in lokalnim vibracijam, brez vožnje motornih vozil v službene namene, s polnim delovnim časom, od 11. 12. 2017 dalje (II. točka izreka). V delu, da se tožniku prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v deležu 55 % (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Ne strinja se z oceno sodišča, da je tožnik v sporu uspel v takem deležu kot izhaja iz IV. točke izreka. Sklicuje se na 154. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in navaja, da je bil tožnik že v predsodnem postopku razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. V sodnem postopku je tožnik v tožbi zahteval odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko s stvarnimi razbremenitvi, kot jih je ugotovila tožena stranka. Svojega tožbenega zahtevka do konca sodnega postopka tožnik ni modificiral. V dokaznem postopku je sodišče pridobilo izvedensko mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Univerzi v A., ki je ocenila, da je invalidnost, ki jo je ugotovila tožena stranka, ustrezna, dodala je le eno stvarno razbremenitev. Glede na navedeno meni, da ocena sodišča, da je tožnik v sporu uspel s 55 % ne drži, saj ni pridobil pravice, ki jo je želel, to je pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V sodnem postopku je bilo torej ugotovljeno, da je odločba tožene stranke ustrezna glede razvrstitve v kategorijo invalidnosti in priznane vrste pravice, tudi glede vrste nadomestila, dodatna pa je bila le ena stvarna razbremenitev, ki je tožnik nikoli ni zahteval. Sodišče prve stopnje tudi sicer izpodbijanih odločb ni v celoti odpravilo. Odpravilo je le prvi odstavek odločbe z dne 23. 1. 2018 in drugi odstavek odločbe z dne 18. 6. 2021. Tožnika je verjetno zaradi jasnosti na novo razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu na novo priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, čeprav navedeno ni bilo nujno potrebno. Izpodbijani odločbi sta tako v večjem delu ostali v veljavi. Poleg tega sodišče tudi ni z ničemer obrazložilo vseh okoliščin primera, zaradi katerih je ocenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v deležu 55 %. Dejansko gre le za delno odpravo odločb, kar kaže na to, da tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ni bil uspešen oziroma je bil uspešen le v minimalni meri. Meni, da bi sodišče moralo odločiti, da je toženec dolžan povrniti stroške postopka zgolj v minimalnem delu, največ v višini 10 %.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani stroškovni sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, drugih kršitev pa pritožba niti ne navaja.

5. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

6. Navedeno pravilo o povrnitvi stroškov glede na uspeh v pravdi se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tudi tako postopalo in na podlagi ocene v bistvu priznalo vsaki od pravdnih strank pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z ugotovljenim deležem uspeha oziroma je določilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v deležu 55 % in torej ne v celoti.

7. Pritožba pravilno ugotavlja, da je bil tožnik že v predsodnem postopku razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. V sodnem postopku je nato tožnik v tožbi res zahteval odpravo izpodbijanih odločb v celoti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko s stvarnimi razbremenitvami, kot jih je ugotovila tožena stranka. Drži tudi, da tožnik svojega zahtevka do konca sodnega postopka ni modificiral. 8. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi delno odpravilo, in sicer odločbo z dne 23. 1. 2018 le v prvem odstavku in odločbo z dne 18. 6. 2021 v drugem odstavku ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu na novo priznalo pravico do premestitve na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom. Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zavrnilo ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v deležu 55 %.

9. V kakšnem deležu je toženec dolžan tožniku povrniti stroške, je sodišče prve stopnje zgolj ocenilo. V obravnavanem primeru gre za nedenarne zahtevke, pri katerih ni mogoče določiti in izračunati stroškov postopka v točno določenem deležu tako kot pri denarnih zahtevkih. Zato ni nujno, da je ocena o višini priznanih stroškov v vseh primerih enaka in enako ocenjena.

10. V konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje delno odpravilo izpodbijani odločbi, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno pa zavrnilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka zgolj v minimalnem delu oziroma po njegovi oceni največ 10 %.

11. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora toženec tožniku povrniti njegove stroške v deležu 55 % in zgolj navedlo, da toliko znaša njegov uspeh, ni pa navedlo nobene druge dodatne okoliščine. Navedeno ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi tožnikovega uspeha določilo, da znaša njegov delež v višini 55 % in da drugih okoliščin ni ugotavljalo in jih posledično ni upoštevalo. V opombi št. 2 je sodišče sicer navedlo, da se poseg v odločbi nanaša na del, ki se nanaša na dolžino delovnega časa in skrajšanje le-tega na 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. Vendar takšna opomba v ničemer ne vpliva na samo odločitev, zaradi česar je tudi ni mogoče upoštevati, da gre za protispisno obrazložitev in da zaradi tega sklepa oziroma sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdilo stroškovni sklep sodbe.