Jedro

Z mandatarjevo smrtjo naročilo (upravičenje opravljati posle za naročitelja) preneha. Vendar pa s prenehanjem naročila preneha zgolj obveznost mandatarja opraviti posel (ta obveznost tako ne preide na mandatarjeve dediče), ne pa morebitne terjatve za plačilo že opravljenih storitev, ki iz mandatne pogodbe izvirajo.

Ker je bil dogovor o nagradi nižji od zakonsko dovoljenega, odvetnik pa tudi ne bi bil upravičen do nagrade, če v postopku denacionalizacije ne bi uspel, očitano nesorazmerje med storitvami odvetnika in koristjo toženke ni podano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se dosojeni znesek v višini 8.744,07 EUR zniža na 6.868,59 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 112.068,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2009 dalje do plačila. V presežku (za 2.931,43 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdni stroškov v višini 8.744,07 EUR.

2. Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje toženka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 125. člen OZ (Obligacijski zakonik), saj je za mandatno pogodbo potrebno uporabiti specialno določbo, in sicer 784. člen OZ. Ta določa, da naročilo preneha s prevzemnikovo smrtjo. Ker je v konkretnem primeru stranka pogodbe, N. S., umrla pred zapadlostjo terjatve, je prenehala tudi pogodba, tj. Dogovor o odvetniški nagradi in s tem obveznost tožene stranke za plačilo dogovorjenega zneska. Vztraja tudi pri stališču, da je sporna pogodba oderuška in kot taka nična (119. člen OZ). V tem delu uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Pravno pomembnih dejstev glede oderuštva sodišča namreč ni ugotavljalo, čeprav mora na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Ugotovitev, da je pokojni odvetnik toženko zastopal v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku, je tudi protispisna, saj je bila sporna pogodba sklenjena šele leta 2006. V tem delu zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, da se ni opredelilo do zatrjevanih navedb, ali je bila toženka zaradi pravne nevednosti in neznanja slovenskega jezika v podpis sporne pogodbe prisiljena. Zaradi pomanjkljive obrazložitve uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi tudi sicer moralo verjeti toženki, saj se tožnika na njene trditve nista substancirano odzvala. Sodišču zato očita kršitev razpravnega načela. Graja tudi odločitev o stroških, saj je njihova višina napačno izračunana.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. V skladu s 125. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pogodba sicer ustvarja pravice in obveznosti zgolj za pogodbeni stranki (načelo relativnosti obligacijskih razmerij), vendar pa ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike ali za tretje osebe (za slednje le, če jim je v korist). Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da sta tožnika dediča pokojnega N. S., je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sklenjen Dogovor o odvetniški nagradi z dne 19. 5. 2006 (v nadaljevanju: dogovor) učinkuje tudi zanju. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da po prvem odstavku 784. člena OZ z mandatarjevo smrtjo naročilo (upravičenje opravljati posle za naročitelja) preneha. Vendar pa s prenehanjem naročila preneha zgolj obveznost mandatarja opraviti posel (ta obveznost tako ne preide na mandatarjeve dediče), ne pa morebitne terjatve za plačilo že opravljenih storitev, ki iz mandatne pogodbe izvirajo. Namen citiranega določila je namreč v tem, da mandatar posel, ki mu ga je s sklenitvijo mandatne pogodbe zaupal naročitelj, opravi osebno. V konkretnem primeru je to pokojni odvetnik N. S. tudi storil, čakati je bilo potrebno zgolj še na odločitev sodišča, na katero pa pokojnik ni mogel (več) vplivati (1). Tožnika sta tako kot univerzalna pravna naslednika tudi po mnenju pritožbenega sodišča aktivno legitimirana za izterjavo predmetne terjatve.

