Jedro

Namen določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP je zgolj preprečiti položaj, v katerem bi prosilec zaradi postopka odločanja o BPP (v tem okviru pa tudi zaradi ugotavljanja njegovega materialnega položaja) zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Navedena določba pa ne pomeni, da organ za BPP ni upravičen zavrniti prošnje za nujno BPP, kolikor do odločitve zbere podatke o premoženjskem stanju prosilca, ti pa izkazujejo, da zaradi preseganja materialnega cenzusa do BPP ni upravičen. Vezano na izredno BPP sodišče ugotavlja, da toženka s sklicevanjem na preseganje materialnega cenzusa po 13. členu ZBPP zavrnitve prošnje za izjemno BPP ne more utemeljiti. Kot izhaja iz določb ZBPP, je za izjemno BPP v tem zakonu (22. člen) določen drugačen cenzus kot za redno BPP, da bi tožnik presegal (tudi) tega, pa toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 133/2023 z dne 7. 2. 2023, se odpravi ter se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 11. 1. 2023 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep z dne 22. 12. 2022, v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, ...

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik glede na svoj materialni položaj ne izpolnjuje pogojev, ki so v Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določeni za dodelitev BPP. Tožnikov povprečni mesečni dohodek namreč presega višino dveh osnovnih zneskov dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, zato tožnik presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je zaprosil za dodelitev nujne BPP, ki se prosilcu dodeli ne glede na njegov materialni položaj, ter da je upravičen do izjemne BPP, kar pa je toženka prezrla. Navaja tudi, da je sodišču iz nezakonitih sodb znano, da tožnik ni odgovoren za nevzdržno socialno in duševno stisko, ki jo trpi že od 1996 dalje, ter za nevzdržne premoženjske, finančne in psihične razmere. Poslovna sposobnost mu je posledično odvzeta zaradi izgube procesne in pravdne sposobnosti, ki jo je izgubil že leta 1995, torej z namenom, da se mu v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča, II Ips 211/94, v upravnih in sodnih postopkih zagotovi skrbnik, ki bi moral biti odvetnik, da bi lahko pred organi in sodišči skrbel za pravice, koristi in interese tožnika. Tožnik tako že od uveljavitve ZBPP izpolnjuje pogoje za izjemno BPP. Tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši njega in po potrebi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodišče naj izpodbijano odločbo razveljavi in njegovi prošnji za BPP ugodi ali pa zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravni spis zadeve.

5. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 376/2023 z dne 28. 3. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za odločanje po sodniku posamezniku.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP, in sicer zaradi neizpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP (preseganja cenzusa).

8. Ugotovitve organa v zvezi z premoženjskim stanjem tožnika niso sporne in jim tožnik ne ugovarja. Ugovarja pa, da se nujna BPP dodeli ne glede na materialni položaj prosilca ter da se toženka ni opredelila do njegove prošnje za izredno BPP.

9. Sodišče z vpogledom v upravni spis zadeve ugotavlja, da je tožnik dne 11. 1. 2023 na toženko naslovil prošnjo za BPP, v kateri je izrecno navedel, da zahteva dodelitev nujne ali izjemne BPP. Prošnjo je na poziv toženke naknadno dopolnil še s predložitvijo zahtevanega obrazca za dodelitev BPP, na katerem je navedel, da zahteva nujno BPP. Vendar pa navedeno ne vpliva na vsebino tožnikove osnovne prošnje, ob upoštevanju katere je po presoji sodišča treba šteti, da je tožnik v zadevi zaprosil tudi za izjemno BPP.

10. ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

11. Prvi odstavek 22. člena ZBPP pa določa, da se BPP lahko, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če njegov lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine šestdesetih osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

12. Sodišče vezano na tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne BPP pojasnjuje, da za dodelitev te oblike BPP velja enak materialni cenzus, kot za dodelitev redne BPP (določen v citiranem 13. členu ZBPP), namen določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP pa je zgolj preprečiti položaj, v katerem bi prosilec zaradi postopka odločanja o BPP (v tem okviru pa tudi zaradi ugotavljanja njegovega materialnega položaja) zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Navedena določba pa ne pomeni, da organ za BPP ni upravičen zavrniti prošnje za nujno BPP, kolikor do odločitve zbere podatke o premoženjskem stanju prosilca, ti pa izkazujejo, da zaradi preseganja materialnega cenzusa do BPP ni upravičen.

13. Ker je toženka v konkretnem primeru do izdaje izpodbijane odločbe ugotovila, da tožnik presega cenzus iz 13. člena ZBPP, kar je v zadevi tudi nesporno, je tožnikovo prošnjo za BPP v delu, ki se nanaša na nujno BPP, po presoji sodišča pravilno in zakonito zavrnila.

14. Vezano na izredno BPP sodišče ugotavlja, da toženka s sklicevanjem na preseganje materialnega cenzusa po 13. členu ZBPP zavrnitve prošnje za izjemno BPP ne more utemeljiti. Kot izhaja iz citiranih določb ZBPP, je za izjemno BPP v tem zakonu (22. člen) namreč določen drugačen cenzus kot za redno BPP, da bi tožnik presegal (tudi) tega, pa toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila. Ker v izpodbijani odločbi toženka ne navaja tudi nobenih drugih razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev izredne BPP, je izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena in je posledično ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o sploščen upravnem postopku (ZUP).

15. Tožnik je v tožbi predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije – primarno je namreč zahteval, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi - op. sodišča) ter o prošnji samo odloči tako, da ji ugodi. Sodišče predlogu tožnika glede odločanja v sporu polne jurisdikcije ni sledilo, saj glede na ugotovljene kršitve sodi, da narava stvari tega ne dopušča, podatki postopka pa za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo tudi povsem neobrazloženemu predlogu tožnika, da naj zadevo vrne v odločanje drugemu organu za BPP.

16. Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Sodišče v predmetni zadevi (kljub drugačnemu predlogu tožnika) glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.