Jedro

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev o stroških ni v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZUP. Organ je namreč v izreku odločbe ugotovil le višino stroškov in navedel, da gredo v breme organa, ni pa navedel, komu in v katerem roku je treba ugotovljene stroške plačati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za kulturo št. 61511-133/2008/80 z dne 30. 8. 2019 se v 2. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je ministrstvo s 1. točko izreka ustavilo postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vpis v razvid samostojnih novinarjev pri tožeči stranki po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 22. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in prvega odstavka 13. člena Uredbe o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida kot javne knjige. Z v tem upravnem sporu izpodbijano 2. točko izreka je odločilo, da gredo stroški, ki so nastali v tem postopku, in sicer nagrada ter izdatki pooblaščene pravne zastopnice v skupnem znesku 374,54 EUR, v breme organa.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Ministrstvo za kulturo z odločbo z dne 3. 11. 2016 tožnico izbrisalo iz razvida samostojnih novinarjev pod zaporedno številko 105. Tožnica je v zvezi s tem predlagala obnovo postopka, ki je bila s sklepom z dne 26. 7. 2017 dovoljena v celoti. V obnovljenem postopku je bila tožnica ponovno izbrisana iz razvida samostojnih novinarjev, nakar je zoper to odločitev vložila tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, ta pa je bila s sodbo IV U 186/2017-22 dne 14. 2. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena Ministrstvu za kulturo v nov postopek.

3. V ponovljenem postopku je ministrstvo ugotovilo po ponovni proučitvi, da v prej navedenih odločbah ni nedvoumno izkazan obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 22. člena ZMed, ki bi pomenil razlog za izbris tožnice iz razvida samostojnih novinarjev. Ne glede na to pa vročanje odločbe št. 61511-133/2008/11, ki doslej še ni bila pravilno vročena stranki, zaradi dolgega časovnega obdobja, ki je minilo od njene izdaje, v nobenem primeru ne bi bilo upravičeno oziroma smiselno. Utemeljeno je namreč šteti, da se je dejansko stanje v tem času lahko pomembno spremenilo. Glede na to je ministrstvo ustavilo predmetni postopek (1. točka izreka).

4. Ministrstvo je odločilo tudi o stroških upravnega postopka (2. točka izreka). Tožeči stranki je odmerilo dvakrat po 300 točk po tarifni številki 28/6 Odvetniške tarife za predlog za obnovo postopka z dne 21. 7. 2017 in za predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 25. 8. 2017. Za urgenco z dne 14. 9. 2017 in vlogo z dne 19. 9. 2017 je ministrstvo tožeči stranki odmerilo namesto priglašenih 200 točk 100 točk, saj ne gre za prvi obrazloženi vlogi med postopkom, pač pa za drugi in nadaljnji vlogi, zato tožeči stranki v skladu z 2. alinejo 2. točke tarifne številke 28/2 Odvetniške tarife za ti vlogi pripada nagrada v višini 100 točk. Vsi priglašeni stroški glede na vrednost točke v času nastanka stroškov skupaj znašajo 816 točk x 0,459 EUR, to je 374,54 EUR. Drugi stroški v postopku niso nastali, zato nagrada ter izdatki pooblaščene pravne zastopnice predstavljajo celotne stroške tega postopka.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zoper 2. točko izreka v uvodu navedenega sklepa in predlaga, naj sodišče le-to razveljavi. Navaja, da je tožena stranka tožeči priznala le 374,54 EUR, kar je veliko manj od zneska, ki tožnici pripada po zakonu in Odvetniški tarifi. Tožena stranka je tožnici stroškovno priznala le štiri odvetniške vloge, pa še to ne v skladu z Odvetniško tarifo. Tožeča stranka se sklicuje pri tem tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IV U 186/2017 z dne 14. 2. 2019. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in spremeni tako, da se tožnici priznajo vsi stroški postopka v skladu z Odvetniško tarifo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Povzema obrazložitev iz izpodbijanega sklepa in dodaja, da je tožeča stranka pri odmeri stroškov upoštevala vse s strani tožeče stranke priglašene stroške.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je 2. točka izreka v uvodu navedenega sklepa Ministrstva za kulturo, s katero je bilo odločeno o stroških upravnega postopka, ki je tekel v zvezi z izbrisom tožnice iz razvida samostojnih novinarjev (ta je bil s 1. točko predmetnega sklepa ustavljen).

9. ZUP v prvem odstavku 118. člena določa, da v odločbi odloči organ o stroških postopka, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati.

10. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev o stroških ni v skladu s citirano zakonsko določbo. Organ je glede tega namreč v izreku ugotovil višino stroškov (374,54 EUR) in, da gredo v breme organa. Izrek tako ne vsebuje odločitve komu in v katerem roku, je treba ugotovljene stroške plačati. Glede na to tudi na tožbene ugovore v zvezi z zamudnimi obrestmi, ki se nanašajo na te stroške, ni mogoče odgovoriti.

11. Sicer sodišče ugotavlja, da so za v sklepu navedena opravila (predlog za obnovo postopka, predlog za izrek ničnosti ter vlogi z dne 14. 9. 2017 in 19. 9. 2017) stroški pravilno odmerjeni po Odvetniški tarifi in nasprotnim tožbenim ugovorom ni mogoče pritrditi. Vendar pa tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi, da ji organ ni priznal vseh stroškov. Glede tega sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedeno le, da drugi stroški niso nastali. V tem (zavrnilnem) delu torej izpodbijana odločitev nima obrazložitve, zato je glede tega ni mogoče preizkusiti.

12. Po obrazloženem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano 2. točko izreka prej navedenega sklepa odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil postopka in navesti razloge tudi za zavrnilni del odločitve tako, da bo le to mogoče preizkusiti, pri odločitvi pa pravilno uporabiti določbo prvega odstavka 118. člena ZUP in nato ponovno odločiti o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijano odločitev odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-11).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločitev, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnice pri sestavi in vložitvi tožbe ni zastopal odvetnik, do zaključka predmetne zadeve2 pa je (v tožbi) priglasila lastne administrativne stroške. Glede na to je tožnica do povrnitve stroškov tega upravnega spora upravičena po določilu prvega odstavka 3. člena prej navedenega pravilnika, kar pomeni do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. O stroških upravnega postopka bo odločil upravni organ v ponovljenem postopku.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6. 2 Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1).