Jedro

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru.

Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Izrek

I. Pritožba stečajne upraviteljice se zavrne glede zavrnitve predloga, naj Republika Slovenija na upraviteljičin fiduciarni račun plača 7.980,72 EUR, in se sklep sodiš­ča prve stopnje v II. točki izreka v tem delu potrdi; v ostalem delu pa se upraviteljičina pritožba zavrže. II. Pritožbi Republike Slovenije se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v tudi v tem delu zavrne upraviteljičin predlog, da se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov stečajnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o upraviteljičinem predlogu, naj se Republiki Sloveniji (RS) naloži plačilo stroškov stečajnega postopka 29.487,74 EUR, odločilo tako, da je RS naložilo na upraviteljičin fiduciarni račun v 15 dneh plačati 11.847,84 EUR (I. točka izreka), višji predlog pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Pritožujeta se RS in upraviteljica, prva utemeljeno, druga pa delno nedovoljeno, v dovoljenem delu pa neutemeljeno.

3. Glavnina dejanskega stanja, na ozadju katerega je bil izdan izpodbijani sklep, je bila podrobno prikazana že v sklepu Cst 51/2023 z dne 22. 2. 2023, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani prej izdalo v tem sekundarnem stečajnem postopku (gl. 1. ter 5.–19. točko njegove obrazložitve).

Nedolgo po začetku tega postopka 5. 4. 2019 je bil 23. 7. 2019 izdan sklep preis­kovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru o začasni odredbi, da se dolžnici prepove odtujiti in obremeniti dve nepremičnini, poslovni prostor v A. in stanovanje na B., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi in veljavnostjo do preklica. Na podlagi zakonodaje o sodelovanju v kazenskih zadevah v Evropski uniji je bilo s tem izvršeno zaprosilo italijanskega preiskovalnega sodnika zaradi mož­nosti poznejšega odvzema premoženjske koristi v finančni prevari enormnih razsežnosti, ki je segla tudi na slovensko in hrvaško ozemlje. Dolžnica je s prigoljufanim denarjem med drugim kupila tudi navedeni nepremičnini. Sodišče v Pordenoneju je (že) 9. 3. 2019 odločilo, da se tudi ti nepremičnini odvzameta. Sodba je postala pravnomočna 18. 4. 2019, na podlagi že omenjene zakonodaje pa priznana (šele) s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru z dne 30. 11. 2022. Ta je postal pravnomočen 21. 2. 2023. Vzporedno je v tem stečajnem postopku potekala prodaja taistih nepremičnin, edinega premoženja, zaradi katerega je bil ta postopek v Sloveniji odprt, in šla skozi vse faze, dokler nazadnje upraviteljica z njunima kupcema ni dosegla sporazuma o razvezi kupoprodajnih pogodb.

V vsakem primeru se je RS na podlagi navedenega priznanja kazenske odločbe italijanskega sodišča vknjižila kot lastnica navedenih nepremičnin.

4. Zavrnilni del izpodbijanega sklepa zajema med drugim tudi upraviteljičine stroš­ke. Upravitelj ima pravico do povrnitve svojih stroškov (prvi odstavek 105. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP) in je v tem smislu sam upnik stečajnega dolžnika (kot pri nagradi, do katere je tudi upravičen, na katero pa se izpodbijani sklep ne nana­ša), medtem ko se pri drugih stroških stečajnega postopka kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika zaveže nasproti tretjim osebam (na primer izvajalcu računovodskih storitev za stečajnega dolžnika, dobaviteljem komunalnih storitev za poslovne prostore, ki se uporabljajo za potrebe stečajnega postopka, odvetnikom, ki dolžnika zastopajo v pravdah). Zato se upravitelj, ki na splošno te pravice nima, izjemoma sme pritožiti le zoper sklep o povrnitvi njegovih stroškov (tretji odstavek 105. v zvezi z devetim odstavkom 104. člena in 126. člen ZFPPIPP).

