Jedro

Izdelava pisnega mnenja, njegove dopolnitve zaradi pripomb strank, kot tudi zaslišanje izvedenca je enoten dokaz, zato mora plačilo dopolnitve izvedenskega mnenja bremeniti tisto stranko, ki je predlagala dokazovanje z izvedencem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki III. izreka spremeni tako, da se beseda “toženi” nadomesti z besedo “tožeči”.

Sicer se pritožba v preostalih delih zavrne in v pritožbeno izpodbijanih delih, ki s tem sklepom niso bili spremenjeni, izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se izvedencu D. R. za dopolnitev izvedenskega mnenja odmeri nagrada v znesku 138,00 EUR, pri čemer skupni znesek za plačilo (vključno z 8,85 % prispevkom pokojninskega in invalidskega zavarovanja) znaša 150,21 EUR (I. točka izreka), da izvedenec ni zavezanec za DDV (II. točka izreka), da se toženi stranki nalaga, da v roku 8 dni od vročitve tega sklepa plača 150,21 EUR za stroške in nagrado sodnega izvedenca na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju in v istem roku sodišču predloži dokazilo o plačilu (III. točka izreka), da plačilo celotnega zneska izvrši finančno računovodska služba iz sredstev predujma, ki ga bo založila tožeča stranka, na osebni račun izvedenca (IV. točka izreka) in da se plačilo izvede v 45-dneh od izdaje tega sklepa (V. točka izreka).

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da zoper samo odmero stroškov v višini 150,21 EUR nima bistvenih pomislekov, zoper I. in II. točko izreka ne pritožuje, še vedno pa je za toženo stranko sporen sklep sodišča v preostalem delu, to je III., IV. in V. točki izreka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da mora odmerjene stroške dopolnitve izvedenskega mnenja plačati tožena stranka obrazložilo s tem, da je tožena stranka zahtevala dopolnitev mnenja, čemur je sodišče ugodilo. Tožeči stranki, ki je izvedenca predlagala in založila predujem, iz katerega je bila odmerjena nagrada in stroški za njegovo mnenje in tudi plačana, pa je bila razlika predujma vrnjena 5. 4. 2013. Takšen sklep sodišča ni pravilen, predujem pa je bil tožeči stranki vrnjen preuranjeno. Sodišče bi moralo nagrado in stroške izvedenca za dopolnitev izvedenskega mnenja naložiti v plačilo tožeči stranki oziroma odmerjeni znesek plačati iz že založenega predujma s strani tožeče stranke, ki ga tožeči stranki še ne bi smelo vrniti. Tožeča stranka je bila pozvana k plačilu predujma za izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu, kar pomeni, da mora predujem za takšen dokaz kriti celoten postopek izvedbe takšnega dokaza, ki pa dosedaj v bistvu sploh še ni bil izveden, ne pa morebiti zgolj posameznih faz postopka izvajanja takšnega dokaza. Dokaz z izvedencem je glede na določbo 253. člena ZPP potrebno obligatorno izvesti ustno na obravnavi in ker izvedenec v predmetni zadevi še ni bil zaslišan, dokaz z izvedencem s podajo pisnega mnenja pa še ni izveden. Zato sodišče še ne bi smelo vrniti predujma tožeči stranki, temveč bi moralo šele po izvedbi dokaza na glavni obravnavi, ki ga je potrebno izvesti brez kakršnegakoli predloga strank, iz založenega predujma tožeči stranki pokriti tudi stroške ustnega zaslišanja izvedenca. Tožeča stranka je kot predlagatelj dokaza dolžna trpeti vse stroške v zvezi s tem, tudi v zvezi s morebitnimi pisnimi in ustnimi dopolnitvami in odpravljanjem pomanjkljivosti pisnega izvedenskega mnenja po predlogu strank, kar je odraz njune pravice do izjave o dokazu. Nadalje navaja, da je IV. točka izreka sklepa, s katero je sodišče sklenilo, da se plačilo izvedencu izvrši iz sredstev predujma, ki ga bo založila tožeča stranka, v nasprotju z izrekom sklepa pod točko III. izreka, s katerim je sodišče plačilo naložilo toženi stranki in ne tožeči stranki. Medsebojno nasprotje v izreku sklepa pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako IV. in V. točka izreka sklepa nimata nobene obrazložitve, zaradi česar sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvi odstavek 153. člena ZPP določa, da mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo tega dokaza. Po tem pravilu torej stroški za izvedbo dokaza predhodno trpi tista stranka, ki ga je predlagala. Dejstvo, da je imela pripombe na izvedeniško mnenje tožena stranka, zaradi česar je izvedenec po nalogu sodišča izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, ne more spremeniti citiranega stroškovnega pravila. Zgolj izpodbijanje dokaza ene stranke namreč ne pomeni prevalitve dokaznega bremena in njegovih posledic na nasprotno stranko (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2060/1999 z dne 1. 12. 1999). Strankine pripombe in ugovori zoper mnenje, zahteve naj da izvedenec dodatna pojasnila ter naj ga sodišče zasliši, namreč ne pomenijo dokazne pobude (tako tudi Jan Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, stran 498).

