Jedro

Prvostopenjsko sodišče je verjetnost resničnosti vsebine prispevkov (in posledično tudi posnetkov, ki so predstavljali "kronski vir" teh prispevkov) utemeljilo kar na njihovi vsebini, tako da je v obrazložitev sklepa preprosto vneslo navedbo novinarke iz posnetka, ki trdi, da resničnost dejstev potrjujejo tudi drugi viri informacij. Obširno povzemanje (citiranje) vsebine prispevkov ne zadošča za obrazložitev sodišča, da je novinarka opravila razumen obseg raziskovanja z uporabo kredibilnih virov, na podlagi katerega je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev iz objavljenih prispevkov.

Tožnica je argumentirano oporekala verodostojnosti informacij iz posnetkov in v tožbi izpostavila več okoliščin, s katerimi je bila novinarka pred objavo seznanjena in ki bi lahko zamajale avtoriteto navedenega vira informacij in vplivale na vprašanje, ali je novinarka v konkretnih okoliščinah primera sploh opravila razumen obseg raziskovanja. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje opredeliti do teh tožničinih navedb in pretehtati verjetnost trditev vsake stranke. V kolikor tehtanje verjetnosti trditev ene in druge stranke ne bi uspelo, pa bi sodišče moralo izvesti dokaze, ki (s stopnjo verjetnosti) potrdijo utemeljenost ali neutemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se toženi stranki (toženki) (1) prepove poseganje v osebnostne pravice tožeče stranke (tožnice) z objavo posnetkov pogovorov o tožnici, ki se nahajajo na trinajstih posnetkih, na katere se je toženka sklicevala v objavi prispevkov o tožnici v oddaji A. na TV B., dne 16. 2. 2025 ter dne 17. 2. 2025, in ki jih je toženka dne 17. 2. 2025 predala predstavnikom Nacionalnega preiskovalnega urada, in kakršnakoli nadaljnja uporaba, reproduciranje ali predaja teh posnetkov tretjim osebam ter (2) v primeru kršitve začasne odredbe izreče denarno kazen v višini 50.000 EUR, v primeru ponovne kršitve pa izreče novo, višjo denarno kazen.

2.Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in izda predlagano začasno odredbo, podrejeno, da naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Tožnica izpostavlja, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo: da gre v obravnavanem primeru za izjave o dejstvih, pri katerih je treba izkazati njihovo resničnost oziroma utemeljen razlog verjeti, da so resnične; da toženka pred prvo objavo ni pridobila odziva tožnice, niti pred objavama dne 17. 2. 2025 in 21. 2. 2025 ni poskušala pridobiti njenega odziva, kljub temu, da sta objavi vsebovali nove obtožbe, na katere se predhodno poslana vprašanje niso nanašala; da je bil prispevek objavljen v najbolj gledanem časovnem pasu v glavni informativni oddaji; da je toženka zasledovala predvsem pozornost in ne interesa javnosti ter namena in ozadja nastanka posredovanih posnetkov. Sodišče ni vsebinsko presojalo meril Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki služijo kot pripomoček pri tehtanju med posegom v osebnostne pravice in pravico do svobode izražanja. Prav tako v sklepu izpostavljena sodna praksa za obravnavani primer ni ustrezna. Toženka je s predvajanjem posnetkov v javnosti nedopustno ustvarila neresnično podobo o tožnici, pri čemer je verodostojnost objave gradila na nezanesljivih in nezakonitih posnetkih, katerih resničnost je pred objavo zanikal sam vir. Poleg tega ni preverila verodostojnosti vira informacij pred objavo, kljub temu, da ji ni moglo ostati neznano, da se posnetki nanašajo na pogovor med dvema osebama, ki sta tožnici želeli škodovati in jo diskreditirati. Nadalje toženka ni preverila resničnosti navedb v prispevku, kljub temu, da so bila vsa dejstva preverljiva. Poročanje ni bilo celovito, temveč sukcesivno, pri čemer niso bili objavljeni deli posnetkov, ki niso potrjevali konstrukta in insinuacij o koruptivnosti poslov na ...-u ter vpletenosti tožnice v te posle, vključno z njenim morebitnim konfliktom interesov. Navedeno vodi do zaključka, da je toženka sporne navedbe o tožnici podala namerno, dodatno pa v prispevkih ni dokazala resničnosti hudih očitkov, niti da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, s čimer je kršila 1., 2., 3., 4., in 5. člen Kodeksa.

