Jedro

Sodišči prve in druge stopnje se sicer res nista izrecno opredelili do dejstva, da je na potrdilu o vplačilu navedena družba K. d.o.o. in ne A.K. Vendar se tožena stranka na to okoliščino ni sklicevala - ne v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Zato zadošča, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno razumljivo (in razumno) obrazložilo (glej razloge na 2., 3. in 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), ter da je dejstvo, da je na potrdilu o vplačilu navedena družba K. d.o.o. (in ne A.K.), obravnavalo zgolj posredno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnikoma plačati 3.274.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1996. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožnikoma naložilo, da morata toženi stranki povrniti 315.128 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim navedlo, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je z nakazilom dne 20.3.1997 plačala sporni del kupnine.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Oporeka stališču sodišč prve in druge stopnje, da se je nakazilo zneska 4.500.000 SIT nanašalo na vrnitev posojila, ki ga je dal drugi tožnik zastopniku tožene stranke (A. K.). Ta znesek je po nalogu tožene stranke tožeči stranki nakazala družba Z. d.o.o., pri čemer je iz pripisa jasno razvidno, da je šlo za plačilo po pogodbi v zvezi z asignacijo. Tožena stranka je družbo Z. d.o.o. pooblastila, naj znesek 4.500.000 SIT nakaže drugi tožnici. S tem plačilom je bila v celoti poravnana sporna kupnina.

Sodišči prve in druge stopnje se nista opredelili do tega dokazila, ki ga je podpisala gospodarska družba K. d.o.o. in ne A. K. (ki je fizična oseba). Ni razumljivo, kako sta lahko sodišči prve in druge stopnje kljub tako jasnemu dokazu prišli do zaključka, da se znesek 4.500.000 SIT nanaša na vrnitev posojila, ki za nameček sploh ni dokazano (šlo naj bi namreč za ustno dogovorjeno posojilo, ki v poslovnem svetu ni običajno). Pomembno je tudi, da je šlo na eni strani za gospodarsko družbo (K. d.o.o.), na drugi strani pa za fizično osebo (A. K.), katere poslovanje in prejemanje posojil ni v nobeni zvezi s poslovanjem gospodarske družbe (K. d.o.o.).

Izpodbijana sodba ne pojasni, zakaj sprejema stališče sodišča prve stopnje, da gre za vrnitev zasebnega posojila A. K., čeprav je na potrdilu o vplačilu jasno navedena družba K. d.o.o. V tem pogledu obstaja tudi nasprotje med zapisniki in listinskimi dokazi ter razlogi sodbe. Sodišče je torej popolnoma prezrlo pomen dejstva, da je bil znesek 4.500.000 SIT nakazan po nalogu tožene stranke in ne po nalogu A. K. Sodišče je s tem preseglo razmerja med pravdnima strankama, saj je vanj vpletlo posojilo, ki je bilo dano tretji osebi (A. K.).

