Jedro

Če ima zahtevek po tožbi tožeče stranke povsem drugačno pravno in dejansko podlago pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta v tem obsegu ni mogoče upoštevati opredelitve vrednosti, ki jo je podala tožena stranka v nasprotni tožbi.

Nadaljevanje gradnje potem, ko je bila že vložena tožba na izročitev nepremičnine, izključuje možnost pridobitve (so)lastninske pravice po določbah 23. do 26. člena ZTLR".

Izrek

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanjske hiše v B., v obsegu odločitve po nasprotni tožbi na ugotovitev solastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti stanovanjsko hišo v B., stoječo na parc. št. 2022 in jo skupaj s parcelo št. 8660 k.o. ... izročiti tožeči stranki. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je toženec zahteval ugotovitev, da je na podlagi vlaganj postal solastnik prej navedenih nepremičnin do 3/4. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opozarja, da je ob vložitvi nasprotne tožbe označila vrednost spornega predmet z zneskom 2,500.000 SIT (10.432,31 EUR) zaradi česar bi o zahtevku iz nasprotne tožbe moralo odločati okrožno sodišče, ne pa sodišče prve stopnje, Okrajno sodišče v Piranu. Sicer pa stare hiše, katere izpraznitev se zahteva, ni več, saj na njenem mestu stoji nova hiša. Zato ni mogoče šteti, da je toženec vlagal le v usposabljanje stare hiše za bivanje. Temu nasprotuje okoliščina, da je povečal površino hiše za 52 m2. Stališče, da tožencu ne pripada solastninska pravica na hiši, ker je med pravdo gradil brez dovoljenja tožeče stranke, ni v skladu z določbami 23. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Upoštevati bi bilo treba, da je tožeča stranka med pravdo ponudila poravnavo, po kateri bi se zadovoljila s plačilom vrednosti stare porušene hiše in zemlje. Tožeča stranka med pravdo ni uveljavljala nobene od pravic iz določb ZTLR: ni postavila zahtevka, da ji pripada lastninska pravica, niti ni zahtevala rušenja objekta z izplačilom prometne vrednosti zemljišča. O lastninski pravici toženca na objektu bi bilo mogoče odločiti po zaslišanju izvedenca, kar je toženec predlagal, sodišče pa tega ni sprejelo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena, kolikor napada odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi tožeče stranke, kolikor pa se ne strinja z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe, pa ni utemeljena.

Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta svojega tožbenega zahtevka opredelila z zneskom 81.000 SIT (338,00 EUR). Takšne označbe vrednosti spornega predmeta med pravdo ni spremenila ob pogojih, predvidenih v določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP, niti ni v teh pogojih opredelitvi vrednosti spornega predmeta po tožbi tožeče stranke ugovarjala tožena stranka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na izpraznitev hiše, torej ne presega zneska 1,000.000 SIT (4.172,92 EUR), ki še pogojuje dovoljenost revizije po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP. Poleg tega ima zahtevek po tožbi tožeče stranke povsem drugačno pravno in dejansko podlago, zaradi česar pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta v tem obsegu, ni mogoče upoštevati opredelitve vrednosti, ki jo je podala tožena stranka v nasprotni tožbi. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 374. člena ZPP ugotovilo, da je v navedenem obsegu revizija nedovoljena, to pa je imelo za posledico njeno zavrženje (377. člen ZPP).

Odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe v reviziji zatrjevanih nepravilnosti ni mogoče očitati. Res je, da je sicer zaradi navedbe vrednost spornega predmeta v znesku 2,500.000 SIT (10.432,31 EUR) podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča (prvi odstavek 32. člena ZPP), kar pomeni, da je o stvari razsojalo stvarno nepristojno okrajno sodišče. Takšno ravnanje bi glede na določbo 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka ugovor stvarne nepristojnosti postavlja šele v reviziji. V pritožbi, ki jo je vložila proti sodbi sodišča prve stopnje, takega ugovora ni postavila. Zato je sodišče druge stopnje lahko odločilo le v mejah preizkusa sodbe prve stopnje glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po kateri je bilo dolžno odločati v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pa po uradni dolžnosti ni bilo dolžno paziti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz omenjene 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na revizijski stopnji sojenja (revizija ni redno pravno sredstvo) zato obvelja ugotovitev, da sodbi sodišča druge stopnje, ki je predmet revizijskega preizkusa, procesnih napak ni mogoče očitati. V okviru take presoje ugotovitve ne spreminja določba 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, po kateri je predmet revizijskega preizkusa lahko tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na stvarno pristojnost. Obe sodišči pa sta glede odločitve po tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe tudi pravilno uporabili materialno pravo. Toženec v reviziji ponavlja svoja stališča o tem, da mu na spornih nepremičninah pripada (so)lastninska pravica zaradi vlaganj in se pri tem sklicuje na določbe 23. do 26. člena ZTLR, ki se nanašajo na pravne posledice gradnje na tujem svetu. Vendar pa so revizijska stališča v tem okviru v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče druge stopnje je preizkusilo dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in se strinjalo s stališčem, da je prepričljivo ugotovljeno, da je toženec v nepremičnino sicer vlagal, vendar pa namen vlaganj ni bil zgraditi novo vrednost, temveč le usposobiti stanovanje v hiši za prebivanje. Takšno usposobitev za prebivanje mu je končno dovoljevalo tudi pogodbeno razmerje z delodajalcem. Ko se je izkazalo, da je nepremičnina v resnici last pravne prednice tožnic, tožencu nadaljnji posegi v nepremičnino niso bili dovoljeni. Ugotovljeno je, da je toženec zgradil prizidek k stanovanjski hiši šele po vložitvi tožbe. Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, po kateri "nasilno nadaljevanje gradnje potem, ko je bila že vložena tožba na izročitev nepremičnine, izključuje možnost pridobitve (so)lastninske pravice po določbah 23. do 26. člena ZTLR".

Revizija torej z navajanjem dejanske presoje, ki nasprotuje razlogom, sprejetim v izpodbijani sodbi, v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP napada dejanske ugotovitve. V okvir takega nedovoljenega izpodbijanja spada tudi revizijska trditev o protispisnosti razlogov izpodbijane sodbe in o njihovem domnevnem medsebojnem nasprotju.

Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).