Jedro

Pri odmeri komunalnega prispevka je mogoče upoštevati le tista vlaganja v komunalno infrastrukturo, ki še niso bila upoštevana v komunalni opremi obstoječega objekta.

Za odmero komunalnega prispevka iz naslova izgradnje elektroenergetskega omrežja ni odločilno dejstvo, ali je občina sama gradila to omrežje, ampak to, ali ga je mogoče uvrstiti med enega od objektov, ki so v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Žirovnica št. 429-0006/2010 z dne 26. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Toženka je tožnikoma dolžna povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma kot investitorjema dozidave, nadzidave in spremembe namembnosti garaže na gradbenem zemljišču površine 312 m2, neto tlorisne površine 181,91 m2, odmerila komunalni prispevek v višini ... EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil komunalni prispevek izračunan na podlagi Sklepa o določitvi povprečnih stroškov komunalne opreme za leto 2010 in meril za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica (Uradni list RS, št. 17/10 – v nadaljevanju Sklep), ki se uporablja na podlagi Odloka o stavbnih zemljiščih v Občini Žirovnica (Uradni list RS, št. 88/01 in spremembe – v nadaljevanju Odlok). Povprečni stroški komunalne opreme so bili z navedenim Sklepom določeni v višini 40,61 EUR/m2 stavbne parcele na dan 1. 3. 2010. Podatki, ki jih je organ upošteval pri odmeri, so razvidni iz priložene projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja ter iz dopolnitve teh podatkov. Organ je ugotovil, da skupna neto tlorisna površina načrtovanega stanovanjskega objekta znaša 225,73 m2 in da meri tlorisna površina obstoječe garaže 43,82 m2. Pri izračunu individualne komunalne opreme je organ upošteval električno in vodovodno omrežje ter kanalizacijo, pri izračunu kolektivne komunalne opreme pa javno razsvetljavo in asfaltno cesto. Od vlagateljevih zahtev za upoštevanje preteklih vlaganj v javno infrastrukturo je pri izračunu upošteval le samoprispevek za asfaltiranje občinske ceste, za kar sta tožnika predložila pogodbo, iz katere je razvidno, da sta plačala znesek v višini 2.000,00 DIN, ki na dan 14. 7. 2010 znaša 80,26 EUR, ta znesek pa je bil od končnega zneska za plačilo komunalnega prispevka odštet. V nadaljevanju obrazložitve odločbe je pojasnjen izračun komunalnega prispevka, ki temelji na razliki med izračunoma za obstoječi in za načrtovani objekt. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Pritožbene ugovore glede upoštevanja udeležbe njunih pravnih prednikov pri gradnji vodovoda leta 1938 je zavrnil kot neizkazane, saj se eden izmed računov, ki sta jih predložila, glasi na ... društvo, na drugem naslovnik ni naveden, tožnika pa dokazil o plačilu tudi nista predložila. Poleg tega naj bi bil vodovod od takrat obnovljen, če ne v celoti zgrajen na novo. Takratni vodovod naj bi bil zgrajen za nekaj takratnih hiš in ni bil dimenzioniran za širjenje gradnje po drugi svetovni vojni. Zato drugostopenjski organ meni, da gradnje vodovoda izpred 72 let ni mogoče upoštevati pri legalizaciji objekta, zgrajenega pred približno 20 do 30 leti. Dejstva, da na zemljišču tožnikov parc. št. ... k. o. … stoji pet svetilk javne razsvetljave, po mnenju drugostopenjskega organa ni mogoče upoštevati, ker ta parcela ni gradbena parcela, na katero se nanaša izračun komunalnega prispevka, poleg tega pa naj v tem primeru ne bi šlo za pretekla vlaganja, temveč za odškodnino, najemnino ipd., kar mora lastnik zemljišča urediti z investitorjem oziroma z upravljavcem. Enako naj bi veljalo za potek kanalizacije in vodovoda po omenjeni parceli. Sklicevanje tožnikov na upoštevanje sovlaganj v vodovod, ceste in javno razsvetljavo v drugem primeru iz leta 1996 je zavrnil, ker iz odločbe, na katero sta se tožnika sklicevala, ni razvidno, kakšna sovlaganja so bila upoštevana in zakaj so bila upoštevana, poleg tega naj bi se ta izračun nanašal na takrat veljavni odlok, ki ni enak sedaj veljavnemu odloku in merilom za izračun komunalnega prispevka.

