Jedro

Tožnik je bil izpostavljen ravnanjem s strani E. E. in B. B., ki so ponavljajoča se, sistematična in očitno negativna ter graje vredna, in sicer odvzemu predmeta, neprimerni komunikaciji v zvezi z bolniškim staležem ter širjenju neresničnih informacij, objavam na Facebooku in v časopisu F., izjavi predstojnika na sestanku oddelka, odvzemu predavanj, odločanju o somentorstvu. Toženkina odgovornost za škodo temelji na tem, da tožniku ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bil podvržen trpinčenju, kot odgovornosti za drugega (prvi odstavek 147. člena OZ). Pri tem ni bistveno, ali so bila ravnanja s strani toženke (B. B. in E. E.) storjena z namenom trpinčenja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2021 do plačila in pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil prenos nosilstva predmeta A. eno od ravnanj trpinčenja na delovnem mestu. Dejanski razlog za prenos nosilstva je bila organizacija pedagoškega procesa in s tem dodelitev najustreznejšemu visokošolskemu učitelju, ki je specializiran za to področje. Prenos je bil strokovno utemeljen, saj je o predlogu B. B. odločalo več kolektivnih organov, poleg tega je bila usmeritev strokovnih služb, da se nosilstvo predmeta poenoti. Kljub temu, da tožnik ni soglašal s prenosom nosilstva, to ne pomeni, da je bil neutemeljen. Elektronsko sporočilo z dne 20. 1. 2020 ne vsebuje neprimerne in žaljive komunikacije, saj gre za legitimna vprašanja, zakaj tožnik kljub udeležbi na delovnem sestanku ni mogel posredovati informacij, potrebnih za izvedbo nadomeščanja, kar je bila pri njej običajna praksa. Iz sporočila ne izhaja, da bi B. B. problematiziral bolniški stalež tožnika. Ne drži, da bi B. B. problematiziral tožnikovo neodzivnost. Ker tožnik v času bolniškega staleža ni podal informacij za izvedbo pedagoškega procesa, jih je B. B. moral pridobiti od študentov. Študentje so ga spraševali, zakaj teh informacij ne pridobijo od tožnika. B. B. je povedal le, da nima stika s tožnikom, kar je držalo. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj odločitev B. B. glede izvajanja predmeta C. predstavlja dejanje trpinčenja. B. B. je s prenosom predavanj na druge predavatelje tožnika v skladu z njegovo željo razbremenil. Tožnikovo nestrinjanje z načinom razbremenitve ne pomeni, da ni bila strokovno utemeljena. Razbremenjen je bil tudi vaj. Tožnik ni zatrjeval, kar je sodišče ugotovilo, da razprava na seji in dolgotrajnost seje, na kateri so potrjevali doktorsko dispozicijo D. D., predstavlja dejanje trpinčenja. Razprava na seji je bila strokovna, pri čemer burna razprava ne predstavlja enega izmed ravnanj trpinčenja. Ugotovitev, da so se zaradi razprave nekateri vzdržali glasovanja, je špekulacija. Ker je E. E. objavil prispevke v časopisu F. in na Facebooku izven delovnega časa in izven delovnih prostorov, jih toženka ni mogla preprečiti. E. E. se je v okviru ustavno zagotovljene pravice do svobode govora le kritično izrazil o toženki, ne pa o tožniku. Pri tem ni jasno, katere delovne obveznosti je E. E. s tem kršil in na kakšen način bi morala ukrepati, da bi lahko tovrstne objave preprečila. Iz obrazložitve ne izhajajo razlogi, na podlagi katerih so objave prepoznane kot žaljive. Nobeno izmed očitanih ravnanj ni bilo naklepno. Ravnanja niso niti časovno niti personalno povezana, gre za medsebojno nepovezane dogodke. Sodišče je glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo zgolj povzelo ugotovitve izvedenke, ne da bi se do njih opredelilo. Vzročna zveza ni podana, saj vse tožnikove nevšečnosti izhajajo iz širšega dogajanja v delovnem okolju. Ne iz izvedenskega mnenja, ne iz izpovedi izvedenke ne izhaja, da pri tožniku še vedno traja vzdrževalno zdravljenje pri psihiatru. Sodišče škodnih posledic ni vrednotilo v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih. Poleg tega je spregledalo, da je tudi tožnik sam prispeval k nastanku škode. Prisojena odškodnina je previsoka. Pritožbenemu sodišču toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki jo z očitkom o pomanjkljivi obrazložitvi na več mestih uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh bistvenih dejstvih, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Sprejeto odločitev je vsekakor lahko preizkusilo, pri čemer je sodišče prve stopnje razlogovalo tudi o tem, zakaj je odločitev predstojnika glede izvajanja predmeta C. predstavljala eno od ravnanj trpinčenja, enako velja za objave na Facebooku in v časopisu F., ter na podlagi česa je določilo višino odškodnine.

