Jedro

Vaja, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika, torej kratek tek po hribu navzgor z zaleganjem po naravnem travnatem terenu s posameznimi neravninami (tudi luknjami), brez dodatnih ovir, pri čemer hitrost ni bistven element vaje, niti ni smer v naprej določena, sama po sebi ni nevarna dejavnost. Tudi konkretne okoliščine, da so bili vojaki opremljeni s popolno vojaško opremo težko od 10 do 11 kg in da so vajo izvajali neprostovoljno, niso povečevale nevarnosti te vaje do takšne mere, da bi ta vaja za povprečnega vojaškega obveznika predstavljala neobičajno, nadpovprečno tveganje za nastanek škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati 7.928,56 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 13,5 % od 8.10.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka 1. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 951,36 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka 2. izreka).

(2.) Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi, glede višine pa vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na odločilna dejstva v zvezi z opisom terena, na katerem se je izvajala vojaška vaja, pri kateri se je tožnik poškodoval. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da naj bi se vaje izvajale na neravnem terenu, ki je imel nezasute luknje ter zaključi, da iz izvedenih dokazov, pri čemer sodišče ne pove, iz katerih dokazov, izhaja, da so vaje potekale na jasi oziroma na travniku oziroma na naravnem terenu. Opozarja na izpoved priče B.N., B.P. in Š.P. ter zaključuje, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami. Posledično je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje o posebnostih terena in okoliščinah, v katerih se je vaja izvajala. V zvezi z zaključkom, da tek po klancu navzgor ne predstavlja povečane nevarnosti, sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, v katerih se je vaja izvajala in opozarja na luknje, dokaj visoko mokro travo, nošenje bojne opreme in neprostovoljno izvajanje vaje. Pritožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Le-ta bi morala vse vojake na služenju vojaškega roka opozoriti na stanje terena, kar pomeni, da bi ga morala prej pregledati, saj bi se vojaški obveznik le na ta način lahko usposobil za izvajanje vaje. Tožnik ni poklicni vojak, vajo je izvajal neprostovoljno, urjenja ni bil vajen in ni znal oceniti narave terena. Za vojaške obveznike torej velja strožja skrbnost tožene stranke.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče v zvezi z opisom terena, na katerem se je izvajala vojaška vaja, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni dokazal, da naj bi se vaja izvajala na neravnem terenu, ki je imel nezasute luknje, ki so ostale kot posledica vojaških vaj pred tem, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju priče B., ampak gre za dokazno oceno sodišča, s katero se tožnik očitno ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

(6.) Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je ta dokazna ocena, torej to, da tožnik ni dokazal, da je imel sporni teren nezasute luknje (tožnik govori tudi o kanalih), ki so ostale kot posledica vojaških vaj pred tem, pravilna in temelji na skrbni oceni izvedenih dokazov, tako vsakega posebej kot vseh dokazov skupaj, vse v smislu 8. člena ZPP. Ob tem je potrebno izpostaviti, da sodišče s to dokazno oceno ni izključilo morebitnih naravnih lukenj oz. neravnin, saj v obrazložitvi na strani 3 ugotovi, da je priča B. omenila luknje in to, da se je tudi njej zgodilo, da je med vajo nekajkrat stopila vanje. O luknjah oziroma kanalih kot posledici vojaških vaj pa nobena od zaslišanih prič, niti tožnik sam, ni izpovedovala. Tako je tožnik izpovedal le o kanalu na desni strani, na katerega pa so bili s strani vodje vaje opozorjeni in o luknji, v katero se je malo pod vrhom zagozdil in pri tem poškodoval. Ob tem ni odveč poudariti, da je na tem terenu tožnik, kot je izpovedal, že pred poškodbo izvajal druge vaje in je teren torej poznal. Tako ob zaslišanju ni izpovedal, da bi bil teren „posejan z nekaj metrskimi kanali, širokimi 15 do 20 cm, globine 30 dm (verjetno pravilno 30 cm)“, niti o kakšnih drugih luknjah, ne naravnih, ne takšnih, ki bi bile posledica prej izvedenih vojaških vaj. Od prič, ki so bile zaslišane, pa je luknje (vendar ne kot posledico prejšnjih vojaških vaj) omenjala le priča B. s tem, da naj bi bile predvsem na ravnem delu, torej ne tam, kjer se je poškodoval tožnik. Ni pa niti ta priča izpovedovala o zatrjevanih kanalih. Priča P. se kakšnih lukenj ne spominja, je pa povedala, da je šlo za naraven teren, njemu se je zdel travnik čisto normalen. Tudi P.Š. trditev tožnika (o nenaravnih luknjah in kanalih), ki naj bi bili dolgi celo nekaj metrov (pripravljalna vloga list. št. 31) in širokimi 15 do 20 cm ni potrdil, čeprav je tudi on teren poznal. Na njem so namreč le dan pred tem potekale vaje postavljanja šotorov in bivakov. Ob tem je tudi povedal, da pri tem niso uporabljali lopat, ampak palice, vrvi in šotorska krila, kar logično izključuje nastanek morebitnih lukenj ali kanalov. Tudi v naslednjih dneh so tu še bile vaje, pa česa takšnega ni opazil. Ker je priča Š. ,glede na navedeno, v času vaj na B., ta teren v okviru vaj uporabljala tako pred kot tudi po tožnikovi poškodbi, ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni mogla z gotovostjo trditi, da lukenj ni bilo.