Upraviteljica ima tako pravico do pritožbe zoper zavrnilni del, samo kolikor se ta nanaša na njene stroške. V ta okvir spadajo 5.124,00 EUR administrativnih stroškov (kolikor je te storitve upraviteljica samostojno opravila – v tem primeru iz izpodbijanega sklepa razmejitev med njenimi in ostalimi stroški stečajnega postopka ni povsem jasna) ter stroški pisarniškega poslovanja in potni stroški 2.856,72 EUR (gl. 27. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

V tem obsegu je njena pritožba dovoljena, sicer pa ne in jo je bilo treba v nedovoljenem delu zavreči (na podlagi v maloprej navedenih določb ZFPPIPP v zvezi s 352. členom in četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se smiselno uporabita na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), kot izhaja iz drugega dela I. točke izreka tega sklepa.

5. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugodilni del svojega sklepa utemeljilo s trinajstim odstavkom 374. člena ZFPPIPP. Člen ureja _„prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti“,_ trinajsti odstavek pa določa, da če _„se s sklepom o končni razdeliti premoženje prenese na ločitvenega upnika po 2. ali 3. točki prvega odstavka tega člena, sodišče s sklepom o končni razdelitvi naloži ločitvenemu upniku, da stečajnemu dolžniku plača znesek v višini stroškov iz četrtega odstavka 226. člena tega zakona“._ Prvo napotilo v tem citatu je na sklop določb, katerih predpostavka je, da se premoženje prenese ločitvenemu upniku, ki v to privoli. To je drugače kot pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, saj je ta odvzem obvezen (gl. zlasti 74. člen in prvi odstavek 76. člena Kazenskega zakonika, KZ-1, ter po svoji naravi materialnopravne določbe 498.a člena Zakona o kazenskem postopku).

6. Ob zavedanju o obstoju različnih stališč v pravni znanosti in v sodni praksi tako stečajnih kot kazenskih sodišč ter nemalo nerešenih dilemah na stiku stečajnega in kazenskega prava pri odvzemu premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, je po oceni pritožbenega sodišča ta stik najceloviteje obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu Cst 662/2018 z dne 9. 1. 2019. Od tam izhaja, da se odvzem v naravi (t. i. primarni in sekundarni odvzem, gl. prvi odstavek 75. člena KZ-1) s stališča stečajnega prava pojmuje kot izločitvena pravica lastnika stvari, ki se je znašla v posesti stečajnega dolžnika (prim. 1. in 2. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), kadar pa se prejemniku koristi naloži plačati znesek, ki ustreza tej koristi (t. i. terciarni odvzem, gl. drugi odstavek 75. člena KZ-1), se to stečajnopravno obravnava kot denarna terjatev (prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP; ali se plača iz razdelitvene mase, kot strošek ali pa morda v nekaterih primerih na en način in v drugih na drugega, zdaj ni treba analizira­ti). Temu pritrjuje Vanja Verdel Kokol: Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, kot zakonodajni, teoretični in praktični primer, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, junij 2021, str. 152–160. Določeno oporo za to stališče daje tudi sam ZFPPIPP, ki odvzem pozna, saj ga pri osebnem stečaju v 1. točki drugega odstavka 408. člena izrecno označuje s terjat­vijo, vendar ga preko tega ne ureja.

Odvzem se torej stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena, ki se nanaša na ločitveno pravico. Ta je po prvem odstavku 19. člena ZFPPIPP pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolž­nika pred drugimi upniki. Značilnost ločitvene pravice je torej njena akcesornost, navezanost in odvisnost od terjatve, zavarovanju plačila katere je namenjena ločitvena pravica. To ni po ničemer blizu položajem pri odvzemu premoženja.

7. Okoliščina, da trinajsti odstavek 374. člena glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. _„Zanesljivost analognega sklepanja je toliko večja, kolikor več je bistvenih sestavin, ki so skupne neposredno pravno urejenemu in neurejenemu dejanskemu stanu, oziroma kolikor bolj nebistvene so tiste lastnosti, v katerih se razločujeta.“ „[Z]a fizično (zunanjo) podobnostjo dveh primerov [je] ugotovitev, da sta novi (analogni) primer in neposredno pravno urejeni primer vrednostno istovetna: da imata, denimo, enak interesni ali vrednostni temelj, ki je razlog za pravno ureditev primera, in je zato potrebno, da ju tudi enako pravno vrednotimo.“_ (Marijan Pavčnik: Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 377, brez reprodukcije opombe). Po oceni pritožbenega sodišča za zunanjo („fizično“) podobnostjo dejanskega stanu trinajstega odstavka 374. člena in zadevnim primerom ni dovolj skupnih bistvenih sestavin niti enakega interesnega ali vrednostnega temelja. Analogno sklepanje bi zato v tem primeru prehajalo že na področje zakonodaje, ki presega pristojnost sodišč.