6.V zvezi s potrjevanjem somentorstva doktorski kandidatki D. D. sodišče prve stopnje dejstev ni ugotavljalo izven trditvene podlage, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi (da bi bila podana kršitev 7. in 212. člena ZPP oziroma iz prvega odstavka 339. člena ZPP); navedbe, da je bila razprava na seji oddelka dolga (dvourna), je podala sama toženka. V pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2022 je podala tudi navedbe, da je E. E. nasprotoval somentorstvu tožnika iz strokovnih razlogov, kar je ostalo dokazno nepodprto. Oziroma še več, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo drugače, da je šlo na seji pri izmenjavi mnenj med tožnikom in E. E. za osebno obračunavanje in nagajanje.

7.Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnik po tem, ko je toženka sama 2019 ugotovila trpinčenje s strani G. G. (navedeno ni bilo sporno), zlasti izpostavljen ravnanjem s strani E. E. in B. B., ki so ponavljajoča se, sistematična in očitno negativna ter graje vredna, in sicer odvzemu predmeta, neprimerni komunikaciji v zvezi z bolniškim staležem ter širjenju neresničnih informacij, objavam na Facebooku in v časopisu F., izjavi predstojnika na sestanku oddelka, odvzemu predavanj, odločanju o somentorstvu. Toženkina odgovornost za škodo temelji tako na tem, da tožniku ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bil podvržen trpinčenju, kot odgovornosti za drugega (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

8.V skladu s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) trpinčenje predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Lahko je sestavljeno iz več, tudi drobnih in samih zase zakonitih ravnanj, ki so lahko istovrstna ali različna, v katerih, če jih presojamo kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanj, ki so, kot izhaja iz zakonske definicije, ponavljajoča se in sistematična, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. V izpodbijani sodbi je opravilo celovito presojo ravnanj, ki jih je bil deležen tožnik v spornem obdobju s strani B. B. in E. E., čemur toženka v pritožbi neutemeljeno oporoka in neresnično prikazuje, da je šlo za osamljene dogodke.

9.V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Pri tem ni bistveno, ali so bila ravnanja s strani toženke (B. B. in E. E.) storjena z namenom trpinčenja. Že iz same ugotovitve, da je šlo za ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ravnanja, usmerjena proti tožniku na delovnem mestu in v zvezi z njegovim delom, izhaja, da B. B. in E. E. nista ravnala, tako kot je treba, pri čemer nobenega od ugotovljenih ravnanj po naravi stvari ni bilo mogoče storiti drugače kot naklepno. Ugotovljena ravnanja kot celota so protipravna in jih je mogoče kot celoto subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu, kot ga določa 7. člen ZDR-1.

