Jedro

Dolžnica s pritožbenimi navedbami, da so zarubljene premičnine v lasti njenega sina, ker da gre za pritikline kmetije, ki je v njegovi lasti, ne more uspešno nasprotovati zaključku sodišča prve stopnje, da so stroški izvršitelja bili potrebni za izvršbo. Da gre za premičnine v lasti tretjega dolžnica ni z ničemer izkazala, pri čemer zgolj zatrjevano lastništvo kmetije lastništva zarubljenih premičnin še ne izkazuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa upnici povrniti 149,33 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da mora dolžnica v 8 dneh povrniti upnici 384,39 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Zoper naveden sklep se je pravočasno pritožila dolžnica po svojem pooblaščencu in uveljavljala pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v postopku izvršbe uporabiti na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navedla je, da sodišče ni upoštevalo, da ni lastnica zarubljenih predmetov. Lastnik zarubljenih predmetov (nakladalke za seno, traktorja in priključka za traktor) je sin dolžnice M. B. Zarubljene premičnine so pritikline kmetije in so namenjene gospodarski rabi kmetije na naslovu V., katere lastnik je sin dolžnice M. B. Lastništvo premičnin je bilo izvršitelju znano, saj mu je bilo to na kraju samem pojasnjeno s strani moža dolžnice F. B., ki je bil prisoten pri rubežu, poleg tega pa bi izvršitelju moralo biti poznano lastništvo kmetije, na kateri je opravljal rubež in bi moral vedeti, da gre za rubež pritiklin kmetije. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in dolžnici neopravičeno naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, da se izpodbijan sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam, se zavzemala za zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tega pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o povrnitvi nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so upnici nastali z delom izvršitelja.

6. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnica, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da so bili stroški izvršitelja po obračunu z dne 27. 5. 2020 potrebni za izvršbo, zato jih je na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ naložilo v plačilo dolžnici.

8. Pritožbene navedbe, da je bilo izvršitelju znano, da dolžnica ni lastnica zarubljenih premičnin, ker da mu je na kraju samem to pojasnil mož dolžnice F. B., na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. V skladu z 76. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja izvršitelj opravi rubež stvari ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari. Pritožba tudi nima prav, da bi izvršitelj ob rubežu moral vedeti, da so zarubljene premičnine pritikline kmetije in da je kmetija v lasti dolžničinega sina. V konkretnem primeru je bila izvršba dovoljena na splošno na premičnine dolžnice, zato je izvršitelj pravilno opravljal rubež na naslovu dolžničinega prebivališča. Dolžnica s pritožbenimi navedbami, da so zarubljene premičnine v lasti njenega sina, ker da gre za pritikline kmetije, ki je v njegovi lasti, ne more uspešno nasprotovati zaključku sodišča prve stopnje, da so stroški izvršitelja bili potrebni za izvršbo. Da gre za premičnine v lasti tretjega dolžnica ni z ničemer izkazala, saj zgolj zatrjevano lastništvo kmetije lastništva zarubljenih premičnin še ne izkazuje. Iz spisa v nadaljevanju tudi izhaja, da je bil ugovor tretjega M. B., da ima na zarubljenih predmetih lastninsko pravico, zavrnjen, tretji pa je bil napoten na pravdo.

9. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno zaključilo, da so izvršiteljevi stroški potrebni za izvršbo. Dolžnica posameznih postavk iz obračuna izvršitelja obrazloženo ne izpodbija, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo preizkus pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal nepravilnosti pri uporabi Pravilnika o tarifi za plačilo dela in stroškov izvršitelja.

10. Pritožba dolžnice po povedanem ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnica je opredeljeno odgovorila na pritožbo, zato stroški odgovora na pritožbo predstavljajo potrebne izvršilne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato upnici skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT) odmerilo nagrado, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo v višini 200 točk po 6. točki tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18, za materialne stroške 4 točke po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj znaša 204 točk oziroma 122,40 EUR, povečano za 22 % DDV pa 149,33 EUR. Tako odmerjene stroške mora dolžnica povrniti upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).