Jedro

Določba 5.5 pogodbe pomeni avtonomno materialno pravo glede vprašanja zapadlosti vtoževane terjatve. V skladu s to materialnopravno podlago bi morala torej tožeča stranka, da bi utemeljila obrestni del svojega tožbenega zahtevka, navesti, kdaj je toženi stranki izročila bančno garancijo poslovne banke za odpravo napak v garancijski dobi. Ker tega ni storila, torej ni podala relevantnih trditev o zapadlosti svoje terjatve, je njen tožbeni zahtevek v obrestnem delu nesklepčen. Vendar pa je tožeča stranka le upravičena do dela zakonskih zamudnih obresti kot posledici zamude s plačilom.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 428/2003, z dne 12. 01. 2004 v 1. točki izreka razveljavi tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 36.413,37 EUR od 09. 11. 2003 do 03. 02. 2010, in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini

1.290,09

EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 428/2003, z dne 12. 01. 2004, in sicer v 1. točki izreka za znesek 36.413,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 11. 2003 dalje do plačila in v 3. točki izreka za znesek 262,23 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 428/2003, z dne 12. 01. 2004 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki 6.475,82 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je v delu, ki se nanaša na obrestni del tožbenega zahtevka, pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo v obrestnem delu spremeni, podrejeno temu pa, da sodbo v obrestnem delu razveljavi in jo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke je bila 05. 03. 2010 vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe v obrestnem delu, s katerim ji je sodišče naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 36.413,37 EUR od 09. 11. 2003 do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo določila 5. točke 5. člena pogodbe, po kateri se valuta vseh plačil podaljša do dneva izročitve garancij po tej pogodbi, če le-te niso izročene v pogodbenem roku, pri tem pa tudi spregledalo, da tožeča stranka ni predložila bančne garancije poslovne banke za odpravo napak v garancijski dobi. Ker je temu tako, terjatev tožeče stranke ni zapadla.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo njene trditve v zvezi z določbo 5.5 člena pogodbe. Tožena stranka je obrestnemu delu tožbenega zahtevka ugovarjala že v pripravljalni vlogi z dne 19. 05. 2008 (2. odstavek 9. točke), kjer je opozorila, da je za zapadlost vtoževane terjatve in s tem začetek teka zakonskih zamudnih obresti relevantna določba 5.5 pogodbe, ki zapadlost vseh plačil po pogodbi veže na predložitev garancij. Med te garancije sodi tudi bančna garancija poslovne banke za odpravo napak v garancijski dobi, ki je tožeča stranka potrditvah tožene stranke nikoli ni predložila. Teh trditev tožeča stranka konkretizirano ni prerekala. Po presoji pritožbenega sodišča pomeni določba 5.5 pogodbe avtonomno materialno pravo glede vprašanja zapadlosti vtoževane terjatve. V skladu s to materialnopravno podlago bi morala torej tožeča stranka, da bi utemeljila obrestni del svojega tožbenega zahtevka, navesti, kdaj je toženi stranki izročila bančno garancijo poslovne banke za odpravo napak v garancijski dobi. Ker tega ni storila, torej ni podala relevantnih trditev o zapadlosti svoje terjatve, zato je njen tožbeni zahtevek v obrestnem delu nesklepčen.

Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka le upravičena do dela zakonskih zamudnih obresti kot posledici zamude s plačilom. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo glavnico v višini 36.413,37 EUR in tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje v tem delu s pritožbo ni izpodbijala, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede glavnice že postala pravnomočna, to pomeni, da je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo najkasneje 8 dni (kolikor je rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz sodbe) po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje (sodba sodišča prve stopnje je bila toženi stranki vročena 26. januarja 2010), to je 3. februarja 2010. Od 09. 11. 2003 do 03. 2. 2010 torej tožeči stranki ne gredo zakonske zamudne obresti, saj do 03. 02. 2010 tožena stranka še ni bila v zamudi s plačilom glavnice. Gredo pa ji zakonske zamudne obresti od 04. 02. 2010 do plačila.

Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 428/2003, z dne 12. 01. 2004 v 1. točki izreka razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 36.413,37 EUR od 09. 11. 2003 do 03. 02. 2010, in tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče opozarja, da je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 3. odstavka 154. člena v zvezi 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke, Odvetniške tarife, Zakona o davku na dodano vrednost in Zakona o sodnih taksah. Toženi stranki je tako priznalo nagrado v višini 1.000 odvetniških točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z 20 % DDV pomeni 550,80 EUR, 2 % materialne stroške, kar pomeni 11,02 EUR, in stroške sodne takse za pritožbo v višini 728,27 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki v 15-ih dneh od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 1.290,09 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.