Iz 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, (-) da je izvedenca iz varstva pri delu predlagala tožeča stranka, (-) da je tožeča stranka za izvedbo tega dokaza založila predujem v višini 800,00 EUR, (-) da je izvedencu bila s sklepom z dne 21. 2. 2013 priznana nagrada in povračilo stroškov v višini 472,41 EUR, ki so bili izplačani iz založenega predujma tožeče stranke, (-) da je preostanek predujma bil tožeči stranki vrnjen in (-) da je tožena stranka v vlogah z dne 13. 3. 2013 in 22. 5. 2013 predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedencu postavila dodatna vprašanja za razjasnitev izvedenčevih ugotovitev in zaključkov. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzelo stališče, da mora stroške dopolnitve izvedenskega mnenja plačati tožena stranka, ker je tožena stranka predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja.

Tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je s takšno odločitvijo zmotno uporabilo prvi odstavek 153. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker je v konkretnem primeru dokaz z izvedencem iz varstva pri delu predlagala tožeča stranka in ker mora stranka, ki predlaga izvedbo določenega dokaza, v skladu z določbo prvega odstavka 153. člena ZPP založiti znesek, potreben za stroške izvedbe takšnega dokaza, mora ta stranka založiti celoten znesek, potreben za vse stroške, ki bodo na kakršenkoli način nastali z izvedbo predlaganega dokaza (primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2416/2010 z dne 23. 8. 2010). Izdelava pisnega mnenja, njegove dopolnitve zaradi pripomb strank, kot tudi zaslišanje izvedenca je enoten dokaz, kot utemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, zato je potrebno iz založenega predujma za izvedbo tega dokaza pokriti tudi stroške dopolnitve izvedenskega mnenja, kar pomeni, da tudi strošek dopolnitve izvedenskega mnenja bremeni tisto stranko, ki je predlagala dokazovanje z izvedencem. Tožena stranka tako utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločitev pod III. točko izreka izpodbijanega sklepa v nasprotju s prvim odstavkom 253. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči, ali naj da izvedenec svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali naj jo da tudi pisno. Iz določbe prvega odstavka 253. člena ZPP namreč izhaja povezanost ustnega in pisnega mnenja izvedenca kot enotnega dokaza, kot tudi pooblastilo sodišču, da samo presodi, v kakšni obliki bo izvedlo dokaz z izvedencem (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2288/2011 z dne 16. 12. 2011 in I Cp 1228/2010 z dne 31. 5. 2010). Ker mora glede na pojasnjeno sodišče z zneskom, ki ga pred izvedbo dokaza zahteva od stranke kot predujem za izvedbo dokazov, pokriti tako strošek izdelave izvedenskega mnenja, kot tudi morebitnih dopolnitev izvedenskega mnenja (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1453/2009 z dne 13. 5. 2009), so utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje preuranjeno vrnilo založeni predujem tožeči stranki in da bi moralo iz predujma, ki ga je že založila tožeča stranka pokriti tudi stroške dopolnitve izvedenskega mnenja.

Ker bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi prvega odstavka 153. člena in 253. člena ZPP moralo strošek dopolnitve izvedenskega mnenja naložiti v plačilo tožeči in ne toženi stranki, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, da je besedo “toženi” nadomestilo z besedo “tožeči”, tako da se sedaj s III. točko izreka izpodbijanega sklepa tožeči stranki nalaga, da v roku 8 dni od vročitve tega sklepa plača 150,21 EUR za stroške in nagrado sodnega izvedenca na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju.

V preostalem delu pa je pritožba, v kolikor izpodbija IV. in V. točko izreka, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je v zvezi s pritožbenimi navedbami oziroma očitki o absolutno bistvenih kršitvah postopka zaradi nasprotja med III. in IV. točko izreka ter zaradi odsotnosti obrazložitve odločitev pod IV. in V. točko izreka ugotovilo, da so takšni pritožbeni očitki neutemeljeni. IV. in V. točka izreka izpodbijanega sklepa so zgolj izvedbene narave in na položaj pravdnih strank v ničemer ne vplivajo, zato tudi posebne obrazložitve v zvezi s tem sodišče ni dolžno podati. Nasprotje med III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pa glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča o spremembi III. točke izreka ni več podano, pa tudi sicer je pri tem šlo le za očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje, kar je mogoče razbrati ob upoštevanju celotnega izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa.