Jedro

Roke za odpoved pogodbe o zaposlitvi je uvedel šele novi ZDR, ki je začel veljati 1.1.2003, zaradi česar začetek teka tako subjektivnega kot objektivnega roka ni mogoče prenašati v čas pred 1.1.2003. Za presojo začetka teka rokov ni odločilnega pomena, ali je bila tožena stranka v letu 2002 seznanjena z dejstvom nepotrebnosti tožnikovega dela, temveč je odločilnega pomena, kdaj je bila tožena stranka z navedenim razlogom seznanjena v letu 2003.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnega razloga za delovno mesto upravljalca naprav z dne 27.2.2003 nezakonita, zaradi česar tožniku z dnem 11.4.2003 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz dela, med drugim izplačati zapadlo plačo ter druge denarne zahtevke z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Nadalje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 117.137,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da je bil razlog tožnikovega nepotrebnega dela v čistilni napravi znan najmanj leto dni pred odpovedjo pogodbe dne 27.2.2003, kar pomeni, da je tožena stranka že v mesecu februarju 2002, ko ga je prvič začasno razporedila na drugo delovno mesto, vedela, da delovno mesto upravljalca čistilnih naprav ni več potrebno. Zato sta za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga potekla oba prekluzivna roka iz določbe 5. odst. 88. čl Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02), zaradi česar niso bili podani resni razlogi na strani tožene stranke, ki bi onemogočali nadaljnje tožnikovo delovno razmerje. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je šlo pri tožniku za specifičen primer, ko so se učinki začasne razporeditve na drugo delovno mesto, ki ima podlago v določbah ZDR/90, prenesli tudi v čas po 1.1.2003. Ker tožnika ob izteku zadnje začasne razporeditve za čas 6 mesecev v letu 2003 ni mogla razporediti na prvotno delovno mesto čistilni napravi, in tudi ne na kakšno drugo delovno mesto v pakirni liniji, so nastopili poslovni razlogi in v tej zadevi začeli teči roki za odpoved pogodbe šele v letu 2003. Odločilno je, da se je šele z dokončanjem prenove čistilne naprave dejansko zvedelo, da tožnikovo delovno mesto upravljalca čistilne naprave ne bo več potrebno. Pilotski preizkusi v čistilni napravi so se zaključili in od takrat dalje tožnik na prvotnem delovnem mestu ni imel kaj početi. Na podlagi navedenih dejstev je izpodbijana odločitev sodišča preuranjena in temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V celoti se strinja z obrazložitvijo sodbe, da so za odpoved pogodbe o zaposlitvi potekli vsi zakonski roki. Glede pritožbe tožene stranke pa navaja, da je v zmoti glede dejstva, da za njega v letu 2003 pri njej ni bilo dela. Sklicuje se na primer delavca A. Š., ki ga je tožena stranka zaposlila do meseca junija 2004, kar je v svoji izpovedbi potrdila tudi priča S. P. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je bil tožnik do začetka leta 2002 razporejen na delovnem mestu upravljalca naprav v čistilni napravi (IV. tarifni razred). Tožena stranka je v tem letu začela s posodabljanjem čistilne naprave in glede tega pritegnila zunanjega izvajalca, ki je prevzel tudi tožnikova opravila. Ob ugotovitvi, da delo tožnika v čistilni napravi ni bilo potrebno, ga je s sklepom z dne 27.2.2002 začasno za 6 mesecev razporedila na delovno mesto vzdrževalca opreme I (V. tarifni razred) v drug oddelek in nato še s sklepom z dne 26.8.2002 na isto delovno mesto začasno za 6 mesecev do dne 28.2.2003. Tožnik je dne 19.2.2003 (še pred iztekom zadnje začasne razporeditve) prejel obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za (prvotno) delovno mesto upravljalca naprav iz poslovnega razloga, pri čemer mu je bila dne 27.2.2000 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je razloge takšne odpovedi obrazložila, da je tožnikovo delovno mesto v čistilni napravi postalo nepotrebno, glede tožnika pa tudi ni bilo nobene možnosti, da ga prezaposli. Sodišče prve stopnje se je z ugoditvijo tožnikovemu primarnemu zahtevku o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi postavilo na stališče, da sta za takšno odpoved potekla oba prekluzivna roka iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR, saj je tožena stranka vedela najmanj eno leto, da je postalo tožnikovo delo v čistilni napravi nepotrebno. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: V skladu z določbo 1. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR predstavljajo poslovne razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec mora v takšnem primeru preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odst. 88. čl. ZDR). Po določbi 5. odst. 88. čl. ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Tako določena roka sta prekluzivne narave. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je roke za odpoved pogodbe uvedel šele novi ZDR, ki je začel veljati z dnem 1.1.2003, zaradi česar začetek teka tako subjektivnega kot objektivnega roka ni mogoče prenašati v čas pred 1.1.2003. Na podlagi navedenega se v konkretnem primeru dejstvo nepotrebnosti tožnikovega dela upravljalca naprav v letu 2002 ne more upoštevati, temveč zgolj takšen razlog, ki ga je tožena stranka ugotovila v letu 2003. Vendar se v zadevi postavlja vprašanje, kdaj v tem letu je bila tožena stranka seznanjena z navedenim razlogom. Glede tega vprašanja se je že izoblikovala sodna praksa, da začne teči subjektivni rok od trenutka, ko se delodajalec v celoti seznani z razlogom odpovedi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da se je v začetku leta 2003 posodabljanje čistilne naprave pri toženi stranki zaključevalo, hkrati pa se je iztekala tudi tožnikova začasna razporeditev. Ob ugotovitvi, da tožnikovo delo v čistilni napravi v nadaljevanju ne bo potrebno in neizkazanih možnostih za razporeditev tožnika na drugo ustrezno delo, je tožena stranka dne 19.2.2003 pisno obvestila tožnika o nameravani redni odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga. To pa bi po oceni pritožbenega sodišča lahko predstavljal trenutek seznanitve tožene stranke z dokončnim dejstvom nepotrebnosti tožnikovega dela. Na podlagi navedenega tako odločitev sodišča prve stopnje, da je bila v tožnikovem primeru odpoved pogodbe nezakonita oz. so za odpoved pogodbe potekli vsi zakoniti roki, ne more biti materialnopravno pravilna. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku o tožnikovih zahtevkih ponovno razsoditi v skladu z ugotovitvami iz tega sklepa. Med ostalim bo moralo pri presoji pravilnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika razčistiti dejstvo, da je tožena stranka v oddelku, kjer je bil tožnik začasno razporejen, po odpovedi pogodbe zaposlila druge delavce (Š.), ter na tej podlagi preizkusiti, če je tožena stranka dejansko imela možnosti tožnikove prezaposlitve v smislu določbe 3. odst. 88. čl. ZDR. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko odločilo o (ne)utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnega razloga, oz. bo v primeru morebitne zavrnitve primarnega zahtevka, lahko v nadaljevanju odločilo o podrejenem zahtevku, ki se nanaša na izplačilo odpravnine. Odločitev o stroških tožnikovega odgovora na pritožbo ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, po kateri se v primeru razveljavitve sodbe pridrži odločitev o stroških v zvezi s pravnim sredstvom za končno sodbo.