Jedro

Obdolžencu se v pogojni obsodbi lahko naloži samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

Ob reševanju pritožb državnega tožilca in zagovornika obtožene S. L. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženi S. L. v izrečeni pogojni obsodbi ne določi poseben pogoj, sicer pa se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo S. L. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 3. in 1. odstavku 217. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa ji je ob upoštevanju kazni sedem mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 45/2003 z dne 9.7.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1196/2004 z dne 9.3.2005, ki je bila določena za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in kazni dveh mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 23/2003 z dne 11.6.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1124/2003 z dne 25.9.2003, ki je bila določena za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ v zvezi s členom 25. KZ, na podlagi določb o steku določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, s preizkusno dobo treh let in posebnim pogojem, da oškodovanki A.Z. povrne v roku enajstih mesecev od pravnomočnosti sodbe znesek 112.903,00 SIT. Za primer preklica pogojne obsodbe je obdolženki na podlagi določila 1. odstavka 49. člena KZ v določeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu in hišnem priporu od 25.2.2003 do 9.7.2003. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obtoženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka ter na 90.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo pa je obtoženo S. L. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Skladno z določilom 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta bila oškodovana A. Z. in M. V. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo. Stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženkin zagovornik in okrožni državni tožilec. Zagovornik obtoženke se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obtoženko v celoti oprosti vseh obtožb. Okrožni državni tožilec pa se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko spozna za krivo dveh kaznivih dejanj velike tatvine in ji izreče pogojno obsodbo, v kateri naj ji ob upoštevanju določene kazni za dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe ter določenih kazni v okviru pogojnih obsodb izrečenih s sodbami Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 45/2003 in I K 23/2003, določi enotno kazen dve leti zapora, s preizkusno dobo petih let. Višja državna tožilka M. K. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe obtoženkinega zagovornika kot neutemeljene, ugoditev pa pritožbi okrožnega državnega tožilca. S tem predlogom sta bila obtoženka in njen zagovornik seznanjena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zatrjevanje zagovornika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v tem, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv ter da nasprotuje sam sebi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in medsebojno nasprotujoči, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ostaja na abstraktni ravni, torej ga pritožnik ne konkretizira in ga sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti. Uradni preizkus izpodbijane sodbe pa je pokazal, da sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP.

V zvezi s pritožbenima razlogoma po 2. in 4. točki 370. člena ZKP pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije in sicer pogojne obsodbe pravilno uporabilo določila 50. člena KZ in tako obtoženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za obravnavano dejanje določilo kazen, nato pa ji ob upoštevanju določenih kazni iz navedenih sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani (4. odstavek 52. člena KZ) na podlagi določb o steku (2. točka 2. odstavka 47. člena KZ) določilo enotno kazen, prav tako pa tudi preizkusno dobo. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi dejanja pod točko I. izpodbijane sodbe pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje goljufije po 3. in 1. odstavku 217. člena KZ in tudi utemeljeno uporabilo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, kar vse je v sodbi tudi primerno obrazložilo.