Pravilnost upoštevanja električnega omrežja pri odmeri komunalnega prispevka drugostopenjski organ utemeljuje s stališčem, po katerem ureditev iz 71. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in 108/09 – v nadaljevanju ZPNačrt) velja le za programe opremljanja, ki so bili izdelani po sprejetju občinskih prostorskih načrtov (OPN), po drugem odstavku 108. člena ZPNačrt pa se komunalni prispevek do poteka šest mesecev po uveljavitvi OPN odmerja po do tedaj veljavnih predpisih. Pojasnjuje, da je Občina Žirovnica pred sprejemom Odloka o stavbnih zemljiščih iz leta 2001 vlagala tudi v elektroenergetsko omrežje, zaradi česar je bilo to vključeno tudi v izračun komunalnega prispevka. V zvezi s tem se sklicuje na 179. člen Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji – ZUreP-1) in navaja, da vlada ni sprejela predpisa za določitev podrobnejše vsebine programa opremljanja.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta vlogi za odmero komunalnega prispevka priložila dokazila o preteklih vlaganjih v komunalno infrastrukturo in sicer o gradnji vodovoda in o vlaganjih v cesto, toženka pa je upoštevala le sovlaganje v asfaltiranje cest. Prvostopenjskemu organu očitata, da se glede ostalih vlaganj ni opredelil in da ni obrazložil zavrnitve upoštevanja teh vlaganj. Obrazložitev zavrnitve upoštevanja preteklih vlaganj drugostopenjskega organa pa naj bi bila neutemeljena in naj bi temeljila na zmotni uporabi materialnega prava, kršitvi določb postopka in posledično zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Trditve o starosti objekta naj bi bile domneve brez dokaza, saj naj bi bil objekt evidentiran že leta 1927 in je bil kasneje, a pred letom 1967, premaknjen bližje k meji. Zato naj ne bi šlo za legalizacijo objekta temveč za dograditev oziroma nadgraditev. Menita, da iz listin, ki sta jih predložila izhaja, da se je leta 1938 občinski odbor dogovarjal o prekopu ceste in polaganju cevi do ... doma in kakšne obveznosti so sprejele stranke dogovora o napeljavi vodovoda z dne 22. 4. 1938. Trdita, da je iz računa, ki se glasi na ... društvo ..., razvidno, da je bil ta račun dobavitelju tudi plačan, iz dogovora pa naj bi izhajalo kdo je plačnik tega računa, saj je v njem navedeno, da vsak posameznik plača material za svoj odsek vodovoda. Tudi pri drugem računu naj bi šlo za material, potreben pri gradnji vodovoda, le da je obrtnik, ki ga je izdal, lastnoročno napisal, da je bil račun 29. 5. 1938 plačan, račun pa naj bi plačal zastopnik graditeljev. Trditev, da je bil vodovod kasneje obnovljen, naj ne bi bila pravilna. Vodovod naj bi še vedno potekal po isti trasi, vzdrževanje teh objektov pa ni odločilno. Med postopkom sta tožnika predložila še sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 10. 1946, iz katerega naj bi izhajalo, da je obravnavani vodovod last tožnikov.

Po mnenju tožnikov so razlogi, ki jih drugostopenjski organ navaja glede upoštevanja električnega omrežja pri odmeri komunalnega prispevka, napačni in je toženka glede tega zmotno uporabila materialno pravo, morala pa bi upoštevati Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07) in ne neveljavnega Navodila za izračun komunalnega prispevka iz leta 1999. V zvezi s tem se sklicuje na stališče Upravnega sodišča iz sodbe št. U 1607/2008 in na določbe členov od 70 do 84 ZPNačrt. Menita, da bi bilo treba pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati razliko med površino obstoječega objekta in površino novega objekta, pri čemer pa naj površina obstoječega objekta ne bi bila popolno ugotovljena, saj sta se tožnika zoper odločbo Upravne enote Jesenice pritožila, v tem pritožbenem postopku pa dokazujeta obstoj gospodarskega poslopja z garažo večjih dimenzij.

Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in odpravi obe navedeni odločbi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o odmeri komunalnega prispevka. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa, s katero zavrne pritožbo zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Nadalje sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni dvoma o tem, da je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je komunalni prispevek odmerjen ob upoštevanju razlike med površino obstoječega in površino novega objekta. Podatke o površini obstoječega in načrtovanega objekta, ki jih je organ upošteval, sta dala tožnika sama. Zato je tožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede površine obstoječega objekta neutemeljen, trditev, da je površina obstoječega objekta večja od tiste, ki sta jo sama navajala, pa nedovoljena tožbena novota (52. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1).

Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (prvi odstavek 82. člena ZPNačrt). Glede na tako zakonsko ureditev je pri odmeri komunalnega prispevka mogoče upoštevati le tista vlaganja v komunalno infrastrukturo, ki še niso bila upoštevana v komunalni opremi obstoječega objekta. To pomeni, da je ista vlaganja v komunalno infrastrukturo mogoče upoštevati enkrat, in ne ob vsakokratnem razlogu za odmero komunalnega prispevka. Iz izračuna, ki je naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da je vodovodno omrežje upoštevano tudi pri obstoječem objektu.

V presojo pravilnosti izračuna komunalnega prispevka pa se sodišče ni spuščalo, ker imata tožnika prav, ko zatrjujeta, da se pri odmeri komunalnega prispevka ne bi smelo upoštevati električnega omrežja. Kot je bilo že prej povedano, je podlaga za odmero komunalnega prispevka ZPNačrt. Tožnika sta namreč zahtevo za odmero komunalnega prispevka vložila že v času veljavnosti ZPNačrt. Drugega odstavka 108. člena tega zakona pa ni mogoče razlagati na način, kot to želi toženka. Po navedeni določbi se komunalni prispevek sicer lahko odmerja po do tedaj veljavnih predpisih, vendar to ne pomeni, da je mogoča uporaba tistih določb prej veljavnih predpisov lokalnih skupnosti, ki so v nasprotju z veljavnim zakonom. Tako je pri odmeri komunalnega prispevka treba upoštevati, da ta pomeni plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalna oprema, za katero sme občina zaračunati komunalni prispevek, je določena v prvem odstavku 71. člena ZPNačrt. Gre za objekte in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, za objekte in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko na območjih, kjer je priključitev obvezna, in za objekte grajenega javnega dobra. Za odmero komunalnega prispevka iz naslova izgradnje elektroenergetskega omrežja ni odločilno dejstvo, ali je občina sama gradila to omrežje, ampak to, ali ga je mogoče uvrstiti med enega od objektov, ki so v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb. Enako stališče je upravno sodišče zavzelo tudi v zadevi opr. št. I U 1315/2009. Tako stališče izhaja tudi iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-98/09-17 z dne 5. 11. 2009 (Uradni list RS št. 94/09). Če gre za omrežje infrastrukture, ki ni komunalna oprema, lahko občina po petem odstavku 73. člena ZPNačrt na lastne stroške zgradi to omrežje, ki je potrebno za opremljanje stavbnih zemljišč, ima pa pravico zaračunati stroške opremljanja stavbnih zemljišč s to infrastrukturo izvajalcu javne službe iz šestega odstavka istega člena (sedmi odstavek 73. člena ZPNačrt).

Tožbi je bilo treba torej ugoditi, ker je toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava pri odmeri komunalnega prispevka napačno upoštevala električno omrežje. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral organ komunalni prispevek odmeriti v skladu z določbami ZPNačrt in podzakonskimi predpisi, ki so bili izdani na njegovi podlagi. Predpise lokalne skupnosti, ki še veljajo, a so bili izdani pred uveljavitvijo ZPNačrt, lahko uporabi le, kolikor niso z ureditvijo ZPNačrt v nasprotju.

V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 se tožniku v primeru, ko sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, prisodi pavšalni znesek stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa sta v postopku imela odvetnika, se jima prizna stroške v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Že plačana taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti.