Jedro

Glede pravic razvezanih zakoncev v skupnem stanovanju se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da sta bila do odločitve nepravdnega sodišča oba razvezana zakonca potencialna imetnika stanovanjske pravice. Nobeden od njiju ni smel v tem času nikogar sprejeti v stanovanje ali zahtevati izselitev drugega, čeprav je bilo stanovanje ob vselitvi dodeljeno njemu kot imetniku. Pri takem položaju pa ni mogoče šteti, da je bil ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona tožnik imetnik stanovanjske pravice, ki bi imel po tem zakonu pravico do nakupa stanovanja. Vprašanje imetništva je bilo razčiščeno šele z odločitvijo nepravdnega sodišča in to tako, da je bila določena za imetnico tožnikova razvezana žena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo za stanovanje, sicer bo pogodbo nadomestila sodba. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju in da mu je lahko stanovanjsko razmerje prenehalo po Zakonu o stanovanjskih razmerjih le na način, ki ga je ta zakon določal. S sklepom sodišča v nepravdnem postopku, ki je bil na drugi stopnji potrjen dne 5.11.1991, je bila določena za imetnico stanovanjske pravice na tem stanovanju tožnikova razvezana žena, tožniku pa je bila naložena izselitev v najpotrebnejše prostore. Po 2.odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona so iz kroga upravičencev do privatizacije izvzeti le tisti, ki jim po Zakonu o stanovanjskih razmerjih ni pripadala nikakršna stanovanjska zaščita. Za tak primer pa pri tožniku ne gre.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz 1.odst. 117.čl. Stanovanskega zakona izhaja, da so dolžni lastniki prodati stanovanje tistemu, ki je imel stanovanjsko pravico na dan uveljavitve tega zakona (19.10.1991). Pri ugotavljanju obstoja tožnikove stanovanjske pravice ob uveljavitvi zakona je treba upoštevati, da je bil tedaj med tožnikom in njegovo razvezano ženo v teku nepravdni postopek za določitev imetnika stanovanjske pravice. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila s sklepom z dne 15.2.1991 določena za imetnico stanovanjske pravice tožnikova razvezana žena. Ta sklep je bil potrjen s sklepom pritožbenega sodišča dne 5.11.1991. Stanovanjski zakon je v 158.čl. določil, da se spori, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem zakonom. Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) je urejal stanovanjska razmerja razvezanih zakoncev v 17.čl. Kolikor se razvezana zakonca nista mogla sporazumeti, kdo od njiju obdrži stanovanjsko pravico, je o tem odločilo na predlog sodišče v nepravdnem postopku. Glede pravic razvezanih zakoncev v skupnem stanovanju se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da sta bila do odločitve nepravdnega sodišča oba razvezana zakonca potencialna imetnika stanovanjske pravice. Nobeden od njiju ni smel v tem času nikogar sprejeti v stanovanje ali zahtevati izselitev drugega, čeprav je bilo stanovanje ob vselitvi dodeljeno njemu kot imetniku. Pri takem položaju pa ni mogoče šteti, da je bil ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona tožnik imetnik stanovanjske pravice, ki bi imel po tem zakonu pravico do nakupa stanovanja. Vprašanje imetništva je bilo razčiščeno šele z odločitvijo nepravdnega sodišča in to tako, da je bila določena za imetnico tožnikova razvezana žena. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta zahtevek zavrnili materialnopravno pravilna. V reviziji poudarjena okoliščina, da je bila tožniku naložena preselitev v najpotrebnejše prostore, za razsojo zadeve ni odločilna.

Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).