Jedro

Iz tožnikove pritožbe zoper sklep o izvršbi je razvidno, da jo je tožnik na pošto oddal en dan po izteku roka za pritožbo. V skladu z 240. členom ZUP organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena, in pravočasna ter ali jo je vložila upravičena oseba. Če ti pogoji niso izpolnjeni, jo s sklepom zavrže. Prvostopni organ je zato pritožbo zoper sklep o izvršbi pravilno zavrgel kot prepozno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom št. DT 4933-175577/2015-6 z dne 15. 2. 2016 je Finančna uprava Republike Slovenije odločila, da se pritožba dolžnika (v predmetnem postopku tožnik) zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-175577/2015-3 z dne 13. 1. 2016 zavrže kot prepozna. Z navedenim sklepom o davčni izvršbi je bila zoper tožnika na podlagi izvršilnega naslova - plačilnega naloga Postaje prometne policije Maribor št. 000011288412-1 z dne 18. 9. 2015, s katerim mu je bilo naloženo plačilo denarne kazni v znesku 250,00 EUR, dovoljena izvršba, saj dolgovane denarne obveznosti ni poravnal, ter naloženo plačilo stroškov izdaje sklepa o izvršbi v višini 25,00 EUR, kar naj se oboje opravi z rubežem tožnikovih denarnih sredstev. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je bilo navedeno, da je bil dolžniku izpodbijani sklep vročen 30. 1. 2016. Osemdnevni pritožbeni rok je začel teči 31. 1. 2016, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel 9. 2. 2016. Dolžnik je pritožbo davčnemu organu poslal priporočeno po pošti dne 10. 1. 2016, zaradi česar jo je organ v skladu z drugim odstavkom 240. člena Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel kot prepozno.

2. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo št. 499-23-40/2016 z dne 9. 6. 2016 njegovo pritožbo zavrnilo. Potrdilo je odločitev prvostopenjskega organa, da je bila pritožba vložena prepozno, ter pojasnilo, da drugi odstavek 167. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da se pritožba zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi, in da v skladu s 87. členom ZUP velja fikcija vročitve in sicer šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem, ko naslovnik dokument prevzame, če ga ne prevzame v 15 dneh, pa velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Ker je bila tožniku dne 14. 1. 2016 poskušena vročitev in ker se le-ta ni dala opraviti, je vročevalec v hišnem predalčniku pustil sporočilo o poskusu vročitve in tožnika obvestil, da lahko dokument prevzame na pošti v roku 15 dni, ki prične teči dne 15. 1. 2016. Prav tako je bil obveščen, da se bo vročitev s potekom tega roka štela za opravljeno. Ker tožnik dokumenta v navedenem roku ni prevzel, šteje, da je bila vročitev opravljena 29. 1. 2016 (in ne kot je napačno navedeno v sklepu prvostopenjskega organa 30. 1. 2016). Osemdnevni pritožbeni rok je tako začel teči 30. 1. 2017 in bi se iztekel 6. 2. 2016, ker pa je bil ta dan sobota, se je iztekel naslednji delovni dan, t.j. v torek 9. 2. 2016, kar je en dan prepozno, saj je tožnik pritožbo vložil 10. 2. 2017. Zaradi navedenega je drugostopni organ ugotovil, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo kot prepozno zavrgel, zato je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. V zvezi z ostalimi navedbami pa je bilo v odločbi tožniku še pojasnjeno, da za presojanje pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sam postopek izvršbe oziroma postopek izdaje izvršilnega naslova, niso izpolnjeni formalni pogoji, organ pa tudi ne ugotavlja očitanih kršitev Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ampak zgolj zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe.

4. Zoper navedeno odločbo ministrstva je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi je zatrjeval kršitve 2., 3., 3a., 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 54., 127. in 153. člena Ustave, kršitve 70. in 71. člena ZDavP-2, kršitve ZUP, kršitve 6., 7., 13., 17. člena EKČP in kršitve 257 in 258. člena Kazenskega zakonika ter nespoštovanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih Flisar vs Slovenija, Kariž vs Slovenija, Mesesnel vs Slovenija, Milenović vs Slovenija, Mavrič vs Slovenija in Kastelic vs Slovenija, zaradi česar bi naj bila izvršba nezakonita in protipravna. Zahteval je razveljavitev davčnega postopka, ki naj ne bi imel nobene pravne teže, saj ni bila izdana nobena pravnomočna sodba, samo ta pa bi lahko bila edina zakonita osnova za postopek izvršbe. Poudaril je, da dokler zadeve niso zaključene s pravnomočno sodbo, ni dovoljen noben davčni poseg. Velja namreč načelo nedolžnosti, in sicer, da velja za nedolžnega, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožnik je opozoril še na pravico do povračila škode na podlagi 26. člena Ustave ter izpostavil, da mora vsaka državna institucija upoštevati, da je državljan prava nevešča oseba in mu to ne sme škoditi, kar pa bi naj bilo v izpodbijanem sklepu zlorabljeno, njemu pa s tem povzročena materialna in nematerialna škoda, saj ima registrirano gospodarsko dejavnost. Nazadnje je tožnik še poudaril, da je nezaposlena oseba z nadomestilom v višini 228, 00 EUR mesečno. Glede na vse navedeno je tožnik zahteval, da se postopek v celoti ustavi in razveljavi ter da se mu zarubljena denarna sredstva z obrestmi vrnejo na njegov TRR.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v celoti prerekala navedbe tožeče stranke in vztrajala pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe druge stopnje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. 143. člen ZDavP-2 določa, da če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo. Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). V drugem odstavku navedenega člena nato zakon primeroma našteva, da kot izvršilni naslov šteje tudi izvršljiva odločba o prekršku (6. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Prvi odstavek 146. člena ZDavP-2 še posebej določa, da je v primeru, če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Zoper sklep o izvršbi je dovoljena pritožba (prvi odstavek 157. člena ZDavP-2), ki se vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi (drugi odstavek 157. člena ZDavP-2).

8. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožniku s strani Postaje prometne policije Maribor dne 18. 9. 2015 izdan plačilni nalog št. 0000112884121 na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Naveden plačilni nalog je postal izvršljiv dne 29. 10. 2015. Ker tožnik dolgovane denarne obveznosti ni poravnal, je Postaja prometne policije Maribor Finančni upravi RS v skladu s 146. členom ZDavP-2 poslala predlog za izterjavo denarne obveznosti, izkazane v zgoraj navedenem izvršilnem naslovu. Ta je tožniku dne 14. 12. 2015 najprej poslala opomin pred izvršbo, nato pa 13. 1. 2016 še sklep o izvršbi.

9. ZUP določa, da se vročitev odločb in sklepov ter drugih dokumentov, od katerih vročitve začne teči rok, vročajo osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). Če se vročitev na ta način ne da opraviti, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. V njem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnih prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Vročitev velja za opravljeno, ko naslovnih dokument prevzame, če ga ne, pa s potekom zgoraj navedenega 15 dnevnega roka. Takrat vročevalec dokument pusti v hišnem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP).

10. Iz sporočila o prispelem pismu je razvidno, da je bila tožniku dne 14. 1. 2016 poskušena vročitev predmetnega sklepa o izvršbi. Tožnik je bil na obvestilu o prispeli pošiljki obveščen, da lahko dokument prevzame osebno na pošti v 15 dneh, da ta rok začne teči 15. 1. 2016, ter da se bo štela vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, če dokumenta v navedenem roku ne bo prevzel. Na podlagi navedenega se je torej vročitev sklepa o izvršbi tožniku štela za opravljeno dne 29. 1. 2016. Naslednji dan je nato začel teči osemdnevni rok za pritožbo po 157. členu ZDavP-2, ki se je iztekel 6. 2. 2016. Ker je bil ta dan sobota, se je po določbi 101. člena ZUP (ki določa, da se rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika, če je zadnji dan teka roka nedelja ali praznik ali dela prost dan ali kakšen drug dan, ko se pri organu, kjer je potrebno opraviti dejanje postopka, ne dela) rok iztekel prvi naslednji delovni dan, torej 9. 2. 2017. 11. Prvi odstavek 68. člena ZUP določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo organ prejme, preden se izteče rok. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

12. Iz tožnikove pritožbe zoper sklep o izvršbi je razvidno, da jo je tožnik na pošto oddal 10. 2. 2016, kar je en dan po izteku roka za pritožbo. V skladu z 240. členom ZUP organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena, in pravočasna ter ali jo je vložila upravičena oseba. Če ti pogoji niso izpolnjeni, jo s sklepom zavrže. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je prvostopni organ pritožbo zoper sklep o izvršbi pravilno zavrgel kot prepozno.

13. Izpodbijani akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, prav tako je bil pravilen postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Kar se tiče tožnikovih navedb glede protipravnosti in protizakonitosti izvršbe, kršitve pravice do poštenega sojenja, ostalih v tožbi navedenih kršitev ustavnih pravic in pravic iz EKČP ter pravice do povračila škode po 26. členu Ustave, sodišče dodaja, da je bil celotni postopek izvršbe v konkretnem primeru opravljen po določbah postopka v ZDavP-2 in ZUP ter tako popolnoma zakonit in pravilen. Stališče tožnika, da dokler zadeve niso zaključene s pravnomočno sodbo, ni dovoljen noben davčni poseg, ter da bi njegova krivda morala biti najprej ugotovljena s pravnomočno sodbo, je pravno zmotno. Tožnik ne loči kazenskih postopkov, v katerih velja načelo nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo, od upravnih postopkov, v katerih gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznih strank v upravnih zadevah z najrazličnejših področij, med katera sodi tudi davčna izvršba oziroma izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznostih po ZDavP-2. Upravni postopki se, za razliko od kazenskih sodnih postopkov, ne končajo s pravnomočno sodbo, temveč s pravnomočno upravno odločbo.

15. Ker stroški postopka niso bili priglašeni, sodišče o njih ni odločalo.