Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 276/2004

ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.276.2004 Kazenski oddelek

kazniva dejanja zoper javni red in mir preprečitev uradnega dejanja uradni osebi policijska pooblastila identifikacijski postopek zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče
15. december 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Določbe 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji ni moč tolmačiti na način, da izvedba "ugotavljanja identitete osebe" ni dopustna, če je policistu oseba znana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000 (dvestopetdeset tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega A.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3. in 1. odstavku 302. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in povprečnino odmerjeno na 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 8.3.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (iz razloga po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 372. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obravnavanega kaznivega dejanja.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 11.10.2004, predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona (v nadaljevanju pa se sklicuje na razlog iz 3. odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 372. člena ZKP), ne konkretizira pa, glede katerega vprašanja je bil kazenski zakon prekršen (1. do 6. točka 372. člena ZKP). V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se uradno dejanje ugotavljanja identitete lahko zakonito opravlja le zoper osebo, katera vršilcu identifikacije ni znana, ne pa morebiti zoper znano osebo; da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je kriminalist, ki je izvajal postopek identifikacije zoper A.J., slednjega poznal. Ker dejanje, ki ga je kriminalist izvajal nad A.J. ni imelo zakonite podlage, dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje. Iz dikcije 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji, ki naj bi kriminalistu v konkretnem primeru nudil zakonsko podlago za opravo uradnega dejanja izhaja, da se postopek identifikacije izvaja le zoper osebo, katera uradni osebi ni znana. Po mnenju vložnika določilo 24. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih ovrže vsakršen dvom o tem, da se postopek identifikacije lahko izvaja le zoper osebo, ki uradni osebi ni znana. Takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

2. Obsojenec je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega, da je s silo preprečil uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti, uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, pri tem pa z uradno osebo (kriminalistom) grdo ravnal, ko je dne 5.8.2001 na parkirišču pred diskoteko, ko je kriminalist opravljal z A.J. identifikacijski postopek, tega prekinil tako, da je stopil med njiju, po večih izrečenih žaljivkah proti kriminalistu zamahoval s pestjo, ga zrušil na pokrov tam parkiranega osebnega avta in se s kriminalistom prerival ter kričal, da ga ubije, s čimer vse je prenehal šele, ko je kriminalistka kriminalistu podala službeno pištolo, pri čemer je kriminalist dobil udarnine po glavi, dejanja po 1. odstavku 35. člena Zakona o policiji z J. pa tako kriminalist ni uspel dokončati. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti, opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Ocenilo je, da je policija kritičnega dne izvajala poostren nadzor zaradi odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj in prekrškov zlorabe prepovedanih drog v bližini okolice diskoteke ter da je kriminalist ob legitimiranju A.J. opravljal uradno dejanje, za katerega je imel podlago v določbi 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji in katerega zaradi ravnanja obsojenca ni dokončal. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in obširno utemeljilo, zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, da kriminalist identifikacijskega postopka z A.J. ne bi smel opraviti, ker mu je bil A.J. kot storilec kaznivih dejanj poznan. Ocenilo je, da je kriminalist glede na naloge, ki jih je kritičnega večera opravljal v okolici diskoteke, imel v določbi 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji podlago za identifikacijski postopek A.J. kljub temu, da ga je poznal, uradno dejanje pa je kriminalist izvajal skladno s Pravilnikom o policijskih pooblastilih.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v ravnanju obsojenca, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe, podani vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/4, 3 in 1 KZ. Policija ima z zakonom (Zakon o policiji, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o nadzoru državne meje in drugi) predpisane naloge, za izvajanje katerih ima policija zakonsko določena pooblastila. Policijska pooblastila v najširšem pomenu so z zakonom določeni ukrepi, ki omogočajo policistom opravljanje njihovih nalog; v ožjem pomenu pa so policijska pooblastila pravice in dolžnosti policistov, da v primerih, določenih z zakonom in na način, ki je določen z zakonom in podzakonskimi akti, izvajajo proti osebam določene ukrepe. Eno takšnih policijskih pooblastil je tudi "ugotavljanje identitete osebe", opredeljeno v Zakonu o policiji (1. odstavek 35. člena zakona, ki določa, da policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe, ki s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje ter osebe, nad katero izvajajo pooblastila iz 41. člena istega zakona). Pravilnik o policijskih pooblastilih pa v členih 20 do 25 (ugotavljanje identitete in identifikacijski postopek) natančno določa postopek policista pri izvajanju tega policijskega pooblastila, to je pri ugotavljanju identitete in identifikacijskega postopka. Določba 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji daje policistom pravico do ugotavljanja identitete neke osebe, torej do posega v določeno človekovo pravico ali svoboščino (pravica do zasebnosti). Prav zaradi varovanja človekovih pravic in svoboščin pred zlorabo policijskih pooblastil s strani uradnih oseb, pa mora policist o uporabi vsakega policijskega pooblastila poročati na način, določen v 12. členu Pravilnika o policijskih pooblastilih. Zato zakonske določbe iz 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji ni moč tolmačiti na način, da izvedba tega uradnega dejanja ni dopustna, v kolikor je policistu oseba znana.

3. Z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev Kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Pri uveljavljanju kršitve Kazenskega zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tega pa zagovornik v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil. Iz povzetih navedb zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik ne sprejema pravnomočno ugotovljenih dejstev, da je obsojenec s silo preprečil uradno dejanje kriminalistu, ko je ta opravljal naloge javne varnosti s tem, da je prekinil postopek ugotavljanja identitete, katerega je v skladu z zakonom in policijskimi pooblastili izvajal kriminalist z A.J. Nesprejemanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, pa ne utemeljuje zatrjevane kršitve Kazenskega zakona, ampak predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

III. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

IV. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia