Jedro

Sodišče lahko prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 271.932,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 60.128,00 Sit pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Tožnikove poškodbe so bile udarnine obeh kolen, udarnina in odrgnina levega komolca in udarnine leve strani prsnega koša. Tožnik je trpel bolečine in strah. Tožniku je prisodilo odškodnino za prestane telesne bolečine v znesku 200.000,00 Sit ter za strah 40.000,00 Sit. Priznalo mu je tudi odškodnino za izgubljeni zaslužek v znesku 31.932,00 Sit. Zavrnilo je višji zahtevek za telesne bolečine in za strah, v celoti pa tudi zahtevek za duševne bolečine zaradi začasno zmanjšane telesne aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopnim stališčem, da tožniku ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je šlo za kratkotrajno in delno zmanjšanje aktivnosti, ugotovljene težave pa so bile upoštevane pri odškodnini za telesne bolečine. Potrdilo je odškodnino za telesne bolečine in za strah kot ustrezno in v skladu z načeli iz 200.čl. zakona o obligacijskuh razmerjih ( v nadaljnjem ZOR).

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da je trajalo bolečinsko obdobje 6 tednov in da so bile bolečine sprva neznosne. Tožnika poškodbe še vedno bolijo, saj je pokostnica na kolenih in komolcu postala bolj občutljiva. Opisuje neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Navaja okoliščine v zvezi s prestanim primarnim in sekundarnim strahom. Opozarja na izvedeniško ugotovitev o 10 oziroma 5 odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti in meni, da mu pripada za to odškodnina. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa vidi v tem, da mu pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe o ponovni balkanizaciji odškodninskega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi v zavrnilnem delu tako, da prisodi tožniku še 340.000,00 Sit odškodnine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil pravilno zavrnjen. Te vrste nepremoženjska škoda je praviloma trajna, vendar sodišče lahko prisodi odškodnino tudi, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Tako razlago določbe 200.čl. ZOR je sprejela sodna praksa. V obravnavanem primeru ne gre niti za dolgotrajno, niti za hudo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Po izvedenčevem mnenju gre takratno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pripisati predvsem kolenskim bolečinam (6. stran spodaj izvedeniškega mnenja prim. dr. Heriberta Strokola). Tožeča stranka je to izvedeniško mnenje sprejela kot pravilno (pripravljalni spis z dne 21.1.1994 tč. VI.) in ga uporabila kot podlago za razširitev svojega zahtevka, saj je šele po pregledu izvedeniškega mnenja sploh postavila zahtevek v zvezi duševnimi bolečinami zaradi zumanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na kratkotrajnost in manjšo intenzivnost zmanjšanja življenjske aktivnosti v obravnavanem primeru je pravilno, da sodišči prve in druge stopnje tega nista vzeli kot samostojno podlago, temveč sta jo upoštevali pri določitvi odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, kamor je glede na razlog za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (kolenske bolečine) to postavko tudi sicer pravilno uvrstiti.

Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in za strah je določena v skladu s pravnim standardom pravična denarna odškodnina. Element pravičnosti je izražen s tem, da je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih pozna sodna praksa v podobnih primerih. Pravičnost zahteva enako obravnavanje v enakih primerih in različno v različnih. Ker gre za osebno nepremoženjsko škodo, je potrebna individualizacija, ob tem pa tudi primerjava s prakso v podobnih primerih. Vse to je bilo v obravnavanem primeru opravljeno. Tožnikove bolečine in strah je ocenil izvedenec, prav tako obseg in intenzivnost poškodb. To slednje daje oporo za upoštevanje sodne prakse v primerljivih primerih. Na podlagi tega revizijsko sodišče ugotavlja, da z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje ni bilo kršeno materialno pravo, temveč da je bila določena odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo v skladu z merili iz 200.čl. ZOR.

Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je namreč dolžno odgovoriti na argumentirane navedbe strank, ne pa na pavšalne negativne vrednostne ocene, kamor spadajo očitki o balkanizaciji odškodninskega prava in o vračanju v socialistične čase bivše SFRJ. Tak način izražanja nestrinjanja z odločitvami sodišč ni na ravni strokovnega zastopanja; gre za neargumentirano in žaljivo navajanje vrednostnih sodb o delu sodišča. K temu je treba dodati, da morajo sodišča pri odločanju o odškodnini upoštevati splošno raven blagostanja družbe in da morajo razlikovati med lažjimi, težjimi in najtežjimi primeri. Odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih pozna naša sodna praksa, so primerljive z odškodninami, ki jih pozna sodna praksa razvitih držav s sorodnimi pravnimi sistemi. Zato pritožbeni in revizijski očitki niso samo izraženi na neprimeren način, ampak so tudi vsebinsko neutemeljeni. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).