8. Člen 374 je v zgoraj citiranih delih povezan s posebnimi pravili o prodaji premoženja, zavarovanega z ločitveno pravico. Hipotekarni upnik lahko prodajo nepremičnine prepreči, če njegova terjatev ne bi bila poplačana (prim. drugi odstavek 345. člena ZFPPIPP). Nepremičnina pa je neunovčljiva s pomenom iz 374. člena, če je ni mogoče prodati niti za pol likvidacijske vrednosti. Če jo upnik v skladu z zgoraj citirano ureditvijo prevzame, bo njegova terjatev plačana do višine vrednosti nepremičnine, zmanjšane za stroške iz četrtega odstavka 226. člena (Nina Plavšak: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 744–745). Hipotekarni upnik tako lahko prosto preudari, kako glede na okoliščine najbolje poskrbeti za lasten interes (tako, da soglaša s prodajo ali s prevzemom nepremičnine ali ti soglasji odreče). To izhodišče se vrednostno precej razlikuje od tistega, na katerem temelji obvezni odvzem.

9. Poskus analogije na način, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ne more uspeti tudi zato, ker ne zagotavlja potrebne bolj razčlenjene ureditve, kot pa jo lahko priskrbi trinajsti odstavek 374. člena ZFPPIPP. Za določeno „odškodovanje“ upravitelja za njegove stroške (in nagrado) je tako na primer pomembno, ali in od katere točke je lahko pričakoval, da stečaj utegne ostati brez stečajne mase. Pomembno je lahko tudi, ali je od stečajnega sodišča zahteval kakšna navodila (prim. drugi odstavek 101. člena ZFPPIPP).

10. Navedeni poskus nadalje ne more uspeti, ker državi nalaga plačilo. Kot izhaja iz postopka na prvi stopnji, so na nepremičninah, na katerih se je RS vknjižila kot lastnica, še neizbrisane vknjižbe hipotek in odkupne pravice ter predznamba lastninske pravice. Preden ju RS s prodajo unovči, bo morala poskrbeti za te vpise, ko pa ju unovči, bo izkupiček namenjen oškodovancem (prim. drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1 ter drugi odstavek 216. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije).

11. Za ugoditev upničinemu predlogu, da se plačilo stroškov naloži RS, po oceni sodišča v ZFPPIPP tako ni pravne podlage. Zato je pritožba RS utemeljena, upraviteljičina glede njenih stroškov pa ne.

12. Glede upraviteljičinih stroškov pa za to obstaja še dodaten razlog. Po oceni pritožbenega sodišča so bili vsi ti stroški nepotrebni, (vsaj) odkar je bila na podlagi 23. 7. 2019 izdanega sklepa preiskovalne sodnice v A. zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve zadevnih nepremičnin (še od prej pa v primeru, da je bila stečajna dolžnica že seznanjena z italijanskim začasnim zavarovanjem zaradi možnosti poznejšega odvzema ali celo samim odvzemom, še preden je bil ta pri nas priznan).

Stališče iz 6. točke izpodbijanega sklepa, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve pravnoformalno vpliva samo na razpolagalni posel, ki ga v primeru prodaje v stečaju ni in naj zato te prodaje ne bi ovirala, prezre, kar je sodišče prve stopnje kot svoje izhodišče zapisalo eno točko obrazložitve predtem, in sicer da specialna ureditev odvzema premoženja po KZ-1 prevlada nad ureditvijo v ZFPPIPP, zaradi česar v stečajnem postopku učinkuje, ne da bi bilo treba RS s tem v zvezi opraviti kakršnokoli dejanje. To se je v zadevnem primeru tudi dejansko tako dogodilo z vknjižbo RS kot lastnice zadevnih nepremičnin. Da je ta pot skladna s stvarnim in zemljiškoknjižnim pravom, je bilo pojasnjeno v sklepu Višjega sodišča v Kopru CDn 158/2017 z dne 13. 9. 2017 (več o tej problematiki Petra Perko Ivančič: Začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi v kazenskih postopkih z obstoječimi instituti zemljiškoknjižnega prava, Pravna praksa, št. 34/2023).