4.Sodišče je pri ocenjevanju, ali je imela toženka utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenih očitkov, uporabilo povsem drugačen dokazni standard kot pri presoji utemeljenosti trditev tožnice. Pri tem je napačno navedlo, da so bile trditve, da sta v posnetkih o tožnici govorili dve osebi z namenom škodovati tožnici ter da je bil C. C. žrtev izsiljevanja in groženj D. D. in novinarke E. E., preveč splošne. Tožnica je namreč podala zadostno trditveno podlago ter hkrati predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje C. C., kar izhaja iz I. točke tožbe in njene dopolnitve. Sodišče se prav tako ni opredelilo do tega, da gre v konkretnem primeru za objavo dejstev in kateri dokazi, poleg posnetkov, utemeljujejo verodostojnost oz. resničnost dejstev v objavljenih prispevkih. Prav tako ni opravilo presoje ravnanja toženke skladno s Kodeksom, temveč je sledilo njenim pavšalnim navedbam, da ima za objavo podlago tudi v listinah. Nadalje se sodišče ni opredelilo niti do dejstva, da je C. C. kasneje zanikal resničnost izjav na posnetku. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se odločbe ne da preizkusiti, tožnici pa je kršena pravica do izjave, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dodatno je podana tudi kršitev določb postopka iz 5., 7. in 212. člena ZPP. Nadalje je absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi zato, ker so razlogi sklepa sami s seboj v nasprotju. Sodišče namreč utemeljuje poročanje v interesu javnosti zaradi izpostavljenega suma korupcije, hkrati pa navaja, da ni res, da se tožnici v prispevkih očita kaznivo dejanje. Poleg tega sodišče navaja, da je opredelitev posnetkov dovolj določna, nato pa zaključi, da bi bilo vprašanje relevantno, če bi sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

5.3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške.

6.4. Pritožba je utemeljena.

7.5. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v 16. točki obrazložitve navedene dokaze, predlog za izdajo začasne odredbe s prepovednim zahtevkom zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da ni podana že prva predpostavka za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve. Po mnenju sodišča je objava posnetkov dopustna, ker objavljena tema predstavlja zadevo splošnega pomena, tožnica, ki opravlja dejavnost odvetništva, pa je relativno javna oseba in kot taka dolžna trpeti več kritike in hujše komentarje glede svojega dela. Poročanje novinarke je bilo korektno in je ustrezalo pravilom Kodeksa, saj pisanje ni bilo senzacionalistično in usmerjeno proti tožnici osebno, prav tako je novinarka pred objavo prispevka poskušala pridobiti odziv tožnice. Nadalje je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je novinarka pred objavo preverila verodostojnost informacij in utemeljeno verjela v objavljena dejstva (bila v dobri veri), saj so se prispevki, poleg posnetkov, sklicevali tudi na druge vire.

Glede na uspeh dokaznega postopka naj oceni, navedbe katere stranke glede obstoja terjatve šteje za verjetnejše, nato pa bodisi presodi izpolnjenost preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe in sprejme odločitev ter izda predlagano začasno odredbo (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve tožnice), bodisi izdajo te zavrne (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve toženke).

13.Ker je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Pisno dokumentacijo ter izjave pričevalca in drugih oseb.

2Gl. Up-2940-07, pa tudi U-I-226/95.

3Gl. VSRS II Ips 658/2004.

4Tožnica je navedla, da ne dovoljuje objave dopisa v medijih, ker vsebuje poslovne skrivnosti ter osebne podatke.

5V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da lahko novinarji prosto poročajo o dogodkih, ki temeljijo na informacijah iz uradnih virov, ne da bi jim jih bilo treba preverjati, kar pa ne velja za informacije, ki izvirajo iz drugih virov, še zlasti, kadar se s poročanjem posega v posameznikovo čast in dobro ime. Podani morajo biti posebej utemeljeni razlogi, ki novinarja odvezujejo dolžnosti preveriti trditve o dejstvih; njihov obstoj je odvisen predvsem od teže posega v zasebno sfero in v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji. Pri tem je treba upoštevati tudi druge okoliščine, kot na primer avtoriteto vira, ali je novinar pred objavo opravil razumen obseg raziskovanja, ali je imela prizadeta oseba pred objavo možnost, da se brani, ter ali je šlo za novico, ki ni trpela odlašanja (VSRS Sodba in sklep II Ips 96/2021).

6Tožnica je v potrditev svojih navedb predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje C. C. in F. F.

7Gl. VSK sklep Cp 697/2009.

8Toženka v postopku izdaje začasne odredbe dokazov ni predlagala.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 7, 8, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 272, 272/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.