Jedro

Ob oceni, da gre za nespremenjene okoliščine glede obstoja utemeljenega suma, v sklepu o podaljšanju pripora zadošča sklicevanje na pravnomočen sklep o preiskavi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 42756/2010 z dne 25. 1. 2012, zoper obdolženega M. Š. ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja izdelovanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 306. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 221. člena KZ-1 in v zvezi z 38. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1, na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, in sicer za dva meseca, to je vključno do dne 26. 3. 2012 do 22.10 ure.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila oba zagovornika obdolženega. Zagovornica T. P. v zahtevi navaja, da je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu prezrlo njen odgovor na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru (v nadaljevanju ODT Maribor), kar predstavlja kršitev drugega odstavka 205. člena ZKP in je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče sprejme odločitev v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP. Zagovornik J. J. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in poudarja, da priporni razlogi po 201. členu ZKP niso izkazani. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep z dne 25. 1. 2012 razveljavi in pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru ocenjuje, da navedbam vloženih zahtev za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Navaja, da izpodbijani sklep ne odstopa od standardov, doseženih s pravnomočnimi odločbami Vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na ugotavljanje in utemeljevanje obstoja utemeljena suma. Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi se okoliščine, ki so bile podlaga za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, spremenile. Predstavitev dejstev in okoliščin, ki naj bi jih ODT Maribor in posledično tudi Vrhovno sodišče nepravilno ocenila, pa vsebinsko pomeni nedovoljen očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice T. P. pa vrhovna državna tožilka ugotavlja, da iz zahteve ne izhaja, kako naj bi osvetlitev okoliščin iz drugega zornega kota, ki naj bi ga Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu spregledalo, vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovima zagovornikoma. Obdolženi je odgovoril, da državno tožilstvo priznava, da odgovor zagovornice T. P. ni bil upoštevan pri odločanju o podaljšanju pripora. Zatrjuje, da zagovornica v odgovoru navaja drugačna oziroma nova dejstva kot zagovornik J. in da se Vrhovno sodišče do teh dejstev ni opredelilo, kar predstavlja kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Obdolženi vztraja, da ni bila pregledana istovetna kopija trdega diska elektronske naprave in da škoda ni pravilno ocenjena, izpostavlja pa tudi nove okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločanje Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, to je izvedeniško mnenje z dne 30. 1. 2012 in zaslišanje priče K. I. O odgovoru tožilstva se je izjavila tudi zagovornica T. P., ki vztraja pri zatrjevani kršitvi drugega odstavka 205. člena ZKP.

B.

5. Zagovornica v zahtevi zatrjuje, da je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu povsem prezrlo njeno izjavo oziroma odgovor na predlog ODT Maribor v smislu drugega odstavka 205. člena ZKP, ter da je upoštevalo in obravnavalo zgolj zagovornikov odgovor na predlog. Navaja, da sta odgovora vsebinsko različna, saj ju zagovornika podajata vsak iz svojega zornega kota obrambe. Tovrstne navedbe in izvajanja so bile v postopku podane prvič, zato po njenem mnenju ne vzdrži del obrazložitve v izpodbijanem sklepu pod točko 8, da "enake ugovore je zagovornik obdolženca uveljavljal že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora za dva meseca in je nanje Višje sodišče v Mariboru v odločbi I Kp 42756/2010 tudi odgovorilo in jih utemeljeno zavrnilo". S tem naj bi sodišče kršilo določbo drugega odstavka 205. člena ZKP oziroma (kot zatrjuje obdolženec) pravico do obrambe po 29. členu URS, kar je vplivalo tudi na zakonitost izpodbijane odločbe.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da določba prvega odstavka 424. člena ZKP vložniku zahteve nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navede razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Prav slednje je namreč nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve, saj ni dovolj, da se vložnik zahteve sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (enako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). V obravnavanem primeru vložnica zatrjuje, da je bila storjena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve drugega odstavka 205. člena ZKP. Ne navede pa okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja. Zagovornica tako ne pojasni, v čem se njen zorni kot obrambe razlikuje od zagovornikovega, katere navedbe so bile podane prvič in nanje ni bilo odgovorjeno ter kako je kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Zato se Vrhovno sodišče o trditvah ni moglo opredeliti, saj ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma sklepu storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke. Po navedenem Vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti obdolženčeve trditve o kršitvi pravice do obrambe.

7. Zagovornik J. uvodoma navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer pa v nadaljevanju konkretizira samo kršitev po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljen sum zgolj pavšalno obrazložilo, saj ni navedlo iz izjav katerih prič, katerih preiskav elektronskih naprav, katerih finančnih transakcij in katerih ugotovitev zveznega preiskovalnega urada Združenih držav Amerike (v nadaljevanju ZDA) naj bi izhajal utemeljen sum. Izpodbijani sklep tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti.

