Jedro

Vprašanje ocene dokazov in verodostojnosti izpovedb prič je dejansko vprašanje, na katerega vrednostno in dokončno vedno odgovarja sodišče, o tem namesto sodišča ne more odločati izvedenec.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 500 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo spoznalo T.J. za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15-ih let po prvem odstavku 183. člena v zvezi s 122. in četrtim odstavkom 124. člena KZ in mu zanjo izreklo kazen dve leti zapora. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, pri čemer je bila odmerjena povprečnina 500 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.2.2008 pritožbi zagovornika obsojenca deloma ugodilo in pri opredelitvi kaznivega dejanja izpustilo navedbo nadaljevano, izrečeno kazen pa znižalo na osem mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po zakonu, predvsem pa zaradi kršitve kazenskega postopka in izrečene kazni zapora v trajanju osem mesecev in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, ali jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma izreče pogojno obsodbo. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev in da sodišče druge stopnje v ničemer ni odgovorilo na konkretne pritožbene navedbe. Nadalje opozarja, da obsojencu ni bila zagotovljena ustavna pravica do obrambe in zatrjuje, da so razlogi sodbe pomanjkljivi zlasti v delu, kjer se sodišče ne ukvarja z okoliščinami na strani oškodovanke in se njenim izjavam daje slepa vera. Zavrnitev dokaza z izvedencem psihiatrom ali psihologom oziroma vpogleda v zdravstveno dokumentacijo je obrazložena neprepričljivo, razlogi so sami s seboj v nasprotju. Ugotovitev verodostojnosti oškodovanke je v tej zadevi bistvena okoliščina za presojo dokazov in navedbo odločilnih dejstev, ki jih sodba nima. Sodišče je kršilo 99. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 5. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 329, ker ni izvedlo dokaza za izvedence. V zaključku zahteve se vložnik zavzema, da se obsojencu zniža izrečena kazen ob upoštevanju časovne oddaljenosti in dejstva, da je bila oškodovanka pred dogodkom spolno aktivna in nima nobenih nobenih posledic zaradi dejanja.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru podanem v skladu z določilom drugega odstavka 493. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da vložnik nima prav, da obsojencu ni bila zagotovljena ustavna pravica do obrambe, ker se sodišče ni ukvarjalo z okoliščinami na strani oškodovanke, njegova obsodba pa naj bi se „s pomočjo slepe vere v oškodovanko“, gradila na njenih posrednih in spremenjenih izjavah, predvsem pa z zavrnitvijo izvedb dokaza s pritegnitvijo izvedenca psihiatra ali psihologa. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je sodišče dokazno oceno izpovedbe oškodovanke sprejelo v povezavi z drugimi dokazi in so zato razlogi sodišča razumljivi in sprejemljivi; glede izvedbe odrejenega izvedenca psihiatrične stroke pa meni, da ne gre za dokaz pri katerem bi sodišče bilo dolžno vztrajati. Svoj odgovor vrhovni državni tožilec zaključuje z ugotovitvijo, da zahteva za varstvo zakonitosti zaradi odločbe o kazni ni dopustna.

B.

4. Izpodbijana sodba obsojencu očita spolno občevanje z M.M. v času, ko ta še ni bila stara 15 let in je med njim in oškodovanko obsojalo očitno nesorazmerje v njuni zrelosti glede na starost in psihofizično zrelost. Odločilno dejstvo, katerega obstoj obsojenec ne prizna, to je spolno občevanje z osebo mlajšo od 15 let, je sodišče ugotovilo ne le na podlagi izpovedbe oškodovanke, ampak tudi na podlagi izpovedb J.M., S.K. in zagovora obsojenca, to je vseh, ki so avgusta 2000 skupaj dopustovali v S. na Hrvaškem, verodostojnost oškodovankine izpovedbe pa je sodišče ocenjevalo tudi na podlagi izpovedbe C.M. To odločilno dejstvo je torej ugotovljeno in o njem ima sodba tudi razloge, tako da očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljalo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

5. Ustavna pravica do obrambe naj bi bila obsojencu kršena, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrom ali psihologom oziroma vpogledom v zdravstveno dokumentacijo. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zadosti trditvenemu bremenu s tem, da bi točno navedel, kaj naj bi navedena strokovnjaka ugotavljala. Iz vsebine zahteve pa sledi, da naj bi ugotavljala naravo psihičnega obolenja oškodovanke in vpliva obolenja na njeno verodostojnost. 6. Vprašanje ocene dokazov, v zvezi s tem tudi vprašanje verodostojnosti izpovedb prič, je dejansko vprašanje, na katerega vrednostno in dokončno vedno odgovarja sodišče, o tem namesto sodišča ne more odločati izvedenec. Okoliščine, na katere se sklicuje vložnik oziroma zatrjevane psihične težave oškodovanke naj bi bile podane v času storitve kaznivega dejanja in ne kasneje, vse do leta 2007, ko je ta podajala svojo izpovedbo. Sodišče je zato utemeljeno spremenilo že sprejet dokazni sklep o izvedbi dokaza z izvedencem in je zavrnitev dokaza ustrezno tudi obrazložilo. Takšna odločitev ni samovoljna oziroma arbitrarna in ne pomeni kršitev pravic obrambe iz 29. člena Ustave. Zavrnitve dokaza z izvedencem zaradi ugotavljanja obsojenčeve prištevnosti vložnik ne napada.

7. Ostala izvajanja vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Tako vložnik navaja, da sodišče ni ugotovilo, kaj se je dejansko dogajalo z oškodovanko v spornem obdobju, ni ugotovilo narave njenega psihičnega obolenja, niti ni ugotovilo katera zdravila naj bi jemala oziroma morala jemati. Za vložnika očitno sporna ugotovitev, da ni razlogov za sklepanje, da bi težave oškodovanke lahko vplivale na verodostojnost njene izpovedbe, je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ne pravno vprašanje.

8. Zavzemanje vložnika za znižanje dosojene kazni zaradi časovne oddaljenosti, dejstva da naj bi bila oškodovanka spolno aktivna pred in po obravnavanem dogajanju, da nanjo dejanje ni pustilo posledic, obsojenec pa je dolžan preživeti dva mladoletna otroka katerih razvoj bi bil močno okrnjen, če bi bil obsojenec odstranjen iz družinskega okolja, ni upoštevno. V postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga iz 373. člena ZKP oziroma izpodbijati ustreznosti izrečene kazni.

C.

9. Na podlagi ugotovitve, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja zahteva, ki je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o povprečnini temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP. Višina povprečnine je bila določena ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter zapletenosti in trajanja postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti.