Jedro

V zadevi ni sporno, da tožnica na naslovu njenega prebivališča ni imela hišnega predalčnika, s čimer je sama zmanjšala možnost, da bi se z odločbo pravočasno seznanila. Pri tem sodišče poudarja, da je obveznost vročevalca, da pisanje pusti v naslovnikovemu predalčniku, namenjena le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino pritožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote A., št. 06122-983/2013/9 z dne 4. 6. 2013. V obrazložitvi je navedeno, da je bila navedena odločba tožnici vročena v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 24. 6. 2013. Ker je tožnica pritožbo vložila šele 21. 8. 2013, torej po poteku roka za pritožbo (8 dni), je prepozna na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Navedel je, da je bila vročitev navedene odločbe poizkušena 6. 6. 2013. Ker vročitev ni bila mogoča, je vročevalec na vrata hiše nalepil sporočilo o prispelem pismu. V sporočilu je bila tožnica opozorjena, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči 7. 6. 2013 ter da bo po preteku tega roka pismo puščeno v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, v kolikor pa bo hišni oziroma izpostavljeni predalčnik takrat neuporaben, bo pismo vrnjeno pošiljatelju. Tožnica v 15-dnevnem roku navedene odločbe ni prevzela, vročevalec pa je ugotovil, da nima hišnega predalčnika, zato je bila navedena odločba 24. 6. 2013 vrnjena upravnemu organu prve stopnje. Ugotavlja, da so bila v konkretnem primeru upoštevana določila 87. člena ZUP. Po poteku 15-dnevnega roka je zato vročitev štela za opravljeno. Tega dne pa je začel teči tudi 8-dnevni pritožbeni rok. S tem, ko je pooblaščenka tožnice 14. 8. 2013 pri upravnemu organu prve stopnje zahtevala vročitev odločbe in ji je bila tudi vročena, pa ni mogoče šteti, da so roki začeli teči takrat. Kot rečeno, je fikcija vročitve nastopila že prej.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ni utemeljila, na podlagi česa dokazuje, da je bilo obvestilo o prispeli pošiljki s pravnim poukom nalepljeno na vrata hiše, saj je najmanj inšpektorju znano, da je objekt na naslovu B. nedokončan in nima vrat. Navedbo, da je bilo obvestilo nalepljeno na vrata hiše, ocenjuje kot neresnično. Nadalje navaja, da je inšpekcijsko odločbo pričakovala, hkrati pa je bila pri pristojnem organu vložena tudi zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za podporne zidove, ki je bilo izdano 19. 6. 2013. To gradbeno dovoljenje je pooblaščenka tožnice dostavila toženki in jo hkrati pozvala na dostavo vseh kopij zapisnikov in listin, ki so sestavni del dokumentacije in ki stranki niso bili dostavljeni ter bodo podlaga za odločanje v inšpekcijskem postopku. Vlogi je bilo priloženo tudi pooblastilo tožnice, kar pomeni, da bi morala toženka na pisanje tožnice vsaj odgovoriti in jo po pooblaščencu obvestiti o izdani odločbi in o tem, da je bila vrnjena upravnemu organu prve stopnje, odločbo pa vročiti pooblaščencu. Predlaga ugoditev tožbe in odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna pravilnost vročitve odločbe z dne 4. 6. 2013 in posledično pravočasnost pritožbe zoper navedeno odločbo.

Na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti neposredno naslovniku, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP). Vročitev v takem primeru velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP).

Iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da tožnica ni imela hišnega predalčnika, zato je bilo pisno sporočilo iz tretjega odstavka tega člena nalepljeno na vrata hiše. Sporočilo o prispelem pismu, ki se nahaja v upravnih spisih, ima na hrbtni strani natisnjeno opozorilo, da če prejemnik pisma ne bo prevzel v 15 dneh, se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. To sporočilo je tudi sicer po vsebini in obliki skladno z devetim in desetim odstavkom 172. člena Uredbe o upravnem poslovanju, ki določata njegovo obliko in vsebino (kot dela ovojnice za osebno vročanje). Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navajala, da nikoli ni „v roke“ prejela pisnega sporočila (o posledicah vročanja), zato je pooblaščenko napotila k toženki, da je prevzel odločbo. V tožbi pa še navaja, da je navedba, da je bilo obvestilo nalepljeno na vrata hiše neresnična, saj objekt na naslovu B. nima vrat. Ugotovitev, na kateri izpodbijani sklep temelji, da je bilo pisno sporočilo o tem, kje se nahaja odločba z dne 4. 6. 2013 in da jo mora tožnica prevzeti v 15 dneh, nalepljeno na vrata hiše na naslovu B., izhaja iz vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih.

Vročilnica je javna listina, ki potrjuje in dokazuje vročitev naslovniku (169. člen ZUP). Sicer je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena (prvi odstavek 171. člena ZUP), vendar je dokazno breme na strani tistega, ki neresničnost potrjenih dejstev zatrjuje.

Po presoji sodišča tožnica s pritožbenim zatrjevanjem, da pisnega sporočila ni „prejela v roke“, ni dokazala, da ni bilo nalepljeno na vrata hiše, kot izhaja iz vročilnice.

Prav tako pa tega tudi ni izkazala s pavšalnimi in neizkazanimi tožbenimi navedbami o neresničnosti tega dejstva, ki izhaja iz vročilnice, ker da naj objekt ne bi imel vrat. Tožnica v dokaz teh navedb ni predlagala nobenega dokaza, na primer zaslišanje poštnega uslužbenca, ki je vročitev opravil. Poleg tega so te navedbe tudi nedovoljena tožbena novota, saj jih tožnica ni uveljavljala že v upravnem postopku. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožnica pa tudi ne navaja, da na naslovu B., kjer je bila opravljena vročitev, ne bi imela prebivališča. Ugotovitev toženke, da je bila vročitev odločbe z dne 4. 6. 2013 opravljena skladno z določbo 87. člena ZUP dne 24. 6. 2013, je sicer napačna, saj je 15 dnevni rok po puščenem sporočilu potekel 21. 6. 2013, torej je bila tega dne tudi opravljena vročitev, kar pa na pravilno ugotovitev, da je bila tožničina pritožba, vložena dne 21. 8. 2013 prepozna, ne vpliva. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka pooblaščenko obvestiti o izdaji odločbe in vročitvi, saj je v času izdaje odločbe še ni zastopala. Poleg tega je tudi ta ugovor nedovoljena tožbena novota, saj ga tožnica ni uveljavljala že v upravnem postopku.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe o tem, da ni imela razlogov za izogibanje prejema odločbe, saj je odločbo pričakovala. Pri tem sodišče pripominja, da v zadevi ni sporno, da tožnica na naslovu njenega prebivališča ni imela hišnega predalčnika, s čimer je sama zmanjšala možnost, da bi se z odločbo pravočasno seznanila. Pri tem sodišče poudarja, da je obveznost vročevalca, da pisanje pusti v naslovnikovemu predalčniku, namenjena le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem.

Poleg tega je imela tožnica, če bi izkazala, da so posebne okoliščine primera povzročile zamudo roka za vložitev pritožbe, možnost uveljavljati tudi vrnitev v prejšnje stanje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.