6. Glede številnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede toženkinih trditev, da sporni dogovor predstavlja oderuško pogodbo, sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in si med seboj ne nasprotujejo, kar omogoča preizkus sodbe. Sodišče se je namreč opredelilo tako do objektivnega kot tudi do subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Gre za pravni standard, ki mu vsebino daje sodna praksa, opirajoč se na okoliščine konkretnega primera. (2) Dogovor o nagradi, ki znaša 10 % tržne vrednosti nepremičnin, je sodišče tako pravilno primerjalo z običajnim plačilom za podobne posle, Zakonom o odvetniških storitvah ter 18. členom Odvetniške tarife, ki je v času sklenitve dogovora dopuščala sporazum o plačilu storitev v določenem pavšalnem znesku, vendar največ 15 % od vrednosti, pridobljene v postopku. Glede na to, da je bil dogovor nižji od zakonsko dovoljenega, odvetnik pa tudi ne bi bil upravičen do nagrade, če v postopku denacionalizacije ne bi uspel (5. točka dogovora), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitano nesorazmerje med storitvami odvetnika in koristjo toženke ni podano. Neobstoj objektivnega kriterija oderuške pogodbe je bil tako ugotovljen že na tej podlagi, saj toženka ni ponudila drugih trditev in dokazov, ki bi dokazovala nasprotno. Ker tudi ni prerekala navedb tožnikov, da je bil denacionalizacijski postopek zapleten in dolgotrajen, jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Očitana kršitev 8. oziroma 15.točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Poleg objektivnega elementa oderuštva, ki se izkazuje z očitno nesorazmernostjo med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo, je odločilen subjektiven element, ki je v tem, ali je v konkretni zadevi pravni prednik tožnikov s svojim ravnanjem izkoristil takšno stanje pogodbenice in se s tem okoristili. V zvezi z zatrjevanim subjektivnim elementom oderuške pogodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov (izpovedbe toženke) ne izhaja, da bi pokojni odvetnik kakorkoli izkoristil toženkino stisko, lahkomiselnost oziroma odvisnost. Zgolj dejstvo, da toženka prihaja iz J., tega ne dokazuje. Pritožnica sicer pravilno navaja, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ), vendar bi morala toženka ničnost pogodbe ne le zatrjevati, ampak tudi dokazati. V pravdnem postopku morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in ugovore ter predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za uspeh stranke v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njen zahtevek oziroma ugovor, ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Ob dejstvu, da sta se toženka in pokojni odvetnik poznala že vrsto let, da ji je bila v denacionalizacijskem postopku že pred podpisom dogovora vrnjena nepremičnina „trgovina P.“ ter da toženka ni izpovedala o nobeni prisili, zlorabi oziroma stiski, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da ni izkazan subjektivni element oderuške pogodbe.

8. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravdnih stroškov. V skladu s 3. členom Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) se nagrade določajo v evrih glede na vrednost predmeta odvetniške storitve, odmerijo pa se po Tarifi, ki je sestavni del tega zakona. Ker nagrada ob vrednosti spora do 125.000,00 EUR znaša 940 EUR, bi moralo sodišče pri odmeri nagrade upoštevati navedeno (nižjo) vrednost in tožeči stranki priznati 1.222 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 1.128,00 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 282 EUR kot nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe (tar. št. 3461), 282 EUR kot nagrado za predlog za zavarovanje dokazov (tar. št. 3462), 552 EUR kot nagrado za pritožbo (tar. št. 3210), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), vse skupaj povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve, 72,98 EUR za stroške sodne tolmačke, 627,41 EUR za stroške izvedenca ter sodnih taks (1.920,00 EUR za tožbo, 32 EUR za začasno odredbo in zavarovanje dokazov ter 33 EUR za pritožbo), kar skupaj znaša 6.868,59 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako (6. alineja 358. člena ZPP), da je odmerjeni znesek stroškov, prisojenih tožeči stranki, ustrezno znižalo. V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela (uspela je le v stroškovnem delu, kar pa predstavlja stransko terjatev), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama (155. člen ZPP).

(1) Da je takšno stališče logično kaže npr. hipotetičen primer, ko določena oseba naroči npr. izdelavo obleke pri priznanem modnem kreatorju, ki pa pred izročitvijo (dokončane) obleke umre. V tem primeru se naročnik ne bi mogel sklicevati na dejstvo, da plačila za izdelano obleko ne dolguje dedičem.

(2) Primerjaj Juhart, M. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 625. (3) Uradni list RS, št. 67/2008 s spre.