Ob nadaljnjem preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb tako obtoženkinega zagovornika, kakor tudi državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako pri dejanju pod točko I., kakor tudi pri dejanjih pod točko II. izreka izpodbijane sodbe vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedbo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zagovornik sicer ne sprejema ocene prvostopenjskega sodišča, da je bilo vedenje in razsojanje obtoženke v kritičnem času le nebistveno ovirano in meni, da je bila obtoženka v kritičnem času zaradi zaužitja prepovedanih drog, metadona in tablet Dormicum, neprištevna, vendar neutemeljeno. Pri oceni obtoženkine prištevnosti kot elementa kazenske odgovornosti se je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki je podal pisno mnenje, bil pa je tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi. Njegove ugotovitve temeljijo na spisovnih podatkih, na pregledu obtoženke in razpoložljive zdravstvene dokumentacije, oprl pa jih je tudi na dolgoletne izkušnje ter poznavanje učinkov mamil in zdravil. Izvedenec je torej upošteval zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhajajo natančni podatki o obtoženkini vključitvi v program zdravljenja odvisnosti od nedovoljenih drog, ki jih izpostavlja zagovornik, in to od 5.5.1998 do 20.12.2005, vključno z vsemi prekinitvami, in tako ocenil, da obtoženka v kritičnem času ni doživljala abstinenčne krize. Izvedenec pa se je opredelil tudi glede vpliva zaužitih tablet Dormicum, ki jih je obtoženka bila vajena in ima na ta zdravila visoko toleranco ter ocenil, da pri obtoženki ni šlo za spominski izpad, temveč kvečjemu za sekundarno predelavo. Pri tem je še pojasnil, da tablete Dormicum sicer v višjih odmerkih povzročajo spominske motnje za nazaj, vendar mora biti intoksikacija takšna, da prizadeti takrat spi, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Tako se tudi pritožbena navedba zagovornika,da sodišče sploh z ničemer ni ugotavljalo vpliva tablet dormicum na obtoženkino sposobnost zaznavanja in razsodnosti, izkaže kot neutemeljena, saj nima podlage v spisovnem gradivu. Nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni navedlo nobenega dokaznega standarda, na podlagi katerega je izdalo obsodilno sodbo ter da nesporno ni doseglo gotovosti, zagovornik ne konkretizira oziroma jih ni obrazložil tako, da jih sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 2. točke 1. odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obtoženke prekršen kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč obtoženki v izrečeni pogojni obsodbi določilo še poseben pogoj, da je dolžna oškodovanki A. Z. v roku 11 mesecev od pravnomočnosti sodbe povrniti znesek 112.903,00 SIT, čeprav ni imelo pravnega temelja v odločbi o ugoditvi oškodovankinemu premoženjskopravnemu zahtevku. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa iz posebne pravde. Ker torej z izpodbijano sodbo ni bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane A.Z. v navedenem znesku oziroma slednja nima pravnega naslova glede predmetnega zneska iz posebne pravde, predmetni posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja, zaradi česar je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtoženki v izrečeni pogojni obsodbi ne določi posebnega pogoja.

Pritožbeno sodišče pa je sicer odločbo o kazenski sankciji, ki jo pritožba zagovornika izpodbija, vendar jo ne obrazlaga, preizkusilo tudi na podlagi določila 386. člena ZKP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora za obravnavano kaznivo dejanje, ob upoštevanju določenih kazni iz navedenih sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani, pa tudi primerno enotno kazen ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Kot je bilo to smiselno povedano že v predhodnem delu obrazložitve, se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da obtoženki storitev očitanih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, nista dokazani. Tožilec svoje nasprotno mnenje gradi na posrednih dokazih oziroma indicih (dejstva, da je obtoženka v osebnem vozilu, katerega je uporabljala, imela predmete, ki so izvirali iz očitanih kaznivih dejanj velike tatvine ter da obtoženka ni pojasnila, kako so se ti predmeti, znašli v njenem osebnem vozilu), ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne tvorijo sklenjenega kroga, na podlagi katerega bi bilo moč z vso gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, ugotoviti, da je obtoženka storila očitani kaznivi dejanji velike tatvine. Sama posest predmetov, ki izvirajo iz kaznivih dejanj velike tatvine, ob dejstvu, da obtoženka kaznivih dejanj velike tatvine ne priznava ter ob pomanjkanju kakršnegakoli materialnega dokaza za storitev kaznivih dejanj velike tatvine, ne dopušča sklepanja, da je obtoženka tudi storilka kaznivih dejanj velike tatvine, kot to zmotno ocenjuje tožilec. Sodišče druge stopnje pa v tem delu izpodbijane sodbe in postopkov ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP).

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka odločbe, pritožbi obtoženkinega zagovornika in državnega tožilca pa zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.