Jedro

Ker pri poročilih tajnih policijskih sodelavcev ne gre za obvestila iz 1. odstavka 148. člena ZKP, poročila nimajo statusa listin, ki bi jih bilo treba glede na določbo 3. odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisa in na katere se sodna odločba ne sme opreti (5. odstavek 83. člena ZKP).

Strokovno mnenje CKTP ima tako dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, usposobljenih za tovrstne preiskave. Gre torej za dokaz, ki ga je treba kot vsakega drugega oceniti po načelu proste dokazne presoje, zato tak dokaz ni niti nedovoljen niti sam po sebi neverodostojen.

Situacija, ko sta pri izdaji izpodbijane sodbe višjega sodišča sodelovala sodnika, ki sta odločala tudi o obsojenčevi pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, ne predstavlja razloga za njuno izločitev po 5. točki 39. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti obs. V.O. in njegovega zagovornika se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, od tega na 90.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je spoznalo za krive : obs. M.A. kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), njega, obs. V.O. in obs. F.L. pa še kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Vsem trem je izreklo zaporne kazni, vanje vštelo v priporu prestani čas ter A. in O. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka razen nagrade in stroškov postavljenih odvetnikov in pri tem obema odmerilo povprečnino v višini 30.000,00 SIT, medtem ko je obs. L. v celoti oprostilo plačila stroškov. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbama zagovornikov obs. A. in obs. O. ter glede prvega odločilo, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu določilo kazen treh let in dveh mesecev zapora, drugemu pa znižalo kazen na dve leti in osem mesecev zapora. Pritožbi obs. L. in njegovega zagovornika pa je zavrglo kot nedovoljeni in obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeni sodbi sta obs. V.O. in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), torej razlog iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, obsojenec pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP, to je razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Oba predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da kršitve niso podane, zato naj se zahtevi zavrneta.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

I.

Zagovornik v zahtevi navaja, da iz opisa kaznivega dejanja pod 2. točko izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je obs. A. kot prodajalec izročil heroin kot tudi kupnino zanj, kar je nelogično. V nadaljevanju opisa pa da je razbrati, da je denar prejel Č. in ga izročil tajnemu policijskemu sodelavcu (v nadaljevanju TPS). Po zagovornikovem mnenju je tak opis mogoče razlagati na več načinov.

II.

V svoji zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec meni, da so bile storjene kršitve s tem, da:

1. sta sodišči kot odločilni dokaz uporabili poročila TPS, katerih verodostojnost pa ni bilo mogoče preveriti, ker je bil predlog obrambe po njihovem neposrednem zaslišanju zavrnjen. Gre za dokaze, ki bi jih bilo treba izločiti v skladu z določbo tretjega odstavka 83. člena ZKP, saj se na poročila oseb, ki se jih ne sme zaslišati kot priče (235. člen ZKP) - Ministrstvo za notranje zadeve ni pustilo zaslišati TPS -, sodna odločba ne sme opirati. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP;

2. je sodišče ugotovitev, da je šlo za heroin, oprlo na analize, opravljene v laboratoriju kriminalistične službe, saj gre za laboratorij stranke, ki želi v postopku uspeti. Poraja se dvom o opravljeni analizi, saj sta bila tehtanje in preliminarni test opravljena brez navzočnosti osumljenih ali drugih prič;

3. je bi nepravilno izvajan posebni ukrep navideznega odkupa predmetov, saj so po prvem navideznem odkupu od obs. A. prenehali razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni posebni ukrepi (prvi odstavek 152. člena ZKP). Ker pa so se kriminalisti z obs. A. dogovorili še za en odkup, je šele po njem prišlo do prijetja storilcev. Taka praksa pa je v popolnem nasprotju s 159. členom ZKP, saj so izvajalci posebnih ukrepov s takim ravnanjem samovoljno odložili odvzem prostosti osumljenim. S tem naj bi bila storjena kršitev v smislu 155. člena ZKP;

4. je v sodbi precejšnje nasprotje v razlogih sodbe, ker da je obs. A. v zagovoru povedal, da je mamilo dobil od njega (obs. O.), kar ne drži, saj je povedal, da je mamilo dobil od Č. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP;

5. sta pri izdaji izpodbijane sodbe višjega sodišča sodelovala sodnika, ki sta odločala tudi o njegovi pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. S tem je bila kršena določba petega odstavka (prav: 5. točke) 39. člena ZKP.