13. Vendar pa se stečajni postopek vodi zato, da bi bili stečajni upniki vsaj delno poplačani, sicer je postopek treba čimprej končati. _„Če je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, sodišče na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora odloči, da se stečajni postopek konča, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom.“_ (prvi odstavek 378. člena ZFPPIPP). Določba sicer primarno meri na položaj, ko bo to že od začetka jas­no (kar na primer kažejo peti odstavek citiranega člena, po katerem se v takšnem primeru ne opravi preizkus terjatev, pravila iz prvega odstavka 233. člena o obsegu in namembnosti predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ter vsebina otvoritvenega poročila, ki ga na prvem mestu sestavlja opis stečajne mase s podatki o njeni vrednosti, gl. 1. točko drugega odstavka 294. člena).

Toda ta ureditev pride v poštev tudi v poznejših fazah postopka, v situacijah, ki se označujejo kot stečaj v stečaju: _„Težava nastane tedaj, ko sredstva stečajne mase ne zadoščajo niti za plačilo vseh vrst stroškov postopka. […] Zato mora upravitelj v okviru predračuna stroškov, predvsem pa njihovega spremljanja in oblikovanja predloga spremembe v skladu z določilom tretjega odstavka 356. člena zakona upoštevati možnost, da stečajna masa ne bo zadoščala za poplačilo vseh stroškov. V skrajnem primeru bi bilo treba sorazmerno znižati stroške tako, da bi bili vsi upniki, ki jim morajo biti ti stroški plačani, v enakem položaju in bi morali prejeti sorazmerno enako znižano plačilo. […] Da do takega zapleta ne bi prišlo, je treba sprotno preverjati obseg stečajne mase in pravočasno predlagati končanje stečajnega postopka.“_ (Tadeja Zima Jenull: Aktualna vprašanja odločanja o stroških stečajnega postopka in razrešitvi upravitelja, Pravosodni bilten, št. 2/2014, str. 306). Upravitelj mora torej stalno paziti, da stroški stečajnega postopka ne presežejo stečajne mase, in če se to razmerje poruši, predlagati končanje stečajnega postopka.

14. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase – kar se je poz­neje tudi uresničilo (kot že povzeto, je italijanska sodba o tem postala pravnomočna aprila 2019, pri nas pa priznana konec novembra 2022 in priznanje pravnomočno februarja 2023) –, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati (glede na zgoraj citirani prvi odstavek 378. člena ZFPPIPP po argumentu _a maiori ad minus_, od večjega – končanja postopka ob nezadostni stečajni masi – k manjšemu – dejanskem zastoju, dokler se ne razjasni, ali stečajne mase morda ne bo).

15. V primeru, kakršen je zadevni, bi prišla v poštev druga analogija, in sicer po določbah 299.a člena ZFPPIPP s posebnimi pravili za prijavo in preizkus izločitvene pravice na nepremičnini. Za primer, da obstaja negotovost glede imetništva lastninske in posledično izločitvene pravice, glede katere poteka sodni spor in za katero se zaradi tam naštetih zaznamb šteje, da je stečajni upravitelj s tem sporom seznanjen, 3. točka četrtega odstavka tega člena določa, da mora upravitelj _„prekiniti prodajo nepremičnine, ki je predmet te izločitvene pravice, do pravnomočne odločitve v sodnem postopku“._ Kljub temu, da v zadevnem primeru ni bilo zaznambe s seznama iz prvega odstavka 299.a člena, je zadevna zaznamba, enako kot tiste s seznama, nakazovala možnost, da stečaj ostane brez edinega premoženja.

16. Nobenih drugih razlogov iz izpodbijanega sklepa in pritožb ni bilo treba povzemati, saj na zgoraj razloženo presojo ne vplivajo.

17. Prvi del I. točke izreka tega sklepa temelji na smiselno uporabljenih (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP) 353. členu v zvezi s 366. členom ZPP. Ta del izpodbijanega sklepa je pravilen, pritožbeni razlogi pa ne utemeljeni. Točka II izreka tega sklepa pa temelji na smiselno uporabljenih 3. točki 365. člena ter 366. členu in peti alineji 358. člena ZPP.