Jedro

Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. V pravdi ni bila postavljena trditev, da je toženka odobrila pravni posel (nasprotno: tožnik je vseskozi trdil, da je L. imel veljavno pooblastilo, ta trditev pa naknadno odobritev logično izključuje) in zato tudi sodišče pravilno tega dejstva ni ugotavljalo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o stroških se zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, VII Ig 877/92 z dne 1.6.1992 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 4.212,74 EUR in zamudne obresti.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Odločilno stališče sodišča je, da T. L. ni imel pooblastila za sklepanje pogodb, ki bi zavezovale toženko, tožnik pa ni trdil, da je toženka odobrila sporni pravni posel. 3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi vseh razlogov "iz prvega odstavka 370. člena ZPP". Revident poudarja, da je bistveno za odločitev v tem postopku vprašanje, ali je med družbo P. d.o.o. in toženko obstajalo pogodbeno razmerje, takšno razmerje pa je lahko nastalo na podlagi sklenjene pogodbe o delu med T. L. kot pooblaščencem toženke in tožnikom ali pa tako, da je toženka odobrila pravni posel, ki ga je sklenil imenovani domnevno brez pooblastila. Bistveno je, da je tožnik zatrjeval obstoj pogodbe, zato ni bistveno ali je slednja nastala na podlagi naročila L. ob predhodnem pooblastilu toženke ali pa ob naknadni odobritvi pravnega posla. Zato naj bi bilo stališče sodišča, da se tožnik ni skliceval na naknadno odobritev pravnega posla rezultat zmotne uporabe materialnega prava. S sodbo naj bi bila kršena določila ZPP, ker sodba nima razlogov o tem, ali je pravno razmerje med pravdnima strankama obstajalo ali ne in je torej brez razlogov o odločilnem dejstvu. Razlogi sodbe pritožbenega sodišča naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju, ker sodišče nekatera dejstva šteje enkrat za relevantna, drugič pa za nerelevantna v zvezi z ocenjevanjem "sklepa z dne 16.3.1992". Sodišče prve stopnje naj bi odločalo v napačni sestavi, ker ne gre za spor iz avtorske pravice in bi zato moral soditi sodnik posameznik in ne senat. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo preizkusiti pravilnosti prvostopenjske stroškovne odločbe, ker v sodbi ni bilo nobenih razlogov.

4. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

5. Stroškovna odločba ima naravo sklepa, s katerim pa se postopek pravnomočno ne konča. Revizija proti odločitvi o stroških zato ni dovoljena(1). Vrhovno sodišče se je o tem že izreklo v številnih odločbah(2).

O neutemeljenosti revizije:

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(3) in zato tudi ne v zvezi z dokazno oceno. Ugotovitev, da T. L. ob sklenitvi pogodbe ni imel veljavnega pooblastila toženke predstavlja zato konkretni dejanski stan, v katerega v revizijskem postopku ni več možno posegati. Posledica takšne ugotovitve pa je, da bi pogodba zavezovala toženko le, če bi jo ta pozneje odobrila(4). Naknadna odobritev pogodbe tako predstavlja dejstvo od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Zakon o pravdnem postopku je uveljavil razpravno načelo, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, pri čemer je sodišče upravičeno ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, le v primeru, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati(5). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. V pravdi ni bila postavljena trditev, da je toženka odobrila pravni posel (nasprotno: tožnik je vseskozi trdil, da je L. imel veljavno pooblastilo, ta trditev pa naknadno odobritev logično izključuje) in zato tudi sodišče pravilno tega dejstva ni ugotavljalo. Ob takšnem relevantnem dejanskem stanju pa je pravilna zavrnitev zahtevka na podlagi določb prvega odstavka 88. člena ZOR.

7. Obrazložitev sodišča pritožbenega sodišča je v skladu s predstavljenimi stališči v prejšnji točki te sodbe in zato ne drži revizijski očitek o tem, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju.

8. Odločanje senata v zadevi, v kateri bi moral odločati sodnik posameznik, v nobenem primeru ne predstavlja relevantne procesne kršitve.

9. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo v nedovoljenem delu na podlagi 377. člena ZPP, zavrnitev revizije pa ima podlago v 378. členu ZPP. Odločitev o reviziji implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev tožnikovih revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj tudi pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4 Op. št. (3): tretji odstavek 370. člena ZPP Op. št. (4): Primerjaj prvi odstavek 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Op. št. (5): Primerjaj določbe 7. člena ZPP.