K tč. I Vrhovno sodišče ugotavlja, da je navedeni opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ nedvoumen: obsojenec je obs. A. priskrbel in dostavil heroin, obs. A. in obs. L. sta se nato sestala s TPS in Č., TPS je Č. izročil denar, nato pa se z A. odpeljal do parkirnega prostora, kjer je A. iz avta vzel heroin, nakar sta se s TPS-jem odpeljala nazaj do Č., ki je denar vrnil TPS-ju, nakar ga je ta pri svojem avtu izročil A. Da je torej de-nar izročil Č.-ju TPS in ne A., je razvidno iz nadaljevanja opisa "...nato pa se s svojim vozilom z A.-jem odpeljal..." (torej TPS ne pa A. sam s seboj). Res pa je, da je v delu opisa "...kjer je nato na podlagi njihovega dogovora TPS "D.-om" osebi po imenu "Č." izročil gotovino...", prišlo do pisne napake, saj bi moralo pisati TPS "D.". Vendar je prav zaradi že omenjenega nadaljevanja opisa kaznivega dejanja povsem jasno ravnanje posameznega od udeležencev. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

K tč. II/1 Čeprav TPS niso bili zaslišani, to ne pomeni, da so njihova poročila o izvajanju posebnih ukrepov nedovoljen dokaz. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZKP, veljavnega v času izvajanja ukrepov (Ur. l. RS, št.63/94), sodišče ni smelo opreti odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, če so bili ukrepi po 150. členu ZKP izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo (podobno sedanji četrti odstavek 154. člena ZKP). Česa takega obsojenec ne zatrjuje.

Poročila TPS tudi niso imela (nimajo) statusa listin, ki bi jih bilo treba glede na določbo tretjega odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisa in na katere se sodna odločba ni smela opreti (peti odstavek 83. člena ZKP). Navedeni določbi se namreč nanašata na obvestila, ki so jih določene osebe - tudi tiste iz 235. člena ZKP, ki ne smejo biti zaslišane kot priče - dale organom za notranje zadeve po 148. členu ZKP. Gre za obvestila, ki so jih organi za notranje zadeve zahtevali od oseb potem, ko so bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zato da bi izsledili storilca, da se storilec ali udeleženec ne bi skrila ali pobegnila, da bi se odkrili in zavarovali sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki so utegnili biti dokaz in da bi se zbrala vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (prvi odstavek 148. člena ZKP). Pri poročilih TPS torej ne gre za tovrstna obvestila ampak za dokumentiranje izvajanja posebnih ukrepov.

Izražanje načelnega dvoma v verodostojnost poročil ne da bi obsojenec konkretno navedel, kaj ne drži in zaradi česar bi bilo treba zaslišati TPS, pa pomeni nestrinjanje z drugačno dokazno oceno sodišča glede teh poročil kot enega izmed dokazov in s tem posledično z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede na navedeno zatrjevana kršitev ni podana.

K tč. II/2 Čeprav je analizo opravil Center za kriminalistično tehnične preiskave (v nadaljevanju CKTP), ji zaradi tega ni mogoče odreči verodostojnosti. Strokovno mnenje CKTP ima namreč tako dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, usposobljenih za tovrstne preiskave. Gre torej za dokaz, ki ga je treba kot vsakega drugega oceniti po načelu proste dokazne presoje, zato tak dokaz ni niti nedovoljen niti sam po sebi neverodostojen. Izražen dvom o opravljeni analizi pa zopet pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki, kot že rečeno, ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

K tč. II/3 Že v razlogih pod tč. II/1 je navedeno, v katerih primerih bi bili rezultati izvajanja posebnega ukrepa navideznega odkupa predmetov nedovoljeni dokazi. Glede prenehanja izvajanja teh ukrepov pa je drugi odstavek 152. člena ZKP določal, da se izvajanje teh ukrepov odpravi brž, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni. Že sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe (6. stran) navedlo, da je obs. A. že pri prvi prodaji heroina ponudil v prodajo še večjo količino tega mamila. Po mnenju Vrhovnega sodišča zaradi takega A.-jevega ravnanja niso odpadli razlogi za odpravo navedenega ukrepa (zagotoviti materialne dokaze za uvedbo kazenskega postopka in njegovo kasnejše uspešno dokončanje - 2. stran odredbe za izvedbo posebnih ukrepov z dne 18.6.1998 v spisu 4 Pp 3/98), saj je šlo v tem primeru za pridobitev dokazov glede obsega njegove dejavnosti. Tudi kasnejša sprememba ZKP (Ur. l. RS, št. 72/98), na katero se sklicuje obs. O., ni omejila števila navideznih odkupov: odredba državnega tožilca (ne preiskovalnega sodnika) se je res lahko nanašala le na enkraten ukrep navideznega odkupa (drugi odstavek 155. člena ZKP), mogoč pa je bil predlog za nadaljnji ukrep zoper isto osebo, pri čemer je moral vsakokratni predlog vsebovati razloge, ki so utemeljevali njihovo uporabo.

Kar pa zadeva uveljavljeno kršitev določbe 159. člena ZKP, ki je v nespremenjeni obliki tudi v sedaj veljavnem ZKP, ter določa, da se zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti lahko začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe (v konkretnem primeru obs. A.), vendar le, če oziroma dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb, pri čemer da na obrazložen predlog organov za notranje zadeve dovoljenje za to pristojni državni tožilec, pa je treba reči naslednje: - da ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti sklep, da je podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb - glede na to, da mamilo ni bilo prodano neposrednemu uporabniku - pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, kar ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti, - da se obsojenec pri tem neupravičeno sklicuje na sklepe o podaljšanju pripora, v katerih se ugotavlja, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, saj sta pojma nevarnost za življenje in zdravje ljudi iz 159. člena ZKP, ki se nanaša na odloženo ukrepanje policije, in varnost ljudi iz prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa pogoje za odreditev pripora, različna, saj gre za dva različna procesna inštituta, - prav tako pa ni mogoče trditi, da bi neupravičen odlog odvzema prostosti lahko vplival na zakonitost izvedbe in rezultatov posebnih ukrepov.

K tč. II/4 Zatrjevanega nasprotja glede zagovora obs. A. ni: sodišče prve stopnje izrecno navaja (5. in 6. stran sodbe), da se je A. najprej zagovarjal, da ga je obsojenec napeljal in mu dal neko blago, kasneje pa je zagovor spremenil in povedal, da je tak zagovor podal zato, ker ga je k temu prisilila policija, in da je bil Č. tisti, ki ga je napeljal. Pri tem je sodišče tudi navedlo razloge, zakaj spremenjenemu zagovoru ni verjelo. Tak povzetek je v skladu z A. zagovorom (l. št. 11, 12d), zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Če pa se obsojenec ne strinja z ugotovitvami sodišča, da je bil on tisti, ki je dal A. mamilo, s tem uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

K tč. II/5 Sodnik med drugim ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti (5. točka 39. člena ZKP). V tem primeru ne gre za položaj, ki ga opisuje obsojenec, saj se citirana določba v drugem delu nanaša na situacijo, ko ne sme isti sodnik, ki je sodeloval pri izdaji odločbe, pri istem sodišču odločati tudi o pravnem sredstvu zoper njo, kadar je seveda to sodišče pristojno za tako odločanje. Navedena kršitev zato ni podana.

Ker sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.