Na neprepričljivost zaključkov sodišč prve in druge stopnje kaže tudi dejstvo, da je prvi tožnik še leta 1997 posodil A. K. 100.000 takratnih DEM, ki jih je A. K. vrnil dne 29.5.1998. Zato ni mogoče pojasniti, kako to, da naj bi bila tožena stranka več kot 2 leti tožnikoma dolžna preostanek kupnine, A. K. pa je še sredi leta 1998 redno izpolnjeval svoje obveznosti prvemu tožniku. Neprepričljivo je tudi, zakaj bi prvi tožnik A. K. posojal tako visoke zneske, ko pa ga je prikrajšal za del kupnine, razen tega pa že po nekaj mesecih zahteval izselitev iz stanovanja ... Predmet razmerja med A. K. in M. K. je lahko le morebiten dolg iz posojila iz decembra 1996, ki pa se tožene stranke ne tiče. Zaradi nedoslednega razlikovanja med toženo stranko (družbo K. d.o.o.) in A. K. je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožnika sta odgovorila na revizijo, pri čemer poudarjata, da je pritožbeno sodišče jasno obrazložilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati izpolnitve obveznosti. Iz nakazila ni razvidno, da bi bilo namenjeno samo poplačilu neplačanega dela razlike kupnine in ne plačilu kakega drugega dolga. Asignacijska pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka, zato ničesar ne dokazuje. Iz nje izhaja le, da je tožena stranka prejela od družbe Z. d.o.o. posojilo, ki je s sklenitvijo asignacijske pogodbe poravnano. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka zaradi nezmožnosti plačila ostanka kupnine tožnikoma dala v najem stanovanje na ... za dobo petih let brez plačila najemnine. Ker pa je moral tožnik stanovanje zapustiti prej (po nekaj več kot šestnajstih mesecih), je jasno, da dolg iz naslova plačila kupnine ni bil v celoti poravnan.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Izpolnitev obveznosti je pravno dejstvo, ki ima za posledico prenehanje obveznosti (prvi odstavek 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Dokazno breme, da je obveznost izpolnjena, nosi zato toženec, ki s trditvami, da je izvršil tisto izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, utemeljuje svoj ugovor prenehanja obveznosti. To pomeni, da mora dokazati vse elemente, katerih skupek predstavlja pravno dejstvo izpolnitve. Ti elementi so naslednji: 1., da je dolžnik ravnanje, ki ima zunanje znake izpolnitvenega ravnanja, ki je predmet obveznosti (v konkretnem primeru plačilo 4.500.000 SIT), opravil s poslovnim namenom izpolniti obveznost v razmerju do upnika, 2., da je izpolnitveno ravnanje opravil dolžnik, ali da ga je opravila druga oseba, ki je upravičena opraviti izpolnitev (prim. 296. člen ZOR), 3., da je bilo izpolnitveno ravnanje opravljeno upniku ali drugi osebi, ki je upravičenec do izpolnitve (prim. 305. člen ZOR), in 4., da je bilo izpolnitveno ravnanje pravilno opravljeno tako glede vsebine (načina) tega ravnanja (prim. 307. člen ZOR), kot tudi glede časa (prim. 314. do 317. člen ZOR) in kraja izpolnitve (prim. 319. in 320. člen ZOR).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo (ta ugotovitev pa je prestala tudi pritožbeni preizkus), da nakazilo dne 20.3.1997 (za katerega je tožena stranka zatrjevala, da predstavlja plačilo dela kupnine) ni bilo nakazano kot plačilo kupnine, pač pa kot vrnitev posojila. Čim je tako, je tudi brez posebnega razčlenjevanja jasno, da tožena stranka ni dokazala ugovora izpolnitve. Manjka namreč prvi element (da je bilo ravnanje opravljeno s poslovnim namenom izpolniti obveznost, v konkretnem primeru plačati del kupnine v znesku 4.500.000 SIT), ki ga mora (tako kot ostale elemente izpolnitve) dokazati tožena stranka. In ker je ta povsem dejanske narave, ugotovitev njegovega (ne)obstoja ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato vezano na ugotovitev, da z nakazilom dne 20.3.1997 ni bil plačan sporni del kupnine, pač pa se je to nakazilo nanašalo na plačilo obveznosti A. K. iz posojilne pogodbe. Tudi okoliščina, na katero se sklicuje revizija (da je na nakazilu dne 20.3.1997 navedena družba K. d.o.o. in ne A. K.), v tej zvezi ni pravno, pač pa (bi lahko bila) le dokazno pomembna. Po mnenju revizije naj bi namreč dokazovala, da je bilo nakazilo namenjeno plačilu kupnine (in ne vrnitvi posojila). Z revizijskimi trditvami, s katerimi izpodbija dokazno oceno, zato tožena stranka ne more uspeti.

Zgrešen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Sodišči prve in druge stopnje se sicer res nista izrecno opredelili do dejstva, da je na potrdilu o vplačilu navedena družba K. d.o.o. in ne A. K.. Vendar se tožena stranka na to okoliščino ni sklicevala - ne v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Zato zadošča, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno razumljivo (in razumno) obrazložilo (glej razloge na 2., 3. in 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), ter da je dejstvo, da je na potrdilu o vplačilu navedena družba K. d.o.o. (in ne A. K.), obravnavalo zgolj posredno. Da ta okoliščina ni ostala prezrta, jasno izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča, ki je na 4. strani navedlo: "Vendar pa dejstvo, da je bilo kot namen nakazila na sporočilu APP o obremenitvi žiro računa družbe Z. d.o.o. z dne 20.3.1997 navedeno 'plačilo po pogodbi (asig. K. d.o.o.)', s čimer je bilo po izpovedi priče mišljeno plačilo po pogodbi o prevzemu dolga z dne 19.3.1997, ne dokazuje dejstva, da je bilo nakazilo z dne 20.3.1997 opravljeno zaradi plačila spornega dela kupnine".

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).