8. Zatrjevana kršitev postopka ni podana. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (sodbe I Ips 183/1999 z dne 8. 10. 1999, I Ips 63/2001 z dne 5. 4. 2001 ter XI Ips 44415/2010 z dne 23. 10. 2010 in druge) presodilo, da ob oceni, da gre za nespremenjene okoliščine glede obstoja utemeljenega suma, v sklepu o podaljšanju pripora zadošča sklicevanje na pravnomočen sklep o preiskavi. V obravnavanem primeru je sodišče obstoj utemeljenega suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v 7. in 8. točki sklepa pravilno oprlo na pravnomočen sklep o preiskavi. Upoštevaje navedeno bi bilo vsakršno ugotavljanje in ocenjevanje izpovedb prič zaslišanih v preiskavi, ocenjevanje ugotovitev v zvezi s preiskavami elektronskih naprav obdolženca, dokumentacije o finančnih transakcijah ter ugotovitev zveznega preiskovalnega urada ZDA, za pravni sklep o obstoju utemeljenega suma redundantno, ker je le-ta že pravnomočno ugotovljen v sklepu o preiskavi in ga ni potrebno še dodatno utemeljevati (enako sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 20332/2011 z dne 11. 8. 2011).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravno pravilno presodilo tudi, da sta pri obdolžencu podana priporni razlog iz 2. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri tem se je sodišče pri obrazložitvi pripornega razloga koluzijske nevarnosti upravičeno oprlo na dejstvo, da je obdolženi zaradi uničenja dokazov v prisotnosti posebnih policijskih enot izpulil električni kabel iz takrat še delujočega računalnika ter soobdolženemu G. dejal, da se morata dogovoriti, kako bosta uskladila svoje zagovore. Poudarilo je tudi, da policija še vedno preiskuje obseg obdolženčeve inkriminirane dejavnosti na programski opremi. Vsi ti razumni razlogi po oceni Vrhovnega sodišča jasno kažejo na konkretno nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost obdolženi uničil sledove kaznivega dejanja in vplival na soobdolženega G. ter s tem oviral potek kazenskega postopka

10. Prav tako zagovorniku obdolženega ni mogoče pritrditi, da v izpodbijanem sklepu niso izkazane okoliščine, ki bi kazale na priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Ko zagovornik podaja razloge zakaj ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, dejansko ponovno napada tudi obstoj utemeljenega suma. Sodišče je v izpodbijanem sklepu z dne 25. 1. 2012 pod točko 10 obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, brezposelnost obdolženca, izvrševanje kaznivih dejanj kot vir dohodka). Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takimi ravnanji nadaljeval. Sprejetega zaključka, ob obrazloženih objektivnih in subjektivnih okoliščinah, pa navajanja zagovornika, da obdolženega preživljajo starši, da je zaprosil za brezplačno pravno pomoč in da je bila obdolženemu zasežena vsa oprema, ne morejo omajati.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik J. v zahtevi pretežno ponavlja navedbe iz prejšnjih pritožb in iz odgovora na predlog ODT Maribor za podaljšanje pripora. Tako zagovornik (ponovno) zatrjuje, da ni bila preiskana istovetna kopija trdega diska zaseženega računalnika, da je neznana oseba po opravljeni hišni preiskavi in zasegu računalnika vstopala v operacijski sistem, da je bilo podatke možno poljubno spreminjati, da je ocena škode napačna, da na zaseženih elektronskih napravah niso bili najdeni dokazi, ki bi obdolženega obremenjevali, da obdolženi ni oseba z vzdevkom "I.", "D." ali "1", pa o medijski prepoznavnosti obdolženega in zlorabi njegove identitete itd. S temi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem Vrhovno sodišče ne more presojati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovornik uveljavlja še, ko na podlagi novega izvedenskega mnenja z dne 30. 1. 2012 drugače presoja verodostojnost zbranih dokazov. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče še dodaja, da nove okoliščine, ki po oceni zagovornika izhajajo iz izvedenskega mnenja (po oceni obdolženega tudi iz zaslišanja priče K. I.), na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa ne morejo vplivati, saj se pri presoji zakonitosti sklepa izhaja iz stanja, kakršno je bilo v času odločanja, torej dne 25. 1. 2012. Drugih uvodoma zatrjevanih kršitev zagovornik v nadaljevanju ni konkretiziral na način kot to določa prvi odstavek 424. člena, zato jih Vrhovno sodišče vsebinsko ni preizkušalo.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pretežno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.