10.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo razlog za prenos nosilstva predmeta A., ki naj bi bil strokovno utemeljen. Oddelek H. toženke je na seji dne 2. 9. 2020 sprejel sklep, s katerim je tožniku odvzel nosilstvo tega predmeta na dvopredmetnem študijskem programu I. in ga prenesel na J. J. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino elektronskega sporočila z dne 31. 8. 2020, ki ga je poslal B. B. dekanu K. K., v katerem je kot razloge opredelil: nelegitimen prenos nosilstva, stališča L. L., število nosilcev predmetov in skupne pedagoške obveze tožnika ter J. J. Pravilno je upoštevalo, da je toženka že v odločitvi z dne 15. 7. 2019 problematiziranje prenosa nosilstva na tožnika navedla kot osrednjo točko poskusa izločitve tožnika iz delovnega okolja. Z vidika presoje ravnanja trpinčenja ni bistveno, kako je bil izveden prenos nosilstva s L. L. na tožnika, niti, kar ponavlja toženka v pritožbi, ali je bil s tožnika na J. J. izveden formalno pravilno (in da so odločitev potrdili drugi organi fakultete ter da je bila usmeritev strokovnih služb, da se nosilstvo poenoti), ampak je bistveno, kot je poudarilo sodišče prve stopnje, da je bil pravi razlog za takšno ravnanje, da se nosilstvo odvzame tožniku in tudi da ni bil izveden v skladu z običajno prakso toženke, saj je bilo podano nasprotovanje nosilca (tožnika), kar se pri toženki še ni zgodilo. Prenos nosilstva je bil izveden iz izključnega razloga, da se ga odvzame tožniku, da se doseže, kar je bilo poskušano že v letu 2019, takšen prenos pa ni temeljil, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, na strokovnih razlogih. Glede na navedeno je nebistveno, če bi držale toženkine pritožbene navedbe, da je tožnik postal nosilec treh novih predmetov.

11.Toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo slediti tožniku, da je šlo za neobičajno ravnanje, oziroma da ne bi smelo upoštevati, da ne tožnik ne priče niso vedeli izpovedati o primeru, ko bi se nosilstvo premeta odvzelo navkljub naspotovanju nosilca. Še sama toženka v pritožbi ne ponudi nobenega primera, ko bi se nosilstvo predmeta odvzelo, če bi nosilec temu nasprotoval (v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2022 je v zvezi s tem ponovno problematizirala prenos nosilstva s L. L. na tožnika). V pritožbi izpostavlja določene dele izpovedi tožnika (da se B. B. nobeden ne boji, da se B. B. še miška ne bi bala, ker je dobronamerna oseba; dobesedno: "Prof. B. B. se miška ne bi bala, zato ker je dobronamerna oseba, dokler nisi, dokler nisi na nasprotni strani interesov njegovega prijatelja."), ki so, kot je razvidno iz povzetka, vzete iz konteksta. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 4. 1. 2023, na katerem je bil tožnik zaslišan, je razvidno, da je tožnik hkrati izpovedal o tem, da je bil prav E. E. tisti, ki je argumentiral "zadeve" v zvezi z nosilstvom.

12.V zvezi z odzivnostjo v času bolniškega staleža toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da je šlo za eno elektronsko sporočilo, da je bil tožnik neodziven in da je šlo le za organiziranje delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je v zvezi s korespondenco po elektronski pošti med tožnikom in B. B. od 17. 1. 2020 do 20. 1. 2020 pravilno ugotovilo, da je B. B. kot predstojnik oddelka tožniku poslal elektronska sporočila z namenom, da bi se lažje izvedel delovni proces, saj je bil tožnik na bolniškem staležu. Kljub temu da službene pošte v tem času tožnik ni bil dolžan pregledovati, je bil odziven in je nanjo odgovoril. Pritožbeno sodišče se strinja z nadaljnjo ugotovitvijo, da iz elektronske korespondence ne izhaja le namen organizacije delovnega procesa (pri čemer je tožnik v času bolniškega staleža B. B. prepustil izvedbo nadomeščanj), ampak ta vsebuje neprimerno komunikacijo najmanj v delu, v katerem je B. B. zapisal, da bi tožnik odgovore glede izpitne snovi sporočil z ''resnično minimalnim naporom '' (podčrtano v elektronskem sporočilu), da ga zanima, kako je bilo to zanj ''prenaporno'', da ni bilo pričakovati, da se bo ''nenadoma začel odzivati''. Hkrati je navedel, da je bil tožnik v času bolniškega staleža raziskovalno aktiven in se je udeležil delovnega sestanka ter kosila, kar se razume kot očitek. Ne le, da navedeno ni primerno (samo po sebi), z upoštevanjem dejstva, da tožnik ni bil neaktiven (v času bolniškega staleža), pomeni, da je B. B. tako dekanu kot študentom neutemeljeno govoril o neaktivnosti tožnika, kar je vplivalo na njegovo oceno delovne uspešnosti.

