Jedro

Odstop od sodne prakse s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča lahko revident izkaže le, če sta dejanski stanji v obeh primerih v bistvenem enaki. Pomanjkanje verodostojnosti listin ni formalna, ampak vsebinska pomanjkljivost. Če je Vrhovno sodišče o določenem vprašanju že odločilo, to vprašanje ni več pomembno za razvoj prava preko prakse, za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava. Zato ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno prvostopno sodbo je tožeča stranka dne 17. 7. 2008 po odvetniku vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 30. 10. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 16. 10. 2002, na podlagi katere je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka iz dejavnosti v znesku 2.740.124,00 SIT.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka navaja, da je revizija dovoljena po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Pogoj po 2. točki tožeča stranka utemeljuje z odstopom od sodne prakse vrhovnega sodišča in s pomembnostjo pravnega vprašanja. Glede odstopa od sodne prakse navaja, da je vrhovno sodišče v sodbi I Up 1183/2003 z dne 30. 5. 2006 odločilo, da formalna pomanjkljivost računov nima za posledico nepriznavanja odhodkov. Tožeča stranka meni, da je pomembno pravno vprašanje, ali mora nepriznavanje odhodka temeljiti na ugotovitvi, da storitve niso bile opravljene, ali pa zadostuje, da ima listina formalne pomanjkljivosti.

7. Po presoji vrhovnega sodišča s sklicevanjem na citirano sodbo revidentka ni izkazala odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, saj odhodki revidentke niso bili priznani, ker so bile listine vsebinsko in ne zgolj formalno pomanjkljive, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v navedenem primeru drugačno, od obravnavanega. Pomanjkanje verodostojnosti listin je po Slovenskih računovodskih standardih (SRS) vsebinska pomanjkljivost, kar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo (npr. sodba I Up 1011/2003 z dne 28. 6. 2006). V obrazložitvi te sodbe je zapisalo še, da je davčni zavezanec tisti, ki mora predložiti dokumentacijo, iz katere je mogoče nedvoumno razbrati, katere storitve so bile na podlagi računov in pogodbe opravljene. Le na podlagi takšnih dokumentov je mogoče preveriti, ali so bile storitve res poslovno potrebne za dejavnost davčnega zavezanca. Zaradi tega revidentka tudi ni uspela izkazati pomembnosti pravnega vprašanja, saj gre po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava. Ker pa je bilo o vprašanju, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, na Vrhovnem sodišču že odločeno, revidentka ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker je revidentka zgolj pavšalno navedla, da so podani pogoji za dovoljenost revizije po tej določbi, ni pa tega pogoja izkazala z drugimi navedbami in dokazi, niso zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

9. Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.