Jedro

Pritožbeno sodišče je stališče o tem, ali lahko dedič umrlega zavarovanca kot njegov pravni naslednik v njegovem imenu nadaljuje spor in uveljavlja priznanje neke pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter njeno izplačilo že zavzelo v več zadevah. Poudarilo je, da je v zvezi s temi vprašanji že Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče od prvotnega, glede procesne predpostavke obstoja stranke, procesnega nasledstva in glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave) v zadevi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Po tem stališču je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisna od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj dekleratorni značaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 121,19 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 16. 5. 2017 in z dne 5. 1. 2017 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka), ter toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 353,11 EUR (II. točka izreka). Štelo je, da je imel tožničin mož, glede na vložen zahtevek z dne 19. 6. 2015, pravico do višje pokojnine, vključujoč tudi zneske delov plač, ki so bili vplačani za notranji odkup, saj je bila pokojnikova pokojnina nepravilno odmerjena.

2. Pritožuje se tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožba stoji na stališču, da tožnica ni aktivno legitimirana za nadaljevanje postopka glede uveljavljanja pokojnikove pravice za ponovno odmero njegove starostne pokojnine z upoštevanjem plač za obdobje, v katerem so bile za pokojnega moža vplačane delnice za notranji odkup, saj njej takšna pravica po materialnem pravu ne gre. Pokojni je zahteval ponovno odmero starostne pokojnine, to pa je po svoji naravi zahteva za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja ter gre za neodtuljivo osebno pravico, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Teh pravic ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca in ne preidejo na pravne naslednike, podedujejo se le zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. Vendar v tem socialnem sporu ne gre za takšno situacijo. S smrtjo nosilca pravice je ugasnila pravica do ponovne odmere pokojnine, saj je v imenu pokojnega ne more uveljavljati nihče. Ker je pokojni mož tožnice umrl pred odločitvijo o njegovi zahtevi za revizijo podatkov o plačah in ponovno odmero pokojnine, pravna korist ni mogla preiti na vdovo. Da v primeru smrti stranke postopka ni mogoče nadaljevati, kadar gre za strogo osebne pravice, izhaja tudi iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, kot na primer v zadevah VIII Ips 156/2010, VIII Ips 103/2011, VIII Ips 263/2014 itd. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. točka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP‑UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 5. 2017, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo z dne 5. 1. 2017. S prvostopenjsko odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožnice z dne 11. 10. 2016 za ponovni izračun vdovske pokojnine po pokojnem možu z upoštevanjem plač za obdobje, v katerem so bile za pokojnega moža vplačane delnice za notranji odkup.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi so določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Osnovo za odmero vdovske pokojnine določa 60. člen ZPIZ-2, kjer je v 1. alineji prvega odstavka kot osnova za odmero vdovske pokojnine določeno, da je osnova za odmero vdovske pokojnine pokojnina, do katere je bil uživalec upravičen ob smrti.

7. Kakšna bi bila pravica tožničinega moža do pokojnine ob njegovi smrti pa ni bilo ugotovljeno. Tožničin mož je dne 19. 6. 2015 sprožil postopek v katerem je zahteval pravico do višje pokojnine, in sicer, da se vključijo v izračun pokojninske osnove tudi zneski plač, ki so bili izplačani za notranji odkup pri njegovem delodajalcu A., pri katerem je bil zaposlen od 1972 do 1996, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up 1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Vendar je dne 5. 7. 2015 umrl in je bil postopek s sklepom z dne 16. 4. 2016 ustavljen. Sklep je bil izobešen na oglasni deski na državnem portalu E-uprave. Pritožba ni bila vložena. Tožnici je bila z odločbo z dne 10. 8. 2015 priznana pravica do vdovske pokojnine od 1. 9. 2015 dalje. Tožnica je dne 11. 10. 2016 vložila zahtevo za ponovni izračun vdovske pokojnine po pokojnem možu z upoštevanjem plač za obdobje, v katerem so bile za pokojnega moža vplačane delnice za notranji odkup, o čemer tožena stranka zaradi smrti moža ni odločila. Izdani odločbi z dne 5. 1. 2017 in 16. 5. 2017 sta predmet tega socialnega spora.

8. Pritožbeno sodišče je stališče o tem, ali lahko dedič umrlega zavarovanca kot njegov pravni naslednik v njegovem imenu nadaljuje spor in uveljavlja priznanje neke pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter njeno izplačilo že zavzelo v več zadevah (Psp 346/2017 z dne 5. 10. 2017, Psp 211/2018 z dne 21. 6. 2018 itd.). Poudarilo je, da je v zvezi s temi vprašanji že Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče od prvotnega, glede procesne predpostavke obstoja stranke, procesnega nasledstva in glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave) v zadevi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Po tem stališču je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisna od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj dekleratorni značaj.

9. Pri takšnem stališču je Vrhovno sodišče RS sledilo odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-213/2015-13 z dne 28. 9. 2016. S to odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo 184. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ker je ugotovilo, da je neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, z obrazložitvijo, da dedičev oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različni položaj, odvisno od okoliščine, ali je oškodovanec umrl v času trajanja pravdnega postopka, ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki, za to razlikovanje pa ne obstaja razumen razlog.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je takšno stališče Vrhovnega sodišča RS skladno tudi s stališči sodišča Evropske unije, kot je to odločilo v zadevah C-569/16 in C‑570/16 z dne 6. 11. 2018, ko je obravnavalo prav tako osebno pravico umrlega, ko sta pravni naslednici zahtevali plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni plačani letni dopust. Gre prav tako za neodtuljivo osebno pravico, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati.

11. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

12. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso v višini 221,19 EUR (375 točk za vloženo pritožbo in 20 točk za materialne stroške).