(7.) Poleg ugotovitve, da tožeča stranka v postopku ni dokazala obstoja lukenj kot posledice prejšnjih vojaških vaj, je sodišče prve stopnje ugotovilo še sledeče: - da se je tožnik poškodoval 6.11.2001 v okviru vojaškega usposabljanja kot vojaški obveznik ob izvajanju vaje „premikanje vojaka po bojišču“, katere namen je priprava na premagovanje različnega terena v smislu pravilnega zaleganja, vstajanja in plazenja; - da je vaja potekala na travnatem terenu, delno tudi po pobočju, šlo je za naraven teren; - da se je tožnik poškodoval pri vaji kratkega teka, ko je ob znaku za kritje moral zaleči, pri čemer smer gibanja ni bila točno določena, ovir ni bilo potrebno premagovati; - da so bili udeleženci pred pričetkom vaje seznanjeni s tem, kakšno vajo bodo izvajali in kakšno opremo morajo imeti s seboj, tožnik je bil za vajo že usposobljen; - da so vojaki izvajali vajo s celotno bojno opremo, katere teža znaša 10 do 11 kg; - da namen vaje ni bila hitrost, ampak pravilnost postopka.

Ta dejstva je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo pri odločanju, saj jih pritožnik s pritožbo ne izpodbija.

(8.) Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče oziroma sodna praksa v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Nevarna je tista dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje nastanka škode za življenje in zdravje ljudi, pri čemer povečana nevarnost izvira bodisi iz samega običajnega načina opravljanja dejavnosti, bodisi iz objektivnih okoliščin, v kateri se dejavnost izvaja in lastnosti tistega, ki dejavnost opravlja in ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna.

(9.) Vaja, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika, torej kratek tek po hribu navzgor z zaleganjem po naravnem travnatem terenu s posameznimi neravninami (tudi luknjami), brez dodatnih ovir, pri čemer hitrost ni bistven element vaje, niti ni smer v naprej določena, sama po sebi ni nevarna dejavnost. Gre za enostavno gibanje, ki ne zahteva večjih sposobnosti in spretnosti. Tudi konkretne okoliščine, ki jih pritožba poudarja in sicer, da so bili vojaki opremljeni s popolno vojaško opremo težko od 10 do 11 kg in da so vajo izvajali neprostovoljno, niso povečevale nevarnosti te vaje do takšne mere, da bi ta vaja za povprečnega vojaškega obveznika predstavljala neobičajno, nadpovprečno tveganje za nastanek škode. Pri presoji tveganja za nastanek škode je potrebno namreč upoštevati, da je kriterij nevarnosti glede na namen vojaškega urjenja in udeležence le-tega drugačen kot pri dejavnostih v civilnem življenju, o čemer se je večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (primerjaj odločitve v zadevah II Ips 314/2004, II Ips 276/2001, II Ips 455/2005). Namen tega urjenja je namreč usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni in podobnih razmerah. Premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram, hkrati pa izboljševanje telesne zmogljivosti je bistveni element vojaškega urjenja (II Ips 811/2007). Ker torej v tožnikovem primeru ni šlo za tako dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za poškodbo večje od običajne, zato ni podlage za objektivno odgovornost tožene stranke in je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na tej podlagi pravilna.

(10.) V zvezi s presojo krivdne odgovornosti tožnik v pritožbi ponavlja očitek o tem, da bi morala tožena stranka vojake opozoriti na stanje terena, kar pomeni, da bi ga morala prej pregledati. Očitek po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče dodaja le še to, da je tožnik sam povedal, da je bil pred začetkom vaje opozorjen na to, da je na desni strani terena kanal, iz česar izhaja, da je vodja učne skupine teren pregledal, prav tako pa tudi to, da so vojaki že pred škodnim dogodkom na istem terenu izvajali vaje in so bili z njim torej seznanjeni. Tudi priča B. je povedal, da jim je poveljnik povedal, da je teren primeren, priča Š. pa, da je pravilo, da se teren pred vajo ogleda. Teren je bil pred vajo tako pregledan, z njim pa seznanjen tudi tožnik. Ravno z upoštevanjem namena vojaškega usposabljanja pa seveda ni mogoče pričakovati in zahtevati od tožene stranke, da bo tak pregled opravila tako natančno, da bo poskušala najti vsako neravnino ali luknjo in nato nanjo vojake tudi opozoriti. S tem bi se namreč povsem izničil osnovni namen takšnega usposabljanja, kar še posebej velja tudi za vojaške obveznike. Teren je bil poleg tega, po oceni priče Š., nezahteven, vaja pa namenjena začetnikom. Toženi stranki zato ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja.

(11.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je bilo pritožbo potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje.

(12.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).