Jedro

Tožena stranka ni pravočasno oporekala celotnemu tožbenemu zahtevku, zato se šteje, da delno priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka glede neprerekanega zahtevka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine ob upokojitvi izplača neto znesek 3.050,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2012 dalje do plačila; iz naslova neplačanega dela plače za december 2011 izplača neto znesek 160,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2012 dalje do plačila; obračuna plačo za januar 2012 v bruto znesku 305,23 EUR, od tega zneska odvede in plača pristojnim organom ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 dalje do plačila; obračuna plačo za februar 2012 v bruto znesku 257,21 EUR, od tega zneska odvede in plača pristojnim organom ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2012 dalje do plačila; obračuna regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 63,59 EUR, odvede in plača pristojnim organom ustrezen davek ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila. Zahtevek za obračun in plačilo 39,36 EUR regresa za letni dopust za leto 2012, za odvod prispevkov od bruto zneska regresa ter zakonske zamudne obrestni od zneska odpravnine pred 18. 3. 2012 ter od neto zneska regresa pred 2. 7. 2012 pa je zavrnilo.

Zoper zgoraj navedeno zamudno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka in navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala le v določenem delu, zaradi česar naj bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka je zahtevek tožnika prerekala v celoti, zahtevek glede plače za mesec januar 2012 ter neplačane nadure pa je zavrnila s še podrobnejšo obrazložitvijo. Glede na navedeno tožena stranke meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je potrebno sodbo razveljaviti.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP se zamudne sodbe ne preizkuša zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti drugih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje. Na zatrjevano dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Delna zamudna sodba sodišča prve stopnje je argumentirano obrazložena ter materialnopravno pravilna. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se nanje v celoti tudi sklicuje in jih ne ponavlja. K pritožbenim navedbam tožene stranke pa daje sledeča pojasnila: Ne držijo pritožbene navedbe, da pogoji za izdajo delne zamudne sodbe niso bili podani. Iz odgovora na tožbo tožene stranke namreč nedvomno izhaja, da tožena stranka prereka navedbe in zahtevek tožnika zgolj glede presežka tožnikove plače za mesec januar 2012 ter glede plačila 374 nadur, v ostalem pa ne. Takšen zaključek je mogoč tudi glede na zadnji odstavek odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka zapisala, da predlaga, da naslovno sodišče po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožnika v prerekanem delu zavrne, tožniku pa naloži plačilo sorazmernega dela stroškov postopka. V kolikor bi tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala v celoti, bi sodišču nedvomno predlagala, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter toženi stranki tudi povrne vse stroške postopka.

Glede na navedeno je prišlo do situacije, ko se šteje, da tožena stranka ni pravočasno oporekala celotnemu tožbenemu zahtevku in da torej delno priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka glede neprerekanega zahtevka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične. V skladu s 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP mora sodišče paziti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz navedb v tožbi in da dejstva, na katera je tožeča stranka oprla svoj zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, niti s splošno znanimi dejstvi.

Iz tožnikovih navedb in podatkov iz listin izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki do 18. 2. 2012, ko je izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Tožena stranka tožniku ni izplačala pripadajoče odpravnine ob upokojitvi, plač za mesec december 2011 ter januar in februar 2012, regresa za letni dopust za 2012 ter 374 nadur. Na podlagi spisovne dokumentacije in glede na dejstvo, da je tožeča stranka prerekala zgolj neplačane nadure ter plačo za januar 2012 nad zneskom 305,23 EUR bruto, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo preostalemu delu tožbenega zahtevka z izdajo delne zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katero materialno pravo je uporabilo na zatrjevano dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo saj slednji ni pripomogel k rešitvi zadeve (154., 155., 165. člen ZPP).