13.Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v povsem neprimerljivih zadevah. S sodbo Pdp 853/2012 z dne 10. 1. 2013 je pritožbeno sodišče odločilo v zadevi, v kateri se je presojala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neobveščanja o odsotnosti z dela. Tožniku se ne očita, da toženke ne bi obvestil o bolniškem staležu. 36. člen ZDR-1 določa dolžnost delavca, da delodajalca obvešča o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, ne pomeni pa, da je dolžan v primeru opravičenih izostankov z dela biti odziven oziroma skrbeti za potek delovnega procesa.

14.V zadevi, v kateri je sodišče odločilo s sodbo Pdp 668/2022 z dne 22. 8. 2023, je bilo zavzeto stališče, ki ga poudarja toženka, sicer sprejeto v sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019 z dne 12. 5. 2020, da je kritiziranje lahko ostro, da so dovoljene izjave v sarkastičnem tonu, vendar se je to nanašalo na kritiziranje dela in izjave, povezane s tem, pri tožniku pa je toženka problematizirala njegov bolniški stalež in odzivnost v času, ko je bil z dela opravičeno odsoten.

15.V zvezi z nadaljnjim očitkom odvzemanja dela (predavanj pri predmetu C.) je toženka sama že v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo vodstvo s preobremenjenostjo tožnika podrobno seznanjeno in da je moral predstojnik zmanjšati pedagoško obveznost tožnika, saj bi bila sicer ogrožena izvedba pedagoškega procesa. Tako se kot neutemeljene izkažejo njene pritožbene navedbe (ki niti niso bistvene), da jih je tožnik presenetil s sporočilom, s katerim je zasledoval razbremenitev z odvzemom vaj. Nesporno je bil tožnik preveč obremenjen, pri čemer mu toženka ni odvzela vaj (ki bi jih izvajali asistenti), ampak nosilstvo predmeta C. (predavanja). Do letnega semestra 2020/2021 je predavanja pri tem predmetu izvajal le tožnik, ko mu jih je predstojnik odvzel in kot predavatelje (nosilce) določil vse druge visokošolske učitelje na oddelku, razen tožnika. Ali ga je s tem delno razbremenil tudi vaj, kar poudarja toženka v pritožbi (v dosedanjem postopku navedbe o 20 urah vaj, v pritožbi 30 ur), je za odločitev nebistveno. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je B. B. izpovedal, da tožnik ni obdržal predavanj, ker ni bil kooperativen. V ravnanju toženke, ki ni poskrbela za ustrezno organizacijo dela oziroma je tožniku, namesto da bi ga razbremenila vaj, ki bi jih izvajali asistenti, odvzela predavanja, je tako pravilno prepoznalo ravnanje trpinčenja, pri čemer pritožbeno sodišče glede na navedbe toženke dodaja, da ni bilo v pristojnosti tožnika, da se dogovarja z asistenti, kateri od njih bi bil pripravljen prevzeti vaje (za organizacijo dela je odgovoren delodajalec).

16.Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dogajanje na seji oddelka 12. 1. 2021, na kateri so odločali o dispoziciji doktorske disertacije in s tem somentorstvu tožnika D. D., privedlo do tega, da somentorstva ni bilo potrjeno, kar se je zgodilo prvič. Na seji je pred glasovanjem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, potekala dolga seja, kar ni običajno. V zvezi s potekom seje toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpoved priče M. M. oziroma njeno oceno, da ni šlo za osebno diskreditacijo tožnika, spregleda pa izpoved te iste priče, kot jo je povzelo sodišče prve stopnje, o dolgi obravnavi dispozicije, pa tudi na primer prič N. N., da je bila "zadeva" na seji kaotična in razgreta, da so bili udeleženi čustveno vpleteni, ki jo je pri odločitvi pravilno upoštevalo, ali O. O., da so konfliktna razmerja takrat že eskalirala, oziroma celo P. P., da se je na ta način tožnika poskušalo onemogočiti, da bi postal redni profesor (vse povzete v izpodbijani sodbi), predvsem pa bistveno, da ni bilo nobenega primera, da bi oddelek somentorstvo zavrnil, pri tožniku pa je do tega prišlo, ne zaradi izraženih strokovnih pomislekov, ampak zaradi medsebojnega nagajanja in obračunavanja.

17.V zvezi s tem je sicer pravilna pritožbena navedba, da samo glasovanje na seji ni bistveno (kot tudi ne, da ni nič narobe, če se o dispoziciji glasuje na oddelku), vendar kljub temu ne drži, da je razlog za vzdržane glasove na seji sodišče prve stopnje ugotovilo brez dokazne podlage. Povsem življenjsko logično je, da predhodna razprava vpliva na glasovanje, navsezadnje je temu razprava namenjena. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev oprlo na izpoved B. B., ki je dejal, da je običajno, da do vzdržanih glasov na seji pride iz razloga, da se člani ne bi komu zamerili.

18.Da je tožniku E. E. rekel: "Kdor je vsekan, je vsekan", s strani toženke ni bilo sporno, pri čemer ne gre le za enkratno ravnanje. Izjava je žaljiva. Sodišče prve stopnje je tudi za njegove objave na Facebooku in v časopisu F. pravilno štelo, da so takšne. E. E. je uporabil izraze, kot so ''mladi kolega'', ''žrtev'', tožniku je očital, da je postal nosilec predmeta A. na netransparenten način, da si je prisvojil nosilstvo predmeta, da je bil oddelek izigran, da je kot krivec za nastalo situacijo igral žrtev ("Neupravičeno se jemlje predmete, nosilstva, grabi pedagoške ure, rine v programske skupine, vihti na pozicije, kjer ti, ki se rinejo, nimajo kaj iskati. Da ne omenim, koliko ur se porabi za ukvarjanje s temi anomalijami. Krade se torej tudi čas. Problematiziranje tega je mobing."). Takšne objave (izjave) so bile usmerjene zoper tožnika (ad personam), z njimi je posegel v osebni in poklicni ugled tožnika. So najmanj neprimerne (kar sta v svoji izpovedi potrdila tako dekan K. K. kot rektor R. R.), sploh v povezavi z ostalim dogajanjem (izločanje iz delovnega okolja z odvzemom predmeta, medsebojno nagajanje in obračunavanje). Pri objavah na Facebooku in v časopisu F. ni šlo za kritiko delovnega okolja v okviru svobode govora, kot neresnično prikazuje toženka v pritožbi. Da se te izjave nanašajo na tožnika, je, ko je bil zaslišan kot priča, izrecno potrdil E. E., kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Na podlagi pravilne ocene izpovedi tožnika, potrjene z izpovedjo priče O. O., je ugotovilo, da je bil povod za ravnanje E. E., da ga je motilo, da je tožnik pred njim podal vlogo za izrednega profesorja.

19.Čeprav je varstvo svobode izražanja zagotovljeno tudi na delovnem mestu, napad na ugled posameznika z uporabo žaljivih izrazov ni ne ustavno ne konvencijsko varovan. Pri tem se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Handyside proti Združenemu Kraljestvu, ki je v skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj svoboda izražanja ščiti tudi kontroverzne in žaljive izjave, razen če gre za izjave, ki presežejo mejo dopustnosti, kot je bilo v obravnavanem primeru. Sodba v zadevi Lingens proti Avstriji, ki dopolnjuje prej navedeno odločitev, ni relevantna za obravnavano zadevo, saj se nanaša na izjave, podane v kontekstu politične razprave, ki se presojajo pod strožjimi kriteriji.

20.V zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 109/2015 z dne 8. 12. 2015, je šlo za bistveno drugačno dejansko podlago odločitve, kot je v tem sporu; delavka je kot javna uslužbenka s pisanjem, ki se je nanašalo na ravnanja in poslovne odločitve direktorja javne agencije v zvezi s porabo proračunskih sredstev in problemom transparentnosti delovanja, zasledovala javni interes.

21.Tudi če bi prišlo do povzetih objav na Facebooku in v časopisu F. izven delovnega časa in izven prostorov toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so ravnanja storjena v zvezi z delom, saj se vsebina objav nanaša na delovno okolje in na tožnika kot sodelavca E. E. Toženka za ravnanja (delavca) E. E., kot že navedeno, odgovarja na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ, kar pomeni, da so njene pritožbene navedbe, češ da ravnanj ni mogla preprečiti, za odločitev nebistvene.

22.V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik ravnal v nasprotju s pravili, kot neresnično prikazuje toženka v pritožbi, pa tudi sicer iz ničesar ne izhaja, da bi k nastanku škode kakorkoli prispeval (171. člen OZ; soprispevka toženka v dosedanjem postopku niti ni konkretizirano uveljavljala).

23.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je med trpinčenjem in zdravstvenimi težavami tožnika (škoda) podana vzročna zveza. Navedeno je skladno z izvedeniškim mnenjem, izpovedjo izvedenke in tožnika, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, pri čemer je izvedensko mnenje pravilno povzelo in se do njega ustrezno opredelilo. Pravilno je upoštevalo doktrino jajčne lupine ter dejstvo, da so stresni dogodki povezani z delom izključno vplivali na nastanek zdravstvenih težav. Ne drži pritožbena navedba, da so zdravstvene težave posledica širšega dogajanja v delovnem okolju. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno sledilo izpovedi izvedenke, ki je pojasnila, da tožnik ni občutil kot stres običajnih obveznosti, povezanih z delom, temveč so za njega bili stresni dogodki v zvezi s sodelavci, za katere trdi, da ga trpinčijo. Ob ustnem podajanju mnenja na naroku za glavno obravnavo dne 25. 9. 2024 je izvedenka res izpovedala, kot poudarja toženka v pritožbi, da ni mogoče s stoodstotno gotovostjo ugotoviti, da so ravnanja trpinčenja povzročila škodo, vendar je hkrati izpovedala, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka, da drugih stresnih dogodkov pri tožniku ni bilo ("ni zapisov"). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo obstoj vzročne zveze za dokazan.

24.Pri tožniku so se zdravstvene težave pojavile v letu 2021. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je akutno zdravljenje trajalo dva meseca, trajnih posledic ni, vzdrževalno zdravljenje pri psihiatru še vedno traja. Tako je izrecno navedla izvedenka v pisnem izvedenskem mnenju z dne 14. 3. 2024, čemur toženka v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2024, s katero je podala pripombe na izvedensko mnenje, ni konkretizirano ugovarjala.

25.Upoštevaje pravilno ugotovljena ravnanja trpinčenja, intenziteto in trajanje zdravstvenih težav tožnika ter njegovih duševnih bolečin pritožbeno sodišče pritrjuje prisojeni (enotni) odškodnini za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR. Prisojeni znesek je primerljiv z zneski v podobnih primerih, kot izhaja iz sodne prakse (sodba Pdp 320/2016 z dne 17. 11. 2016, sodba in sklep Pdp 954/2018 z dne 16. 5. 2019). Pritožbeno zavzemanje toženke za nižji znesek je neutemeljeno.

26.V pritožbi se toženka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 14/2021 z dne 6. 7. 2021, v kateri je revizijsko sodišče odgovarjalo na vprašanji, ali se odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije in trpinčenja odmeri drugače zaradi odvračalnega namena in ali je pri tem pravilno upoštevati premoženjsko stanje kršitelja. Sodišče prve stopnje tožniku odškodnine ni prisodilo v višjem znesku zaradi odvračalnega namena niti pri odločanju ni upoštevalo premoženjskega stanja toženke.

27.Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1072/2008 z dne 8. 1. 2009, II Ips 244/2011 z dne 28. 8. 2014, II Ips 131/2013 z dne 22. 1. 2015 in II Ips 356/2017 z dne 18. 4. 2019 se nanašajo na bistveno drugačne škode oziroma odškodnine za druge vrste nepremoženjske škode (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, strah).

28.Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato z njo nastale stroške krije sama, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člen ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife mu za sestavo odgovora na pritožbo pripada priglašenih 375 točk in 7,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke in skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zveza: